Nov
dan, ja, zgolj nov dan,
ki štel
naj bi se v več,
a se razblinja
v manj,
v
svetlobi veneč;
poganja
se v utrip,
ko
misli mi rojeva,
in v
njem vsak bežen hip
le
del je grenkospeva…
In
sanje se vrste,
brze mi
pred očmi,
v
njih upi so, željé,
prav
vse, česar več ni;
ostaja,
kdo ve kje,
moj
čas, le kaj bi z njim,
gasi
se v molk srce
in
tonem v spomin…
Ja,
dan, nov zgolj nek dan,
ki se
bo v noč izpel,
ko
mi, zaman, prek ran
potrosil
bo pepel.
Ni komentarjev:
Objavite komentar