Že
sinoči sem omenil, da sem, po letih, obnovil stik z nekim možakarjem, in z
revijo, katero ureja. Potemtakem tudi z literarno družbo, katero vodi, in
katere (v teh letih pasiven) član sem tudi sam. Edina (z)družba, katere član
sem… poleg članstva v AMD-ju, seveda.
To
obnavljanje se je razvilo v prijeten »klepet«, v nekajkratno izmenjavo raznih
pisemc, in v okviru te izmenjave mi je možakar tudi nekaj besed o svojem
otroštvu, odraščanju, izkazal, pa o svojem odnosu do dvonogih, in do živali, o
mnenju, s katerim mu je njegova mama razliko med »ljudmi« in živalmi razložila…
in mi je izkazal tudi svoje pojmovanje mene, svoj odnos do mene, potemtakem. In
je, med ostalim, zapisal tudi to:
»Veseli me, da ste se oglasili kot pesnik
z nekoliko arhaičnim glasom. To cenim, ker je za to potrebno imeti neko
načelnost in pogum. Hvala vam za zaupanje in upam, da se bova še tudi srečala.«
Vprašanje
srečanja, mislim, da nima več nekih omembe vrednih zadržkov, kakor je bilo,
kasneje, moč ugotoviti, v nadaljevanju najinega dopisovanja. Le dogovoriti ga
bo potrebno, seveda, časovno uskladiti. Tisto o načelnosti, in pogumu, pa mi je
bilo, priznam, prijetno prebrati…
Ja,
zavedam se, da sem načelen. Tudi to vem, da tisti, ki prav tako zmorejo
načelnost, in me poznajo, to vedo. In se zavedam tudi tega, da je načelnost
(posledično poštenost, moralnost… načelnost je predpogoj obojega!) redka
dobrina, pa radi tega med občimi prav nič cenjena! Ja, seveda, tudi oni so »načelni«,
»pošteni«, »moralni«, tako vsaj o sebi »vedo«, a kaj, ko se samih sebe, kot
celot, sploh zavedajo ne, pa ne morejo vedeti, da načelnost ni imeti dvojna
merila, enih zase, drugačnih za druge, in da načelnost zlasti ni prilagajanje
spremembam v okoliščinah živetja, da ni »obračanje po vetru«, pač pa je –
hrbtenica, ki vse življenje na enak način, in predvsem pokončno, drži… tudi
takrat, ko se zaradi okolja, nagonskega, znajdeš pred izbiro sebi-v-korist ali
sebi-v-neposredno-škodo, in se za slednje odločiš, da ne bi nekih moralnih norm
(pre)kršil!
Da,
simpatičen mi je bil omenjen zapis, čeprav…
Je, res
je, je potreben pogum, da se zoperstavljaš, nenehno, malodane na vsakem koraku,
vetrovom, in vsemu smetju, dvonogemu, katerega tokovi nosijo zdaj sem, zdaj
tja, vendar – ko ugotoviš, po tem, ko ti je, prav zaradi tega, večina nekih
prizadevanj, sanj, načrtov, upov… večina življenja, v bistvu, šla po zlu, prav
zaradi te poštenosti, te načelnosti, takrat se začneš spraševati o tem, koliko
je tvoja načelnost posledica nekega poguma, koliko pa, povsem zares, neke
neumnosti, ki te »krasi«, ker – če se ne znaš izkazovati tako, kot se izkazuje
absolutna večina, tako, da sebi, v vsaki situaciji, iščeš boljše, lažje,
varnejše… pač pa nenehno stremiš k neki moral(nost)i, k nekim vrednotam,
vseživljenjskim, potem je s teboj, zagotovo, nekaj narobe. Pa – če so oni,
večinski, pametni, si sam, očitno, neumen! Razen…
Razen,
če je greh, temeljni, v tem, da si sam porojen kot človek, kot razumsko bitje,
in si vržen preživeti svoj čas med popolna nasprotja, med prilagajoča se,
oportuna, nagonska bitja!
Malo
jih je, morda nekih dvajset, trideset, v različnih (tudi jezikovnih) okoljih,
katere sem spoznal, in vem, zanje, da so (bili) ljudje. Vse ostalo, pa sem jih
krepko več srečal, se z njimi pogovarjal, kot jih je dano srečevati nekemu
povprečnežu, sodi pa med tiste, ki znajo zase in sebi terjati, zase in sebi
pričakovati, »po svoje« videti in »po svoje vedeti«, in so daleč od tega, da bi
ustrezali znanstveni definiciji človeka, razumskega bitja.
Ja, sem
pesnik z (nekoliko) arhaičnim glasom. Imam eno samo hrbtenico, rojen sem z njo,
in z njo bom umrl. In en sam obraz. Pa ne morem »z vetrovi«, se mi preveč
gnusi, takšno izkazovanje. Obenem pa…
Kjer
vsakdo »ve«, tam ni znanja. Kjer vsakdo »zmore«, tam ni zmožnosti. Kjer je
vsakdo »pesnik«, tam ni poezije. In – kjer ima vsakdo »rad«, tam, preprosto, o
ljubezni, o dejanskem imeti-rad-nekoga, ničesar ne vedo!
Ni komentarjev:
Objavite komentar