V
tišini, ob kavi, mi jutrce teče,
na dnu
srna muli, poboža v oči,
in
misel se štuli, da svoje poreče,
papir
ni izbirčen, ko črke lovi…
V
tišini, ob kavi, ku-ku iz gozdiča,
ni ptici
do tega, da tih bil bi dan,
diši
pokošeno, o včerajšnjem priča,
ko sem
nekaj žuljev urezal v dlan…
V
tišini, ob kavi, vse moje v daljavi,
po svoje
se zbuja, po svoje stremi,
obrazi
smejoči vrstijo se v glavi,
le tu,
v objemu, še enega ni…
V
tišini, ob kavi, ki pridno mineva,
že davno
pogled oživeti je smel,
življenje
nerodna zna biti zadeva,
sem,
nekaj drobtinic, celo ga imel…
V
tišini, ob kavi, in ura, ki žene,
za hip
ji ni stati, si najti nek mir,
beseda
z besedo se v pesem odene,
želeč
poleteti, v neznano, v šir…
V
tišini, ob kavi, mi jutrce teče,
ni sonca
spoznati brez temne noči,
ne smeha,
če v duši ne bije, in peče,
ne
volje, če ni, sploh nikdar, nemoči…
V
tišini, ob kavi, le pika še čaka,
na to,
da ji dano bo vse dokončat,
da mine
velika, zvečine, napaka,
ko
pojdem, brez jutrc, v spokoju zaspat.
Ni komentarjev:
Objavite komentar