O obči "posebnosti"...

Zase »vedo«, da so nekaj posebnega, celo pomembnega. Brez njih bi bil svet, zagotovo, grši, slabši. A kaj, ko so njihove »resnice« brez nog, pa nimajo na čem stati…

 

»Življenje« jim pomeni imeti dovolj denarja, da si lahko, vsaj za silo, potešiš lakoto, ki se po vsem materialnem izkazuje. Brlog, opremljen, kakopak, avtomobil, po možnosti »ugledne znamke«. Poln hladilnik in še polnejši želodec. Čim več tistega, kar bo, pri njim enakih, zavist vzbujalo. In zabava, seveda. Vsakršna, samo da – zabava. Od seksa, seksu namenjenega, prek »pametnih« TV oddaj, med katere, zagotovo, v sam vrh sodijo športni prenosi, pa razna raztegovanja mehov pod kozolci, limunadne nadaljevanke, do izletov, takšnih, ki so v gostilne usmerjeni, ali v hranjenje nekega »firbca«, in celo takšnih, na katerih je potrebno hoditi, da se kasneje lahko (po)hvališ, kako si na nekem vrhu stal…

Skoraj bi pozabil, tudi kultura vabi, pa še kako – določeni muzeji, denimo ljubljanski, se lahko »pohvalijo«, da ob dnevih odprtih vrat, torej takrat, ko ni potrebno vstopnine poravnati, tudi tisoč obiskovalcev beležijo, iz vse Dežele, kakopak, ki šteje… dva milijona »duš«, »civiliziranih«, »kulturnih«.

 

Za posebnost je, menda, značilno, da premore nekaj, kar običajnost ne premore. Pomeni, da se posebnost od običajnosti razlikuje. Pa ne po barvi nogavic, obliki sončnih očal, ali po kakršnihkoli podobnih odstopanjih znotraj enega in istega. Vsebinsko se razlikuje.

 

Za posebnost je značilno to, da je v redkem dana. In redkost, zagotovo, ni devetindevetdeset od sto. Prej, bi si upal trditi, obratno, eden od sto. Morda dva, celo trije. Pa razmišljam, ko o njih posebnosti(h) poslušam, v čem, za vraga, pa se razlikujejo od vseh ostalih, celo od uradno prepoznanih živali, da se imajo za posebne, pomembne?!

 

Brlog si omisli vsak zajec, medved, lisica, krt, voluhar… »gnezdece« osa, čebela, miš, želva, ptica…

Ni živali, ali teh »posebnežev«, ki ne bi, po nekih nalogah in zadolžitvah hodili na delo, v službo. In za to svoje delo prejemali plačilo. Resda v različnih podobah, a – plačilo je vseeno plačilo.

Ni živega bitja, ki si ne bi zabave zaželelo, in si jo tudi omislilo. Še več, v svetu uradno prepoznanih živali si jo znajo sami prirediti, in zanjo ne potrebujejo drugega, kot – sebe, in ustrezne okoliščine, v katerih se smejo in zmorejo (raz)igrati…

So »kulturni«, »civilizirani«, »izobraženi«?! Mejduš, da – niso!

Do izobrazbe pride sleherno živo bitje, takšne ali drugačne. Brez nekih temeljnih znanj, o katerih se mora učiti, niti preživeti ne bi zmoglo. In, še več – uradno prepoznana žival zmore v celoti poskrbeti za potrebe lastnega živetja, ne potrebuje ne delodajalca, ne izplačevalca, ne, v končni fazi, neke socialne službe.

Glede »kulture« in »civiliziranosti« pa… še nisem slišal za en sam primer, ki bi pričal o tem, da bi neka uradno prepoznana žival, v kolikor je zdrava, kakopak, izkazovala zavist, pohlep, škodoželjnost, celo nasprotno – ob sitem levu se lahko čreda antilop povsem v miru pase… Ne vem, a zdi se mi, da je v svetu uradno prepoznanih živali, potemtakem, bistveno lažje govoriti o nekem dostojnem sobivanju, kot v svetu »posebnežev«. Katere že zunanje razlike, v svetovnonazorskih pogledih, denimo, v barvi kože, v jeziku… zmorejo silovito (z)motiti.

Ko sem že jezik omenil, so, ti »posebneži«, siloviti »domoljubi«, izjemno »zavedna« bitja, seveda, in to celo tako izjemno, da – niti jezika, kateri naj bi njihov bil, ne obvladajo! Zvečine se izkazujejo le s funkcionalno pismenostjo, kar pomeni, da – je sleherno izobraževanje janezkov potrata časa?!

 

Povej, v čem, za vraga, pa je tvoja »posebnost«?! V čem sodiš med redke, od običajnosti različne, drugačne?! Kaj znaš, kaj zmoreš, česar ne bi vsakdo zmogel, znal… ko bi se podal učiti?! S čem svojo ustvarjalnost, tvornost izkazuješ?! V čem ima »svet« vsaj pikico od tebe, od tvojega obstajanja?!

 

Imajo se za nekaj posebnega, dejstvo! In tudi so, nekaj posebnega, v okvirih človekovega sveta. Posebnost, ki je sicer tako prevladujoča, številčno, da se kot običajnost, malodane samoumevnost izkazuje. Nikakor kot normalnost, v človekovih merilih! So – nagonska bitja. Potemtakem posebnost v svetu razuma, kar človekov svet je. Vsepovsod mrgoleča posebnost.