V zrncih večnost

»Dragi bog, naj mi mine!«

In bog mu pošlje smrt.

»Nočem umreti. Živel bi rad, a brez trpljenja.«

In bog ga spremeni v črva.

»Nočem biti črv, želim si sonca.«

In bog ga dvigne na nebo, v podobi oblaka.

»Nočem biti oblak, nosi me na vse strani.«

Bog zakolne. Ob jezi, katero mu nehvaležno bitje povzroča, za trenutek, dva, doživi občutek nemoči. Brcne v prvi kamen, ki mu na poti stoji, in tedaj – aleluja, z neba se mu preblisne odrešilna misel! In ga spremeni v kamnito ploščo. Na katero vkleše sledeče besede:

 

Tu živi, ki je tožil nad življenjem, a ni maral smrti. Tal se je otepal, neba pa vreden ni bil.

 

P.S.

In kamen stoji. Stoji, in živi.

Tik tal, a nad njimi, in ni mu trpljenja.

Vetrovom kljubuje, ga sonce gladi,

v zrncih ugaša mu zgodba življenja.