Dvanajst
let. Toliko časa že teče Rima raja, festival otroške poezije. Zadeva, katere »idejni
oče« sem, zadeva, kateri vsako leto namenim veliko ur svojega življenja, da
poskrbim za objavo natečaja, njegovo posredovanje po šolah, za pregledovanje in
izbiranje najboljših prispevkov (ali najmanj slabih, bi bilo, marsikdaj,
pravilneje zapisano), za obveščanje o izbranih, za pisanje uvodnika,
namenjenega ustreznemu zborniku, za pisanje scenarija zaključne prireditve…
Večinoma preklinjam, vsaj takrat, kadar izbiranje vršim.
Mislim,
da sem bil na treh, prvih treh prireditvah. Tako da sem celo različne izvedbe
himne festivala slišal, himne, za katero sem besedilo napisal, in ji glasbeno
podobo, melodijo, dal. Kasneje…
Kasneje
so me določena spoznanja, o »človeštvu«, v marsičem razrešila dotedanjih
aktivnosti. Vsaj večine, teh aktivnosti. In sem se povlekel, v nek svoj kot, in
tudi na prireditve nisem več hodil, čeprav…
Ja,
vsako leto prejemam, v času pred prireditvijo, kopico nekih »upam, da se
srečamo na prireditvi«, in vsako leto tem, upajočim, prepuščam, da sami
razrešijo s svojimi upi, ko ugotovijo, da me tam ni. Sem pa letos zapisal neki
ravnateljici, ki se trudi krog festivala, nastopa v vlogi soorganizatorke, da
se vidimo na petnajsti prireditvi, potemtakem čez tri leta, kajti – takrat jih
bom sedemdeset dopolnil, in bo skrajni čas, da najdejo zamenjavo. Zame.
Mimogrede, tudi o tem sem že poslušal, da sem nenadomestljiv, čeprav…
Ja, po
eni strani sem, ker takšnega »norca«, kot sem jaz, ki bi tako svoje delo
opravljal, in opravil, ki bi se s takšnim odnosom do zadeve izkazoval, kot to
počnem jaz, ne bodo našli, nikoli. Obenem pa sem nadomestljiv, zanesljivo se bo
našel nekdo, ki bo nadaljeval, po svoje, in opravil vse, kar je potrebno
opraviti…
Od tega
zapisa ravnateljici, torej od obljube po srečanju-čez-tri-leta, sem kar
nekajkrat pomislil na to, če bom takrat sploh še sposoben obljubo izpolniti.
Bom še pri močeh? Bom še vozil avto, da se na pot podam? Bom sploh še živ?
Vrag ga
vedi, vem samo to, da obljuba dela dolg, in to, da imam navado svoje dolgove
poravnati! Še zlasti, ker bom takrat, ob petnajst letnici festivala, prejel
zlato uro, z vgrajenim diamantom, postal bom časten občan mesta, v katerem se
festival odvija, prejel bom deset tisoč evrov, nagrade, in bojda me tudi neko
državno odlikovanje čaka, za trud, za prizadevanja, izkazovana skozi vseh teh
petnajst let…
Nikar,
lepo te prosim, nikar resno ne jemlji tega, kar sem pravkar zapisal, ti, ki, slučajno,
ali pa namerno, bereš ta sestavek, kajti – prav nič me ne čaka, in prav ničesar
ne pričakujem, razen nek, v mikrofon izrečen, hvala, morda nek šopek rož, pa, v
najboljšem primeru, še neko publikacijo, o mestecu, v katerem se prireditev
odvija. Je, pri nas, kultura, dejstvovanje na njenem področju, preveč cenjeno,
da bi bilo deležno česarkoli več, kot je zadovoljstvo tistih, ki se namenijo
neko delo opraviti, in ga, posledično, tudi opravijo.
Kakorkoli
že, čez tri leta bom imel še nekoliko več časa na razpolago, nekaj manj
potrošenih živcev, nekaj obveznosti bo usahnilo, in bom, kot neka razigrana
ptičica, brezskrbno poletel prek modrega neba…
Si
moram, hitro, najti ustrezen nadomestek! Da mi ne bo preveč dolgočasno, takrat,
čez tri leta.
Ni komentarjev:
Objavite komentar