Kadar
poznaš zakonitosti, po katerih se dobesedno vse odvija… kadar ugotavljaš
okoliščine tega odvijanja… kadar zmoreš do dejstev dospevati… takrat ti ni
težko predvidevati posledic, razpletov zastavljenega…
In to
zmoreš tako na širšem, družbenem področju, kakor tudi na ozkem, najožjem,
področju, torej po vprašanju nekega posameznika.
Resda
ne zmoreš do potankosti opredeljevati sleherne malenkosti, podobe, a v generalnem
pogledu ne boš zgrešil.
To
trditev zmorem dokazati, že s tem, da v arhivu poiščem neke zapise, svoje, s
katerimi sem pred tremi desetletji o današnjem času govoril. Ko sem svaril pred
zastavljenimi potmi, o njihovi ne samo nevrednosti, pač pa uničujoči podobi
govoril. In sem bil, kakopak, s strani »pametnih«, kot črnogled ugotavljan, kot
nekdo, ki pojma o pojmu nima. Pač, večina »ve« za nazaj, ko se že izkaže,
določeni zmoremo vedeti za naprej… poznavajoč zakonitosti dogajanj, razumevajoč
jih.
Tudi v
zadnjih časih sem ta, ki pojma nima… ko o nekih, konkretnih, psihičnih stanjih
govorim, čeprav – tudi zanje velja, da se po zakonitostih odvijajo. Neizogibno!
In velja tudi to, da…
»Stroka«
trdi, da okoliščine, znotraj katerih posameznik živi, pogojujejo njegovo
psihično stanje, čeprav je ta trditev – daleč od resnice! Tako daleč, da dlje
biti ne more, kajti…
Že res,
da okoliščine zmorejo nezadovoljstvo vzbujati, a same po sebi NE zmorejo seči v
globine, tja, v podzavest, da bi tam nered, težave povzročale. NE, takšna moč
jim ni dana, nikoli, pač pa – vse, kar dospe v posameznikovo podzavest, dospe
tja zaradi posameznikovega odzivanja na okoliščine, zaradi posameznikove
(četudi podzavestne) odločitve, da bo dražljaje spreje(ma)l, izkazovanja
okoliščin »vase vnesel«, svoje nezadovoljstvo »pomiril« s tem, da se bo
okoliščinam prilagodil. In tu zna nastati težava, velika težava! Običajno tudi
nastane, ker, v bistvu, s takšnim ravnanjem sebe razdvojenega narediš – po svoji
zasnovi popolnoma drugače videvaš, občutiš, razmišljaš, in bi se, posledično,
tudi povsem drugače izkazoval, obenem pa se prilagodiš okoliščinam in se
izkazuješ njim primerno, tako, pač, kakor od tebe okolje pričakuje…
Ja,
zlasti tam, kjer so že bile izkazane psihične težave, je povsem realno
pričakovati njih ponovitev, v primeru, kadar se posameznik ni zmožen izkazovati
kot suverena oseba, zmožna odločati o sebi, o lastnih ravnanjih… pač pa se »prilagaja
okoliščinam«, in počne tisto, in tako, kar in kakor sicer, ko bi zmogel o sebi,
ne bi počel. In je zanimivo, da pri teh zadevah (že) izkušeno prav nič ne
pomaga, težave se (enake ali še težje) obnovijo, (nezmožen o sebi odločati) ustreznega
izhoda ne najdeš, pa toneš, vse globje in globje, medtem ko so trenutki (vsaj
relativnega) zadovoljstva vse redkejši (pomeni, da bi vse pogosteje moral
dospevati do njih izvora, kar pa ni vedno dano), in se, na drugi strani,
nezadovoljstvo le krepi, iz dneva v dan bolj. V podobi trajnega stanja,
potemtakem – v podobi bolezni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar