Od prvega diha te v konec odšteva,
zvečine ne veš kaj
bi z njim sploh počel,
kako bi ga trošil,
kako ga živel,
pa teče, po svoje,
puhti in mineva...
Izbiraš, navadno,
lahkotnejša pota,
na njih,
poteptanih, ni večjih sledi,
le kapljica s
kapljico v prazno drsi,
da zgodba se kaže
kot huda pomota...
In bolj ko postaja
se zadnja obeta,
bolj vidiš, da tir
bil je v prazno peljan,
ob njem, tu in
tam, je ostal le nek dan,
morda v njem
nasmeh, še nebo sredi cveta...
A bi ga hlastali,
nenehno, goltavo,
ne da bi zastali,
za misel, za hip,
ne da napolnili bi
z njim svoj utrip,
ter z vetrom polegli
med mlado se travo...
Želimo, stremimo,
množimo, delimo,
nikdar se ne
zmanjša hoteti še več,
a vrag je tedaj,
ko odhajamo preč...
le kaj sem počel,
da sfrčalo je mimo?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar