Kdaj dobrota ni sirota?

Kadar nisi dober do dobrega nevrednih.

Naslišal sem se že…

Kaj vse vedo o sebi povedati, mejduš,

ko ne bi jih poznal, za hipec bi verjel,

značilnost majhnih glav, značilnost majhnih duš:

na prste stopi, pa že misli, da je poletel…

 

V nevrednosti že pikica te spravi do veljave,

četudi ni vsebine v njej, a je, za kanček, več,

čemu ne bi, saj v Indiji imajo svete krave,

pa naj še bik si slave sij oprta preko pleč…

 

So vse, kar dobro sliši se, čeprav jim to ni znano,

ni znano, ni jim dano nič, kar tvori nek značaj,

in v svetu večji rilec si, ti bolje je postlano,

saj šteje le do kod dospeš, in ne kako, zakaj…

 

Kjer blato v blatu se blati, ne išči idealov,

ponosa ni, in ni časti, le blatu roden smrad,

zakaj bi skušal v oči, ko moč je krog vogalov,

zakaj bi drugim, ko pa zase le imel bi rad…

 

Kaj vse vedo o sebi povedati, mejduš!

Sem se jih že naslišal, ko mednje sem poklekal.

Naj bolha nepomembna bo, celo brez-sramna uš,

kar dobro sliši se, o tem bo zase vsak izrekal…

 

Ne morejo do živega jim niti ogledala!

Kos stekla, in v njem odsev lepote vseh lepot.

Narava se je v mnogočem, prav z njimi, poigrala,

in čas je dvignil na vrhé, kar sicer sodi spod…

Preživel(a)!

Prispela sva domov, v deževnem dopoldnevu, nekaj čez enajsto. Najprej je, seveda, sledilo pozdravljanje s Tiso in s Tarom, potem sva bila še nekaj minut na dvorišču, nato pa sva se šla gor preobleč. In takoj za tem spet dol. Skorajda naravnost v kuhinjo, kjer sva zastavila z delom…

 

Že po poti sva se dogovorila, da bova (s)pekla zavitek, in priznam, da sem, na začetku, ko sem že pripravil vse potrebno, skorajda obžaloval to odločitev, ker – ob vsem, kar sem počel, sem poslušal njen »sama«. Vse bi ona počela, sama, kakopak, jaz pa sem hotel dospeti do izpeljane namere, potemtakem do zavitka. Ampak, nekako sva se, sproti, dogovarjala…

 

Skorij ji nisem dovolil mazati z oljem. Bi bilo olja povsod dovolj, še več kot na skorjah. Sva pa skupaj držala žlico, s katero sva nanašala nadev. Katerega sva tudi z družnimi močmi v enost spravila. Pomagala je trositi rozine prek nadeva, prav tako posipati cimet. Ali pa sem jaz njej pomagal, ne vem, niti ni pomembno…

 

Zavijanja zavitkov in opravka s pekači ji, kakopak, nisem dovolil, in sem naletel na kopico protestov, a sva diplomatsko razrešila preteče stanje – podkupil sem jo z rozinami…

 

Kakorkoli že, porabila sva dva paketa skorij, tri kilograme fig, dober kilogram kakijev, potrebno količino skute in rozin, in spekla enajst zavitkov mešanega, figo-kakijevega okusa. Medtem ko je bil drug pekač v pečici, je bila tudi posoda pomita, pa sem alarm nastavil na telefonu, da sva se lahko posvetila dvorišču, guncanju, vožnji s koleščkom… in je tudi na tretjem, zadnjem pekaču zavitek do lepe obarvanosti dospel.

 

Zdaj že smrči. Rana ura, zanjo, tukaj, a je minulo noč slabo spala (tudi jaz sem ujel samo neke tri, morda pol ure več spanja), ves dan je bila pokonci in v pogonu, pa jo je dodobra izmučilo dogajanje. Upam, da jutri ne bo že ob šestih zbujena…

V tišini

V tišini, ob kavi, mi jutrce teče,

na dnu srna muli, poboža v oči,

in misel se štuli, da svoje poreče,

papir ni izbirčen, ko črke lovi…

V tišini, ob kavi, ku-ku iz gozdiča,

ni ptici do tega, da tih bil bi dan,

diši pokošeno, o včerajšnjem priča,

ko sem nekaj žuljev urezal v dlan…

V tišini, ob kavi, vse moje v daljavi,

po svoje se zbuja, po svoje stremi,

obrazi smejoči vrstijo se v glavi,

le tu, v objemu, še enega ni…

V tišini, ob kavi, ki pridno mineva,

že davno pogled oživeti je smel,

življenje nerodna zna biti zadeva,

sem, nekaj drobtinic, celo ga imel…

V tišini, ob kavi, in ura, ki žene,

za hip ji ni stati, si najti nek mir,

beseda z besedo se v pesem odene,

želeč poleteti, v neznano, v šir…

V tišini, ob kavi, mi jutrce teče,

ni sonca spoznati brez temne noči,

ne smeha, če v duši ne bije, in peče,

ne volje, če ni, sploh nikdar, nemoči…

V tišini, ob kavi, le pika še čaka,

na to, da ji dano bo vse dokončat,

da mine velika, zvečine, napaka,

ko pojdem, brez jutrc, v spokoju zaspat.

Ne bi bilo udobno

Nekajkrat sem se spotaknil, in padel. A se pobral. Predolgo živim, da bi se mi dalo življenje preležati na tleh.

Pozabljivec jaz!

Sem pozabil obeležiti štirideset letnico svoje prve objave v tiskanih medijih!

 

Od takrat so me že mnogi »učili«, kako je potrebno pisati. In sem jim hvaležen, ker so mi namenjali celo tisto, česar sami ne premorejo. Znanje pisanja.

Tri stvari…

Obstajajo tri stvari, zaradi katerih svet nikoli ne bo takšen, kakršen bi lahko bil…

 

Prva je, zagotovo, obča neumnost.

Druga je, prav tako – obča neumnost! Je namreč tako številna, pri osmih milijardah, da se z eno samo omembo ne da ustrezno na njeno vrednost opozoriti.

In tretja… ne boš verjel/a, ampak tretja je tudi obča neumnost! Če ji je celo fizik, Ajnštajn, neskončnost ugotovil, ji lahko tudi jaz trojno omembo namenim.

 

In ko se med to občo neumnost še norosti pomešajo – ma, ni lepše zabave, kot je rajanje odštekanih in izštekanih, prek tega ubogega planeta!

E, Jani, Jani…

E, Jani, Jani,

pri pesmi ostani,

naj rezek tvoj glas,

zares in za špas,

čim dlje še doni…

Dve leti pred mano

bilo ti je dano

na filo-fak iti,

in tam se učiti

neštetih stvari…

Profesor na kanti

si med muzikanti,

nenehno po svoje

iz tebe zapoje,

sveta ne rešuj…

Med 'foksi prepevaš,

nikdar ne oklevaš,

a petje je petje,

živetje živetje,

in svet ti je tuj…

E, Jani, Jani,

pri pesmi ostani,

naj rezek tvoj glas,

zares, in za špas,

čim dlje še doni.

»Šarmanten gospod«…

Danes sem v trgovini slišal, da sem »šarmanten gospod«, in da »je tako ljubeznivih zelo malo«…

 

Glede šarma – godi, kaj ne bi (še celo brez klobuka sem bil!), čeprav gre pri tej zadevi ne samo za tisto, kar nekdo ne/oddaja, pač pa tudi za tisto, kar nekdo drug ne/zmore zaznati. Potemtakem gre za povsem subjektivno dojemanje, pa na takšnih zadevah ne kaže nekih generalnih zaključkov sprejemati.

Seveda sem se za svojo »šarmantnost« zahvalil, in ne bi bil jaz, ko ne bi pridodal ko-bi-me-v-širokem-nasmehu-videli-brezzobega-bi-spremenili-mnenje… da, cel svet, baje, »gradi mostove«, jaz brez svojih ostajam.

 

Glede ljubeznivosti pa – dejstva so dejstva. Pozdravim, vedno, ob vstopu v trgovino, pozdravim, ji/mu namenim kakšno besedo, vsako prodajalko, vsakega prodajalca, dam vedeti, da zame niso neki predmeti, dani meni na razpolago, pač pa živa bitja, ki skušajo svoj posel opravljati, in ga, vsaj v odnosu do mene, dobro opravljajo. Kadarkoli namreč v trgovini iščem neko pomoč, vedno jo, brez sleherne slabe volje, večinoma z nasmehom na obrazu, tudi dobim. Prav danes se je nek prodajalec, ki je robo na police zlagal, prek celega Špara sprehajal z menoj, da mi je pokazal, kje bom našel, kar sem iskal, čeprav sem mu rekel, naj ne dela nepotrebne poti, pač pa me samo usmeri…

In, ko bi bil tak, ko bi hotel tako početi – kaj vse bi lahko iz trgovine odnesel, mimo nekih blagajničark, ki mi povsem zaupajo, ko jim povem kaj je v vrečki, ki v vozičku ostane, čeprav pogleda v svojo notranjost ne dopušča. A ne želim biti tak(šen), nikoli nisem bil, ne vidim razloga, da bi takšen postal. Ker – ko enkrat zaupanje zapraviš, ga, vsaj takšnega, nikoli več ne boš deležen.

Dovolj za danes!

Več kot štiri ure »zagrete« košnje (k sreči sem se odločil, da ne bom nadaljeval tako, kot sem zastavil, ko sem dobesedno do zemlje travo pokosil, in sem za tretjino površine, kakršna je danes pokošena, porabil še enkrat toliko časa), v kateri mi je na strani hiše uspelo pokositi vse, razen najbolj strmega dela brega. Jutri namreč pride Mala…

 

Sem sicer nameraval, do dneva njenega običajnega prihoda, potemtakem do petka, pokositi vse, ali vsaj večino, vendar ne bo zneslo. Kljub počitku ne gre. Morda pa prav zaradi počitka…

 

Ja, za počitek sem si omislil odhod v dolino, v nabavo. In mi je ta hec vzel več kot štiri ure, pri čemer je res tudi to, da sem bil na sedmih koncih. Ter nabavljal vraga in pol, od hidravljičnega olja za cepilec, prek smirkovega papirja, za čiščenje svečke na kosilnici, do gnojila za kakije, in vezic za trte. Pa še hrano sem nabavil, za čas, ko bo Mala tu. Ja, dete, bova skupaj pekla krompir in piščančje zrezke, se bova skupaj učila. Jutri pa bova zavihala najine kratke rokave in se lotila peke zavitka. Tudi zanj sem kupil vse potrebno, glede na to, da so dež napovedali, in misleč, da bom šele v petek šel po tebe. A ni sile, bo slajši, zaradi tvoje pomoči! Jaz pa upam, da bom taisto tvojo pomoč »preživel«…

Na prste jih štejem…

Na prste jih štejem, ki niso izdali,

izdali, lagali, z ničemer, nikdar,

nasprotno, zahtevam so čisti ostali,

a moje zahteve zahtevna so stvar…

 

Na prste jih štejem, in v srcu jih nosim,

so zvezde na nebu, ki v meni živi,

in ko se, počasi, v poslavljanje trosim,

so oni, ki dajejo mi do moči…

 

Na prste jih štejem, ki niso izdali,

četudi po svoje, a vselej v obraz,

so v meni mehkó, in toplo si postlali,

in v njih, še po koncu, dehtel bo nek jaz…

 

Na prste jih štejem, ko drugo odklanjam,

ni dreka tlačiti na zvezdno nebo,

ob zvezdah, teh mojih, v spominih še sanjam,

in sonce, ob njih, se prebuja v oko.

Pusti kače!

Izogibaj se kač. Ne premorejo topline, pa še grizejo rade.

V zrncih večnost

»Dragi bog, naj mi mine!«

In bog mu pošlje smrt.

»Nočem umreti. Živel bi rad, a brez trpljenja.«

In bog ga spremeni v črva.

»Nočem biti črv, želim si sonca.«

In bog ga dvigne na nebo, v podobi oblaka.

»Nočem biti oblak, nosi me na vse strani.«

Bog zakolne. Ob jezi, katero mu nehvaležno bitje povzroča, za trenutek, dva, doživi občutek nemoči. Brcne v prvi kamen, ki mu na poti stoji, in tedaj – aleluja, z neba se mu preblisne odrešilna misel! In ga spremeni v kamnito ploščo. Na katero vkleše sledeče besede:

 

Tu živi, ki je tožil nad življenjem, a ni maral smrti. Tal se je otepal, neba pa vreden ni bil.

 

P.S.

In kamen stoji. Stoji, in živi.

Tik tal, a nad njimi, in ni mu trpljenja.

Vetrovom kljubuje, ga sonce gladi,

v zrncih ugaša mu zgodba življenja.

V praznem niču…

V praznem niču je le nič?

Čeprav na dve se vzpenja,

zasmrajati ne jenja,

in ga odnese vsak vetrič?!

V praznem niču je le – nič?!

 

Ma… je drekasta podoba,

v njej sprijenost prek roba,

kot bi ga delal sam hudič.

 

Potem v niču nekaj je!

 

Ja, je. Je kup gnoja,

ki rad bi segel do neba,

vendar iz blata ne dospe.

Nevredno

Kar je nevredno, zlahka pada,

ponos brez temeljev, napuh,

vlačuga, nesposobna vlada,

razsuje se tobak presuh…

Kar je nevredno, se prodaja,

v nevrednem svetu gre za med,

denar zna vse do položaja,

od zad, če hočeš, ali spred…

Kar je nevredno, konkurira,

med drekom drek se izbori,

da na stežaj potem odpira

sebi enakim vse poti…

Kar je nevredno, zlahka pada,

na voljo vsakomur hiti,

nevredna je celo fasada,

ki rit prikriti si želi…

 

Kar je nevredno… mar se splača,

da v daljo se besede tko?!

Naj vlada bo, napuh, lovača,

je smet le smet, in smet samo!

Le gledam, in pomnim

Le gledam, in pomnim, v bodočnost zapišem,

bo znala povedat, povsem, na vso moč,

in bo mi odločala, dokler še dišem,

in preden postane, še sama, nekoč…

 

Le gledam, in pomnim, in mislim si svoje,

preveč, nekaterim, sem sebe dajal,

a vsaka se pesmica enkrat izpoje,

in prav vsak polet se na tleh bo končal…

 

Le gledam, in pomnim, roké k sebi vlečem,

potrebno učiti v pest mi je dlan,

ne, nisem zato, da v nič svoj čas mečem,

izrabljen, prevaran, na koncu - izdan…

 

Le gledam, in pomnim, kolo se obrača,

pa hitro od zgoraj potisne na dno,

v življenju se vrača, v življenju se plača,

pa kakor zastaviš, tako tudi bo…

 

Le gledam, in pomnim, dovolj sem izkazal,

in volje, in želje, in duše, srca,

nič več, in z nikomer, ki vse to je mazal,

koraka v blato se več mi ne da.

Življenjski načrti…

Moji življenjski načrti?!

Dospeti v kraljestvo, kjer vladajo krti!

Preveč mi v življenju bilo je spoznati,

da upal kaj več bi, od tega, snovati.

Ko se nasitiš "dražesti ikebane"...

Veliko sem srečal takšnih, ki si znajo zavozlati lastna življenja. Odvozlati jih, sami, pa se nikoli ne naučijo.

Za nekatere med njimi mi nikoli ni bilo pretirano mar. Določeni pa so me sami pripeljali do tega, da sem se, v odnosu do njih, v enakem položaju znašel.

Ja, dovolj, celo preveč sem pomagal, in to ne tako »sproti«, »z levo roko«, in sploh ne pri majhnih zapletih, težavah, da bi mi, na temelju doživetih odzivov, smel nekdo o nekem dobrota-se-z-dobroto-vrača govoriti! Žal, zares, iskreno mi je žal zaradi tega, a – večinoma se vrača tako, da ti čez čas ni mar za tiste, za večino tistih, katerim si že pomagal, a so se ti s »hvaležnostjo« izkazali. Z »ikebano v hrbtu«, kakor bi na določenih področjih Štajerlanda znali povedati.

Ja, ja, zagotovo…

Ko se odločam o zadevah, katere (po)sadim, mi je, v prvi vrsti, pomembno predvsem to, če neka rastlina potrebuje bio-kemično obravnavo, za to, da bo sama obstala, in da bodo obstali njeni plodovi. In ene same zadeve nisem posadil, katero bi moral s preparati vzdrževati…

 

Kakopak, skušam poskrbeti tudi za to, da bi raznovrstno sadje, oziroma sadeže, pridel(ov)al. Nekoč sem štel, a, priznam, pozabil natančno število, vem pa, da pri meni raste bistveno več kot dvajset vrst različnosti, od asimin in žižul, do aronije in šmarne hrušice…

 

In nekoč sem se odločil, da bom posadil tudi »medeno nektarino«. Gre za križanca med nektarino in breskvijo, pa – ker poznam breskve, in vem, da eno samo drevo, »sortno«, ne zmore obstati, v kolikor ga dodobra s preparati ne »neguješ«, me je zanimalo, kako je s to, konkretno zadevo. In sem, kakopak, slišal, da je odporna, da bo sama od sebe zmogla malodane prek vseh preprek in ovir…

 

Danes sem trebil krošnjo drevesca. Je bilo kar nekaj listja s skodranostjo, z »zavijačem«. Pa jih raje pravočasno odtrgam, upajoč, da se bolezen ne razširi, kot da čakam na to, da se bo drevo samo oskrbelo. Če se bi, kakopak. In sem preklinjal, vmes, med trebljenjem, ker...

 

Imam navado biti zvest tistim, pri katerih neke svoje potrebe opravljam. Od nekdaj sem pri isti banki, istem tele-operaterju, isti zavarovalnici… ne nazadnje, pri istem trgovcu, pri katerem sem zastavil nabavo sadik. In le-teh ni bilo malo, daleč od tega, pa bi pričakoval, v zameno za mojo zvestobo, vsaj nek načeloma-je-odporno-a-se-zna-pripetiti… namesto kategoričnega zagotavljanja neke odpornosti, za katero se kasneje izkaže, da je zgolj izkazovanje nekega namena, koristoljubnega, namena prodati, zaslužiti.

Ja, marsikaj obljubljajo, tudi zagotavljajo, premnogi, samo da do izpolnitve lastnih interesov dospejo. In takšni mi niso všeč!

Na petnajsto pridem…

Dvanajst let. Toliko časa že teče Rima raja, festival otroške poezije. Zadeva, katere »idejni oče« sem, zadeva, kateri vsako leto namenim veliko ur svojega življenja, da poskrbim za objavo natečaja, njegovo posredovanje po šolah, za pregledovanje in izbiranje najboljših prispevkov (ali najmanj slabih, bi bilo, marsikdaj, pravilneje zapisano), za obveščanje o izbranih, za pisanje uvodnika, namenjenega ustreznemu zborniku, za pisanje scenarija zaključne prireditve… Večinoma preklinjam, vsaj takrat, kadar izbiranje vršim.

 

Mislim, da sem bil na treh, prvih treh prireditvah. Tako da sem celo različne izvedbe himne festivala slišal, himne, za katero sem besedilo napisal, in ji glasbeno podobo, melodijo, dal. Kasneje…

 

Kasneje so me določena spoznanja, o »človeštvu«, v marsičem razrešila dotedanjih aktivnosti. Vsaj večine, teh aktivnosti. In sem se povlekel, v nek svoj kot, in tudi na prireditve nisem več hodil, čeprav…

 

Ja, vsako leto prejemam, v času pred prireditvijo, kopico nekih »upam, da se srečamo na prireditvi«, in vsako leto tem, upajočim, prepuščam, da sami razrešijo s svojimi upi, ko ugotovijo, da me tam ni. Sem pa letos zapisal neki ravnateljici, ki se trudi krog festivala, nastopa v vlogi soorganizatorke, da se vidimo na petnajsti prireditvi, potemtakem čez tri leta, kajti – takrat jih bom sedemdeset dopolnil, in bo skrajni čas, da najdejo zamenjavo. Zame. Mimogrede, tudi o tem sem že poslušal, da sem nenadomestljiv, čeprav…

Ja, po eni strani sem, ker takšnega »norca«, kot sem jaz, ki bi tako svoje delo opravljal, in opravil, ki bi se s takšnim odnosom do zadeve izkazoval, kot to počnem jaz, ne bodo našli, nikoli. Obenem pa sem nadomestljiv, zanesljivo se bo našel nekdo, ki bo nadaljeval, po svoje, in opravil vse, kar je potrebno opraviti…

 

Od tega zapisa ravnateljici, torej od obljube po srečanju-čez-tri-leta, sem kar nekajkrat pomislil na to, če bom takrat sploh še sposoben obljubo izpolniti. Bom še pri močeh? Bom še vozil avto, da se na pot podam? Bom sploh še živ?

Vrag ga vedi, vem samo to, da obljuba dela dolg, in to, da imam navado svoje dolgove poravnati! Še zlasti, ker bom takrat, ob petnajst letnici festivala, prejel zlato uro, z vgrajenim diamantom, postal bom časten občan mesta, v katerem se festival odvija, prejel bom deset tisoč evrov, nagrade, in bojda me tudi neko državno odlikovanje čaka, za trud, za prizadevanja, izkazovana skozi vseh teh petnajst let…

Nikar, lepo te prosim, nikar resno ne jemlji tega, kar sem pravkar zapisal, ti, ki, slučajno, ali pa namerno, bereš ta sestavek, kajti – prav nič me ne čaka, in prav ničesar ne pričakujem, razen nek, v mikrofon izrečen, hvala, morda nek šopek rož, pa, v najboljšem primeru, še neko publikacijo, o mestecu, v katerem se prireditev odvija. Je, pri nas, kultura, dejstvovanje na njenem področju, preveč cenjeno, da bi bilo deležno česarkoli več, kot je zadovoljstvo tistih, ki se namenijo neko delo opraviti, in ga, posledično, tudi opravijo.

 

Kakorkoli že, čez tri leta bom imel še nekoliko več časa na razpolago, nekaj manj potrošenih živcev, nekaj obveznosti bo usahnilo, in bom, kot neka razigrana ptičica, brezskrbno poletel prek modrega neba…

Si moram, hitro, najti ustrezen nadomestek! Da mi ne bo preveč dolgočasno, takrat, čez tri leta.

Kar je bilo, to je bilo!

Kar je bilo, to – je bilo.

Nikoli se ne vrača.

In prav tako, kakor je šlo,

tako se tudi plača.

Kar je bilo… tega več ni!

Minilo. Več ne da se.

Spomin se, s časom, umiri,

potegne se bolj vase.

Kar je bilo, to – stran iz rok!

Naj sebi vsakdo gleda.

In ne pomaga stok, ne jok,

preteklost vse bolj bleda…

Mi ni na vratih svojih stat,

v odprtost jih držati.

Kdor skoznje me je šel izdat,

pred njimi sme ostati.

Kar je bilo, to – je bilo!

Naj vsakdo sebi šteje…

ko izpuhti neko lepo

in piš leden zaveje.

Račun… ja, ta sledi,

brezplačnega je malo!

Dovolj mi mojih je skrbi,

da bi me tuje žgalo.

Kar je bilo… ah, kaj bi s tem,

na drugo pot je iti.

In najti drug pogled očem,

da zmore veseliti.

Že res, lahko se pripeti,

da ni na pot dospeti…

Dovolj mi lastnih je skrbi,

mi tujih ni želeti.

Kjer si postiljaš, tam ti bo,

hudič roké si mane.

In vragu nič ne bo ušlo,

mu v rádost vse ostane.

Počivaj v miru…

Danes sem, med delom, odmikal nek napihljiv bazen, da sem lahko krog njega pokosil, in – ko sem dvignil zadevo, sem zagledal kačona…

 

Tu, v »naravi«, živim že četrto leto, prej pa sem neka tri leta tudi hodil sem, v sosednjo hiško, nekakšen zidan šotor, ki je služila kot »vikend«, v času, ko temperature še niso bile tako (pre)nizke, da se v objektu ne bi dalo prespati. In sva zatekla dobesedno džunglo, tako je bilo vse zaraščeno, da niti pet metrov terena pred seboj nisi mogel videti. Potemtakem sva, z golimi rokami, bolj ali manj, razčiščevala marsikaj, neko kombinacijo akacij, bezga, šipka, srobota, hmelja, podivjanih, tudi po deset metrov visoko, v krošnje dreves, segajočih trt, bezga, robidovja, lesk, kopriv… verjetno sem še kaj pozabil omeniti… pa nikoli na tem svojem delu brega nisem neke strupenjače videl. Seveda sem videl plazilce, različne, denimo gože, pa kuščarje, martinčke, zelence, slepce, a strupenjače še nikdar.

 

Zavedam se, še kako, da delim prostor tudi z njimi, s strupenjačami. Za modrasa sicer nisem prepričan, čeprav bi bili pogoji zanj optimalni, za gade pa. Povsod so, celo več jih je, povsod, tudi v mestih, kot si predstavljamo. Kakorkoli že…

 

Prostor, katerega si je izbral, za bivališče, uvodoma omenjen kačon, je bil, zanj, izjemno nerodna izbira, neprimerna, in ga je, kot takšna, stala glave. Da, sedaj je, že kar nekaj časa, pokojen kačon. Odločil se je namreč živeti niti dva metra stran od površin, na katerih se Mala igra, se prek njih sprehaja, teka, odlaga svoje igrače, posodice, kanglice, lopatke, grabljice, in, kakopak, tudi sega ponje. In niti misliti nočem o tem, do česa bi lahko prišlo, ob nekem neljubem srečanju Driskine ročice, ali nožice, z gadom! Že pri odraslih zna biti zadeva sila neprijetna, in lahko traja nekaj mesecev, preden se poškodovano tkivo obnovi, dočim bi bilo pri triletnem otroku, s krepko manjšo telesno težo, takšno srečanje lahko dobesedno tragično…

 

Ko bi kačona našel nekje nižje, na bregu, bi ga pustil pri življenju. Običajno se kača pravočasno umakne, ko zazna prihajanje nečesa prevelikega za to, da bi njena hrana postalo. Običajno. Čeprav vem za nek konkreten primer, ko se je hči znancev sprehajala po nepokošenem travniku, v bližini gostišča Livada, v Ljubljani, in jo je usekal gad. Zaradi tega Mali v nepokošeno ne pustim. Čeprav je verjetnost, da bi klopa staknila, krepko večja od verjetnosti kačinega ugriza, vendar… mi je otrokovo življenje preveč dragoceno, da bi se z ugotavljanjem verjetnosti ukvarjal!

 

Da, prvo moje tukajšnje srečanje s strupenjačo se je zaključilo tako, da je potegnila kratek, skrajšan konec. Pri čemer ni trpela, koso sem imel delujočo, in manj kot sekunda je trajalo, da je plazilec ostal brez glave. In bom zdaj še toliko bolj pozoren, na vsak Malin korak. Kolikor je to, povečanje pozornosti, sploh izvedljivo, seveda. Že do sedaj je morala, vedno, počakati, da sem celo neko teraso pregledal, preden sem ji dovolil, da sva se začela loviti po njej, krog dreves in brajd.

»Pesnik z arhaičnim glasom…«

Že sinoči sem omenil, da sem, po letih, obnovil stik z nekim možakarjem, in z revijo, katero ureja. Potemtakem tudi z literarno družbo, katero vodi, in katere (v teh letih pasiven) član sem tudi sam. Edina (z)družba, katere član sem… poleg članstva v AMD-ju, seveda.

 

To obnavljanje se je razvilo v prijeten »klepet«, v nekajkratno izmenjavo raznih pisemc, in v okviru te izmenjave mi je možakar tudi nekaj besed o svojem otroštvu, odraščanju, izkazal, pa o svojem odnosu do dvonogih, in do živali, o mnenju, s katerim mu je njegova mama razliko med »ljudmi« in živalmi razložila… in mi je izkazal tudi svoje pojmovanje mene, svoj odnos do mene, potemtakem. In je, med ostalim, zapisal tudi to:

 

»Veseli me, da ste se oglasili kot pesnik z nekoliko arhaičnim glasom. To cenim, ker je za to potrebno imeti neko načelnost in pogum. Hvala vam za zaupanje in upam, da se bova še tudi srečala.«

 

Vprašanje srečanja, mislim, da nima več nekih omembe vrednih zadržkov, kakor je bilo, kasneje, moč ugotoviti, v nadaljevanju najinega dopisovanja. Le dogovoriti ga bo potrebno, seveda, časovno uskladiti. Tisto o načelnosti, in pogumu, pa mi je bilo, priznam, prijetno prebrati…

 

Ja, zavedam se, da sem načelen. Tudi to vem, da tisti, ki prav tako zmorejo načelnost, in me poznajo, to vedo. In se zavedam tudi tega, da je načelnost (posledično poštenost, moralnost… načelnost je predpogoj obojega!) redka dobrina, pa radi tega med občimi prav nič cenjena! Ja, seveda, tudi oni so »načelni«, »pošteni«, »moralni«, tako vsaj o sebi »vedo«, a kaj, ko se samih sebe, kot celot, sploh zavedajo ne, pa ne morejo vedeti, da načelnost ni imeti dvojna merila, enih zase, drugačnih za druge, in da načelnost zlasti ni prilagajanje spremembam v okoliščinah živetja, da ni »obračanje po vetru«, pač pa je – hrbtenica, ki vse življenje na enak način, in predvsem pokončno, drži… tudi takrat, ko se zaradi okolja, nagonskega, znajdeš pred izbiro sebi-v-korist ali sebi-v-neposredno-škodo, in se za slednje odločiš, da ne bi nekih moralnih norm (pre)kršil!

 

Da, simpatičen mi je bil omenjen zapis, čeprav…

Je, res je, je potreben pogum, da se zoperstavljaš, nenehno, malodane na vsakem koraku, vetrovom, in vsemu smetju, dvonogemu, katerega tokovi nosijo zdaj sem, zdaj tja, vendar – ko ugotoviš, po tem, ko ti je, prav zaradi tega, večina nekih prizadevanj, sanj, načrtov, upov… večina življenja, v bistvu, šla po zlu, prav zaradi te poštenosti, te načelnosti, takrat se začneš spraševati o tem, koliko je tvoja načelnost posledica nekega poguma, koliko pa, povsem zares, neke neumnosti, ki te »krasi«, ker – če se ne znaš izkazovati tako, kot se izkazuje absolutna večina, tako, da sebi, v vsaki situaciji, iščeš boljše, lažje, varnejše… pač pa nenehno stremiš k neki moral(nost)i, k nekim vrednotam, vseživljenjskim, potem je s teboj, zagotovo, nekaj narobe. Pa – če so oni, večinski, pametni, si sam, očitno, neumen! Razen…

 

Razen, če je greh, temeljni, v tem, da si sam porojen kot človek, kot razumsko bitje, in si vržen preživeti svoj čas med popolna nasprotja, med prilagajoča se, oportuna, nagonska bitja!

 

Malo jih je, morda nekih dvajset, trideset, v različnih (tudi jezikovnih) okoljih, katere sem spoznal, in vem, zanje, da so (bili) ljudje. Vse ostalo, pa sem jih krepko več srečal, se z njimi pogovarjal, kot jih je dano srečevati nekemu povprečnežu, sodi pa med tiste, ki znajo zase in sebi terjati, zase in sebi pričakovati, »po svoje« videti in »po svoje vedeti«, in so daleč od tega, da bi ustrezali znanstveni definiciji človeka, razumskega bitja.

 

Ja, sem pesnik z (nekoliko) arhaičnim glasom. Imam eno samo hrbtenico, rojen sem z njo, in z njo bom umrl. In en sam obraz. Pa ne morem »z vetrovi«, se mi preveč gnusi, takšno izkazovanje. Obenem pa…

 

Kjer vsakdo »ve«, tam ni znanja. Kjer vsakdo »zmore«, tam ni zmožnosti. Kjer je vsakdo »pesnik«, tam ni poezije. In – kjer ima vsakdo »rad«, tam, preprosto, o ljubezni, o dejanskem imeti-rad-nekoga, ničesar ne vedo!

Po petih letih…

Da, po petih letih, po kar občutnem času, v katerem sem se samo-izločil iz malodane vseh podob svojega poprejšnjega »javnega življenja«, sem nekemu možakarju poslal šestnajst pesmi, in nekaj aforizmov… naknadno (ne vem, če je to drugo pošto, doslej, sploh zaznal) pa še nekaj epigramov, aforizmov, in pesmi…

 

Možakarja imam v prijetnih spominih, vselej sva se lepo ujela, in vselej mi je bilo v njegovi družbi prijetno. Da, tudi dva, če se ne motim, literarna večera sem imel, v njegovi organizaciji. Kakorkoli že…

 

Locutio, »elektronska« literarna revija. V poznem popoldnevu je prejel gradivo (prvo poslanje), danes je izšla majska številka revije, in vseh šestnajst pesmi je že v njej. Potemtakem…

 

Hvala, Marjan!

Pa ne toliko zaradi tega, ker so pesmi v tej podobi »ugledale luč sveta« (je že toliko objav za menoj, da že dolgo več ne skačem od veselja ob novih objavah), pač pa zaradi odzivnosti. S katero mi marsikaj sporočate.

Vsaj nekaj…

Nekaj pa mi je vseeno uspelo narediti, zvečer. Oplel sem ob hiši, temeljito Lilin gaj pokosil, pograbil in zastirki naredil, pri nedavno posajenih kakijih, ter melone zalil.

Bi bilo moč še kaj, narediti, a me je starejši sine poklical, pa sva se kar nekaj časa pogovarjala. In je bilo to krepko pomembnejše od dela. Delo bo počakalo, kadarkoli ga lahko opravim, pogovor s sinom pa je le – pogovor s sinom!

 

In mi je zadišalo po kavi, pravkar. A je ne upam piti, sedaj, običajno sicer nikoli ni delovala na moje spanje, a ne bi tvegal. Bo jutri potrebno z delom nadaljevati.

V čakanju na stopinjo manj...

Cucka, mačka, vse kot neke crke, vsak se je v senco polegel. Jaz pa čakam, da se za še kakšno stopinjo ohladi, da grem vsaj Lilin gaj, pa morda še kaj več, pokositi.

Na poti do popolne svobode?!

V bistvu bi moral biti življenju hvaležen, z leti namreč vse bolj do neke svobode prihajam. Vedno manj je tistih, do katerih se čutim kakorkoli zavezan.

V izogib dolgočasenja

Ne more biti vsakdo človek. Bi bilo preveč dolgočasno, ko bi bilo lepše.

Na pómlad rojen…

Na pómlad rojen, na pozno pomlad,

v času cvetenja neba modrih trat,

mi pesem je druga kar sebe poznam,

v njej se porajam, v njej se razdam…

 

Na pómlad rojen, v življenje kipeče,

zlatile so zvezde mi kapljice sreče,

imeti res rad navsezgodaj spoznal,

pa svojo sem pot prav tako tlakoval…

 

Minila pomlad je, in pot je zorela,

ni zrla kot druge, je drugo hotela,

iskala je sonce in zvezdnato noč,

iskala kar níkdar kupiti ni moč…

 

Iskala je sanje, in upe bodrila,

iskala oči, in zaman se tešila,

iskala je nekaj, kar redko se skaže,

v svetu, ki čisto, po vrsti, umaže…

 

In že je kazalo, da čudež obstaja,

da dušo mi pesem neskončna oplaja,

da v tistem, kar v celi sem poti iskal,

sem, srečnež, se znašel, in, končno, pristal…

 

Ne, čudežev ni, so le farse, utvare,

življenje razkriva številne prevare,

za hrbtom prav vse mi je zlahka ostalo,

a v duši le tisto, kar vselej bo žgalo…

 

Na pómlad rojen, nek tujek planeta,

usoda že z rojstvom bila mi prekleta,

iskal sem srce, in globino v očeh,

pa dobro bom plačal za ta velik greh…

 

Na pómlad rojen. Ni treba bilo.

Zaman, prav zaman mi do konca bo šlo.

Le pesem mi zvesta, le ona ostaja,

da v njej razkrojiti se smel bom do kraja.

Na kolenih?!

Moji otroci… njim, in zanje, sem pripravljen iti na kolena, svoja, kakopak. Samo njim.

 

Nekoč jih je bilo več. Ne pretirano več, a, vsemu navkljub, več. Neki štirje so mi umrli, neko peto pa se mi v popolnosti predstavilo.

 

Še klobuka ne snamem pred vsakomur, pa se bom s snemanjem hitreje izkazal neki mizi, kakopak postelji, tušu…

 

Tudi za lastne otroke ne bom vrednot zanikal, kaj šele zavrgel. V upanju, da me nikoli ne prisilijo v izbiro, med njimi in tistim, za kar vem, da je edino pravilno, dopustno, človečno, etično.

 

Marsikateri koristi, do katere bi lahko dospel, ko bi samega sebe, svoje nazore, prilagodil, vsaj tozadevno, in za nekaj časa, nisem učakal. Ker je nisem želel učakati. Vseeno je namreč to, kolikokrat, in za koliko se prodajaš, ko se enkrat samkrat, prodaš, samega sebe v kurbo narediš. In to do konca življenja tudi ostaneš!

 

Je že dovolj, celo krepko preveč, teh in takšnih, katere je moč, zlahka, kupiti! Celo tako, da se tega niti ne zavedajo.

Učnigram

Vse življenje se učimo,

da ugotovimo:

manj je vedet, manj je znat,

lažje v svetu je obstat…

Naj čas pokaže...

Spet zavrgel neko obsežno pisanje. Z njim bi pojasnjeval, morda utegnil biti, nekim redkim, ki se z določeno problematiko ukvarjajo, celo v pomoč, a preveč osebno izpadejo, te, moje besede, da bi jih povprek očem namenjal. Že itak je veliko stvari, tudi napisanih, katere v sebi, ali pri sebi, zadržujem. Pa ena več ali manj…

 

Ko bi vedel, da bo to pisanje, in vsa ostala, neobjavljena, koristilo, da bo izboljšalo neko konkretno stanje, ne bi niti pomišljal, a ker v to ne morem biti prepričan, raje zavržem. Naj čas pokaže, če je sploh karkoli moč narediti, v smislu izboljšanja, in tudi to, kdo bo izboljševal, če do ustrezne volje (po izboljševanju) pride.

O obči "posebnosti"...

Zase »vedo«, da so nekaj posebnega, celo pomembnega. Brez njih bi bil svet, zagotovo, grši, slabši. A kaj, ko so njihove »resnice« brez nog, pa nimajo na čem stati…

 

»Življenje« jim pomeni imeti dovolj denarja, da si lahko, vsaj za silo, potešiš lakoto, ki se po vsem materialnem izkazuje. Brlog, opremljen, kakopak, avtomobil, po možnosti »ugledne znamke«. Poln hladilnik in še polnejši želodec. Čim več tistega, kar bo, pri njim enakih, zavist vzbujalo. In zabava, seveda. Vsakršna, samo da – zabava. Od seksa, seksu namenjenega, prek »pametnih« TV oddaj, med katere, zagotovo, v sam vrh sodijo športni prenosi, pa razna raztegovanja mehov pod kozolci, limunadne nadaljevanke, do izletov, takšnih, ki so v gostilne usmerjeni, ali v hranjenje nekega »firbca«, in celo takšnih, na katerih je potrebno hoditi, da se kasneje lahko (po)hvališ, kako si na nekem vrhu stal…

Skoraj bi pozabil, tudi kultura vabi, pa še kako – določeni muzeji, denimo ljubljanski, se lahko »pohvalijo«, da ob dnevih odprtih vrat, torej takrat, ko ni potrebno vstopnine poravnati, tudi tisoč obiskovalcev beležijo, iz vse Dežele, kakopak, ki šteje… dva milijona »duš«, »civiliziranih«, »kulturnih«.

 

Za posebnost je, menda, značilno, da premore nekaj, kar običajnost ne premore. Pomeni, da se posebnost od običajnosti razlikuje. Pa ne po barvi nogavic, obliki sončnih očal, ali po kakršnihkoli podobnih odstopanjih znotraj enega in istega. Vsebinsko se razlikuje.

 

Za posebnost je značilno to, da je v redkem dana. In redkost, zagotovo, ni devetindevetdeset od sto. Prej, bi si upal trditi, obratno, eden od sto. Morda dva, celo trije. Pa razmišljam, ko o njih posebnosti(h) poslušam, v čem, za vraga, pa se razlikujejo od vseh ostalih, celo od uradno prepoznanih živali, da se imajo za posebne, pomembne?!

 

Brlog si omisli vsak zajec, medved, lisica, krt, voluhar… »gnezdece« osa, čebela, miš, želva, ptica…

Ni živali, ali teh »posebnežev«, ki ne bi, po nekih nalogah in zadolžitvah hodili na delo, v službo. In za to svoje delo prejemali plačilo. Resda v različnih podobah, a – plačilo je vseeno plačilo.

Ni živega bitja, ki si ne bi zabave zaželelo, in si jo tudi omislilo. Še več, v svetu uradno prepoznanih živali si jo znajo sami prirediti, in zanjo ne potrebujejo drugega, kot – sebe, in ustrezne okoliščine, v katerih se smejo in zmorejo (raz)igrati…

So »kulturni«, »civilizirani«, »izobraženi«?! Mejduš, da – niso!

Do izobrazbe pride sleherno živo bitje, takšne ali drugačne. Brez nekih temeljnih znanj, o katerih se mora učiti, niti preživeti ne bi zmoglo. In, še več – uradno prepoznana žival zmore v celoti poskrbeti za potrebe lastnega živetja, ne potrebuje ne delodajalca, ne izplačevalca, ne, v končni fazi, neke socialne službe.

Glede »kulture« in »civiliziranosti« pa… še nisem slišal za en sam primer, ki bi pričal o tem, da bi neka uradno prepoznana žival, v kolikor je zdrava, kakopak, izkazovala zavist, pohlep, škodoželjnost, celo nasprotno – ob sitem levu se lahko čreda antilop povsem v miru pase… Ne vem, a zdi se mi, da je v svetu uradno prepoznanih živali, potemtakem, bistveno lažje govoriti o nekem dostojnem sobivanju, kot v svetu »posebnežev«. Katere že zunanje razlike, v svetovnonazorskih pogledih, denimo, v barvi kože, v jeziku… zmorejo silovito (z)motiti.

Ko sem že jezik omenil, so, ti »posebneži«, siloviti »domoljubi«, izjemno »zavedna« bitja, seveda, in to celo tako izjemno, da – niti jezika, kateri naj bi njihov bil, ne obvladajo! Zvečine se izkazujejo le s funkcionalno pismenostjo, kar pomeni, da – je sleherno izobraževanje janezkov potrata časa?!

 

Povej, v čem, za vraga, pa je tvoja »posebnost«?! V čem sodiš med redke, od običajnosti različne, drugačne?! Kaj znaš, kaj zmoreš, česar ne bi vsakdo zmogel, znal… ko bi se podal učiti?! S čem svojo ustvarjalnost, tvornost izkazuješ?! V čem ima »svet« vsaj pikico od tebe, od tvojega obstajanja?!

 

Imajo se za nekaj posebnega, dejstvo! In tudi so, nekaj posebnega, v okvirih človekovega sveta. Posebnost, ki je sicer tako prevladujoča, številčno, da se kot običajnost, malodane samoumevnost izkazuje. Nikakor kot normalnost, v človekovih merilih! So – nagonska bitja. Potemtakem posebnost v svetu razuma, kar človekov svet je. Vsepovsod mrgoleča posebnost.

Predolgo že…

Že predolgo vsega dosti,

še preveč, v nebo že gré,

ni se mi z življenjem bosti,

in mu krhati rogé…

 

Smet v smetju se oplaja,

in ničevost, le medi,

v poplavi vse zasmraja,

vse, kar v roké dobi…

 

Duša, če že je, sebična,

terja vzemi, in ne daj,

glava trda, in brezlična,

v sluz odet je neznačaj…

 

Da želodec ljubo gode,

da je zadovoljna rit,

še hudiču so oprode,

če je od tega profit…

 

Smet v smetju, v blatu blato,

ti pa zganjaj čisto pot,

iz zagate v zagato,

kjer je dreka vsepovsod…

 

Že predolgo je prek glave,

človek redkost, tu in tam,

redke so oči sanjave,

a brez njih živet ne znam.

Je smet le za smetje…

Mi čislati ni, česar ni spoštovati,

vsega, kar nevredno je mojim očem,

kar golta, in maže, hiti razdejati,

predati človečno navadnim smetem…

 

Je smet le za smetje, cvetlica za cvetje,

ne znese kup dreka, kjer zvezda žari,

in oslovo dretje ni pesnika petje,

četudi slavljeno se v knjigi godi…

 

Dobrota ni isto kot dati prek mere,

sebičnost ne zmore zbuditi srca,

Resnica ni zgodba prepričanja, vere,

Poštenosti ni, kjer obraza sta dva…

 

Ljubezen ni to, da te vsakdo doseže,

Predanost nikdar ne prodaja svoj čar,

Ni duša, da smrad ti v drobovje zareže,

in blatu trositi ni biserov v dar…

 

Mi čislati ni, česar ni spoštovati,

pa mi spoštovanje ne dela težav:

preredkim se zmorem v priklon nek podati,

dočim vse ostalo nevredno je, žal.

Na nekem oguljenem kamnu…

Na nekem oguljenem kamnu, nekoč,

morda bo, na drobno, pisalo:

Na plečih me nosil, izdala ga moč,

zdaj spodaj kar ga je ostalo.

 

Na neki oguljeni hiši, nekoč,

razpoka, morda, bo nemela:

Prišel je, v nasmehu in v upu sijoč,

do konca prav vse sem mu vzela.

 

Na neki oguljeni knjigi, nekoč,

morda bo v bledelosti brati:

Kot travnik me tkal je, v soncu cvetoč,

srce sem mu smela spoznati.

 

Na neki oguljeni zgodbi, nekoč,

če smela bo seči v spomine:

Je sanjal o dnevu, dočakal pa noč,

brez zvezd, le s temo v globine.

 

Na nekem oguljenem kamnu, v posmeh,

ki dež ga, in veter, razjeda:

Zaman je iskal na samotnih poteh,

življenje mu več ne preseda.

Bil je sinko!

Ja, bil je, moj Mali, pri očetu na obisku. Prišel je ob pol dvanajsti, in ostal osem ur in pol. Ne pomnim, kdaj ga je neko mesto, razen njegove sobe, poslednjič za toliko časa zadržalo. In bi tudi prej prišel, ko ne bi imel dopoldne nekih obveznosti…

 

Cucka sta ponorela od veselja, ko sta ga zagledala. Pa je bilo kar nekaj božanja, crkljanja. Še malo, pa bi kar z njim odšla. Vsaj za hec, seveda. Ja, ponorela sta, meni pa se oči nekoliko rosijo. Ne vem, je to radi večanja vlage v zraku, ali radi tega, ker se je odpeljal domov…

 

In sva kar nekaj partij šaha »vrgla«. In ugotovila, da se mladi ne da staremu, obratno pa tudi ne gre. Nekako pol na pol so se zmage razvrstile, ne da bi porazi v slabo voljo spravljali. Daleč od tega, lepo ga je bilo gledati nasmejanega. Lepo se je bilo pogovarjati z njim. Resda mlad, in z »malo« manj življenjske »kilometrine«, a prija njegove besede poslušati. Zna mnenje oblikovati, ga podkrepiti, (u)braniti…

 

In večer se je malodane izpraznil, z njegovim odhodom.

Nemogoče

Ne zmorem ustreči neumnosti, da bi ji pameten bil.

Ne verjemi, jaz sem "črnogled"...

Kadar poznaš zakonitosti, po katerih se dobesedno vse odvija… kadar ugotavljaš okoliščine tega odvijanja… kadar zmoreš do dejstev dospevati… takrat ti ni težko predvidevati posledic, razpletov zastavljenega…

In to zmoreš tako na širšem, družbenem področju, kakor tudi na ozkem, najožjem, področju, torej po vprašanju nekega posameznika.

Resda ne zmoreš do potankosti opredeljevati sleherne malenkosti, podobe, a v generalnem pogledu ne boš zgrešil.

 

To trditev zmorem dokazati, že s tem, da v arhivu poiščem neke zapise, svoje, s katerimi sem pred tremi desetletji o današnjem času govoril. Ko sem svaril pred zastavljenimi potmi, o njihovi ne samo nevrednosti, pač pa uničujoči podobi govoril. In sem bil, kakopak, s strani »pametnih«, kot črnogled ugotavljan, kot nekdo, ki pojma o pojmu nima. Pač, večina »ve« za nazaj, ko se že izkaže, določeni zmoremo vedeti za naprej… poznavajoč zakonitosti dogajanj, razumevajoč jih.

 

Tudi v zadnjih časih sem ta, ki pojma nima… ko o nekih, konkretnih, psihičnih stanjih govorim, čeprav – tudi zanje velja, da se po zakonitostih odvijajo. Neizogibno! In velja tudi to, da…

 

»Stroka« trdi, da okoliščine, znotraj katerih posameznik živi, pogojujejo njegovo psihično stanje, čeprav je ta trditev – daleč od resnice! Tako daleč, da dlje biti ne more, kajti…

Že res, da okoliščine zmorejo nezadovoljstvo vzbujati, a same po sebi NE zmorejo seči v globine, tja, v podzavest, da bi tam nered, težave povzročale. NE, takšna moč jim ni dana, nikoli, pač pa – vse, kar dospe v posameznikovo podzavest, dospe tja zaradi posameznikovega odzivanja na okoliščine, zaradi posameznikove (četudi podzavestne) odločitve, da bo dražljaje spreje(ma)l, izkazovanja okoliščin »vase vnesel«, svoje nezadovoljstvo »pomiril« s tem, da se bo okoliščinam prilagodil. In tu zna nastati težava, velika težava! Običajno tudi nastane, ker, v bistvu, s takšnim ravnanjem sebe razdvojenega narediš – po svoji zasnovi popolnoma drugače videvaš, občutiš, razmišljaš, in bi se, posledično, tudi povsem drugače izkazoval, obenem pa se prilagodiš okoliščinam in se izkazuješ njim primerno, tako, pač, kakor od tebe okolje pričakuje…

 

Ja, zlasti tam, kjer so že bile izkazane psihične težave, je povsem realno pričakovati njih ponovitev, v primeru, kadar se posameznik ni zmožen izkazovati kot suverena oseba, zmožna odločati o sebi, o lastnih ravnanjih… pač pa se »prilagaja okoliščinam«, in počne tisto, in tako, kar in kakor sicer, ko bi zmogel o sebi, ne bi počel. In je zanimivo, da pri teh zadevah (že) izkušeno prav nič ne pomaga, težave se (enake ali še težje) obnovijo, (nezmožen o sebi odločati) ustreznega izhoda ne najdeš, pa toneš, vse globje in globje, medtem ko so trenutki (vsaj relativnega) zadovoljstva vse redkejši (pomeni, da bi vse pogosteje moral dospevati do njih izvora, kar pa ni vedno dano), in se, na drugi strani, nezadovoljstvo le krepi, iz dneva v dan bolj. V podobi trajnega stanja, potemtakem – v podobi bolezni.

Čemu?!

Čemu bi slišal tistega, ki ne sliši mene?! Čemu bi videl tistega, ki le nase gleda?! Čemu bi ponujal roko tistemu, ki je vreden ni?!

 

Čemu bi dajal tistemu, ki le jemati hiti?! Čemu pobiral, kar si s tal ne zasluži?! Čemu imel rad, kar predanosti ne pozna?!

 

Takšen ljubitelj živali pa spet nisem!

Tudi mravlje vedo...

Ko mravljam razlagam, da vesolje, za naše zmožnosti spoznavanja, nima konca in kraja, me čudno gledajo. Tudi one namreč obstajajo… tudi one živijo… tudi one gledajo in vidijo… tudi one so pametne… pa »vedo«, da se »vesolje« konča za sedemindvajseto smreko od mravljišča, in z reko, ki, na drugem koncu, o praznini za njo priča…

 

Ja, od »klina«, na katerem stojiš, na »razvojni lestvici«, natančneje, od zmožnosti možganov, miselnih (posledično tudi vseh ostalih), so odvisne resnice. »Manjša« kot je glava, manjši je njen svet, manjša je pot do ugotovitev, manjša je težavnost dospevanja do »resnic«…

 

Redke so velike glave, in praviloma so vse, vsaka v svojem času, »čudne«, ker govorijo drugače, kot »vedo« vse ostale, krepko manjše glave.

Tako, pač, je, kjer je tozadevno ista tvorba, svet-dvonogih-v-oblačila-odevajočih-se, sestavljen iz dveh povsem različnih bitij!

Ne išči oči…

Ne išči oči, kjer pogled se izmika,

iskrenosti tam, kjer odgovor okleva,

ne išči dobrote, kjer laž se dobrika,

v čakanju, da nož zasadi ti v čreva…

 

Ne išči roké, kjer za hrbtom se skriva,

ne išči neba, kjer sebičnost kroji,

ne išči lepote, kjer radost ušiva

le sebi in zase jemati hiti…

 

Ne išči človeka, kjer ni ga, da diha,

kjer ni bolečine, ki vest jo pozna,

kjer vse se obrača tako kakor piha,

brez duše, sramu, in brez kančka srca…

 

Ne išči! Morda se ti sreča prikaže,

pa te preseneti, v dobrem, toplo.

Preveč je vsega, kar v podobah se laže,

pa bolj boš iskal, bolj ti bo le – hudo!