V praznem niču…

V praznem niču je le nič?

Čeprav na dve se vzpenja,

zasmrajati ne jenja,

in ga odnese vsak vetrič?!

V praznem niču je le – nič?!

 

Ma… je drekasta podoba,

v njej sprijenost prek roba,

kot bi ga delal sam hudič.

 

Potem v niču nekaj je!

 

Ja, je. Je kup gnoja,

ki rad bi segel do neba,

vendar iz blata ne dospe.