V dlani, nek cvet, krhek, nežen, droban,
hitel je, tja, k soncu, hoteti,
hitel je, že z jutrom, objeti,
da dan bi ne bil mu v dehtenju zaman...
Iskal je, v očeh, tisti košček neba,
ki poraja iskrive zlatice,
da v toplino odenejo lice,
pa da zraste, že s tem, ker se da...
Se navadil je v dalje neskončne iskati,
se navadil bolj redko cveteti,
se le tistim dlanem razodeti,
ki hitijo svoj cvet drugim dati...
Ni komentarjev:
Objavite komentar