Prav vsaka roža z listom diše,
še s slednjim listom, ki puhti,
in radi njega zgodbe piše,
o soncu, ki ji cvet budi...
In vsaka bilka preko trate,
je zgolj napeva krhek glas,
brez nje bi sonce žarke zlate
topilo v temen, prazen čas...
Brez kapljice, ki se, polzeče,
izgublja v daljo, kdo ve kje,
bi žubor ne porajal sreče,
ne poletelo bi srce...
In prav vsak žar, oči poljub,
in vsak dotik, ki dušo greje...
zariše se v sledove gub,
in se toplo z obraza smeje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar