Poklical
bi te…
ko bi
vedel, kje tvoje drobne stopinje predirajo tišino,
in kje,
v tvojih dlaneh, počiva zvezda,
in kje
si ovila, v krhko pajčevino,
vse
svoje nekoč, iz razdrtega gnezda…
Poklical
bi te…
a so
nemi glasovi prek grla mi legli,
izpregli
kočije prevarani upi,
kot da
več nikdar še v dlan ne bi segli,
boječ
se, da v njo se prelijejo strupi…
spoznanj,
da ni več, kar bilo je, nekoč,
ostal le
spomin je, praznina, nemoč.
Poklical
bi te…
a kaj,
ko ti z lic je vsa nežnost zbledela,
v
prozorno jekleno zaščito odeta,
si v
daljo neznano za vselej zletela,
in pesem
je najina davno izpeta…
Poklical
bi te…
morda,
prav rad, a se bojim,
da še do
kraja izpuhtim,
v čas
brez sna,
do dna.
Ni komentarjev:
Objavite komentar