V mojem svetu junaki kričijo,
nemo, in zroči vsak s svoje police,
nemo kričijo, in času pustijo,
da jim polaga svoj siv prah čez lice...
Tvezijo zgodbe, vsakdo po svoje,
zgodbe o svetu, resnicah, ljudeh,
tu in tam pa pod platnico zapoje,
redko, preredko zasliši se smeh...
Vrag si ga vedi kaj so živeli,
kam so hoteli, da pot se poda,
vendar...dovolj so življenja poželi,
pa njih beseda, vsaj meni, velja...
In govorijo...že dolgo vse znano,
iste norosti počenja vsak čas,
upati jim je bilo nekoč dano,
z leti pa up njih izgublja svoj glas...
Ne zgolj ljudje, ne, drugačne podobe
zanje si zrisal bo, kdor jih pozna,
resda zvečine odšli so po gobe,
vendar jim večnost počitka ne da...
Pa tiho ždijo, in nemo kričijo,
dvomim, da radi nazaj, k nam, bi spet,
tu in tam v čas se s polic zavrtijo,
bržčas misleč, da je čuden ta svet...
Ni komentarjev:
Objavite komentar