Kar je bilo, to je bilo!

Kar je bilo, to – je bilo.

Nikoli se ne vrača.

In prav tako, kakor je šlo,

tako se tudi plača.

Kar je bilo… tega več ni!

Minilo. Več ne da se.

Spomin se, s časom, umiri,

potegne se bolj vase.

Kar je bilo, to – stran iz rok!

Naj sebi vsakdo gleda.

In ne pomaga stok, ne jok,

preteklost vse bolj bleda…

Mi ni na vratih svojih stat,

v odprtost jih držati.

Kdor skoznje me je šel izdat,

pred njimi sme ostati.

Kar je bilo, to – je bilo!

Naj vsakdo sebi šteje…

ko izpuhti neko lepo

in piš leden zaveje.

Račun… ja, ta sledi,

brezplačnega je malo!

Dovolj mi mojih je skrbi,

da bi me tuje žgalo.

Kar je bilo… ah, kaj bi s tem,

na drugo pot je iti.

In najti drug pogled očem,

da zmore veseliti.

Že res, lahko se pripeti,

da ni na pot dospeti…

Dovolj mi lastnih je skrbi,

mi tujih ni želeti.

Kjer si postiljaš, tam ti bo,

hudič roké si mane.

In vragu nič ne bo ušlo,

mu v rádost vse ostane.