Z oblakom...

Dežinka z dežinko se v dan siv lovi,

in pravljico piše, in pesem žgoli,

o tem, da se v žalosti joče oblak,

ki prožil je v samost neba svoj korak…

Prepeva, zdaj tišje, pa zopet glasneje,

in solzo za solzo v neskončnosti šteje,

utapljajo v prsti dotike, pojijo,

kot da v njej grenkobe sledi izpuhtijo…

In joče se, joče, oblak v nek siv dan,

topi se, še sanj je iz hipa v hip manj,

in ko bo z neba sonce v smehu spet žgalo,

bo, vsaj za oblak, manj jih v sanjah ostalo…