Nekoč
sem dal življenje. In tega, kakopak, nikoli zaračunal nisem. A se je začel
račun sam izstavljati. Kot neke vrste zadolžnica. Celo takšna, kakršne nikoli
ne moreš poplačati. Še zlasti, ker ti priložnost za to ni dana.
In bo
račun na koncu visok, zelo visok. Bližje kot je moj konec, višji bo račun.
A to,
kakor me je bilo učeno, v zadnjih časih, ni moj problem. In tudi ne vem, čemu
bi bil. Odkar sem KAJ spoznal, se mi KDO lahko samo smili, a me, v obstoječih
okoliščinah, niti pod razno ne more prepričati v to, da bi ponavljal že
doživete zadeve, skozi ista sranja, pardon, stanja hodil. Nisem fakir, da bi v
nedogled na nožih spal. In nisem idiot, da bi nevrednemu zaupanja zaupanje
izkazoval.
»Prasička,
pusti mi živeti,« stavek, katerega nikoli ne bom pozabil. Ne bo pustila, sama
od sebe, nikdar. Prasičkam je namreč dano le v svinjaku uživati. Do kolin,
kakopak. Ki pa tudi pridejo, še prej, preden nanje pomisliti utegneš.
Ni komentarjev:
Objavite komentar