Na črti dotik...

Moj blokec je...črta do črte, bolj pusta,

kot riba, ki vztrajno le meče oči,

in trudi se, trudi, a kaj, ko pohrusta

zvok slednji, še preden se ta sploh rodi!

In zrejo, te črte, prav bebavo, nemo,

kot da bi hotele, kot da jih je strah,

veš, pravijo, rade bi, vendar, ne vemo,

a ne bi želele kar zlahka med prah...

Pa jasno brezglasno klicati hitijo,

in zbujajo v meni, globoko, nemir,

zagrabim pisalo, in črke letijo

drseti v besede, čečkati papir...

In včasih, tem črtam, prav vidno odleže,

in, včasih, še meni sprosti se vzdih,

ko misel, ki kljuva, za vselej izpreže,

in najde, na črti, dotik svoj, svoj stih...