Najprej upanje zapišem: upam, da je ta moj srbski jezik zares, vsaj kolikor toliko, tisti jezik, ki ga ne bi sleherni srbski lektor z užitkom razcefral!
Ja, priznam, drznil sem si. Pesem Croquis, toplega mojstra peresa, Menarta, mi je ljuba, v svoji razigrani lahkotnosti, a obenem pripovedujoča, z grenkobo. Verjetno je tista, med njegovimi, ki sem jo daleč največkrat (pre)bral. In me je vlekla, vlekla, v izziv, predvsem v igranje, dokler me ni poneslo, in sva se poigrala. Kako? Takole...
Kafana. Stoćić: mermer, siv i hladan,
baš kao život, ispred mene leži,
i čašica, a iz nje konjak beži
k'o neka priča u taj život jadan.
Prst četkica, a barica paleta;
polako crtam: kućica, drveće,
i prosulo se naokolo cveće,
pred kućom klupa, sunce s neba cveta.
Još putić jedan, prema kući krene,
u cveću žena, legla, lepa, mlada…
a kelner krpom priđe mi baš tada
i obriše svu priču ispred mene.
K'o da mi tuga legla je u oči,
on odlazi, a ja se ne pomičem,
tek kad odjednom čuh se kako vičem:
»Daj, kelneru, još jednom mi natoči!«
Ni komentarjev:
Objavite komentar