Po rilcu!

Od nekdaj sem se našel. Tako da s samim seboj nisem v nekih konfliktih, in tudi dvojnosti, kaj šele trojnosti, in stanj še težjih, pri sebi ne poznam. Vselej z istimi merili, do sebe in do drugih, s tem da – do sebe celo nekoliko strožje…

 

Tudi sem trdno prepričan, da se v odnosu do prašičev ne smeš kot prašič izkazovati, kajti čim bi to počel, tudi sam njim enak postaneš. Jim je pa potrebno dati na znanje, da so ti prašičji, in da jih, prašičjih, ne sprejemaš. Še več, jih zavračaš, popolnoma, dosledno! In, viš, to prašiče zelo boli, a se ne kaže ozirati na tovrstno povzročeno bolečino, je več kot zaslužena.

 

Kakopak, kadar prek določenih meja prestopijo, takrat pa več ni odvisno od tvoje volje, pač pa izključno od zmožnosti razumevanja etike, etičnega, in od vedenja o tem, da – če prašiče zgolj opazuješ, in jim hrbet obračaš, v bistvu dopuščaš njih razrast, to pa, vsekakor, ni najboljši način za doseganje nekega boljšega, čeprav zgolj utopičnega, sveta. pa je, kdaj pa kdaj, potrebno tudi po parkljih usekat…

 

Kakorkoli že, dobremu sem vselej pripravljen v dobrem delovati, slabega pa, do dopustnih meja, pri miru pustim, le hrbet mu obrnem, in ga s tretjim očesom spremljam, pri čemer mi popolnoma vseeno postane to, če se mu njegovo početje s slabim vrača. Pardon, se moram popraviti, ne postane mi vseeno, ker – pravica bo dejansko obstajala takrat, in samo takrat, kadar bo dober z dobrim nagrajen, medtem ko bo rilec po rilcu dobil. In to z obrestmi, kakopak, za vse svinjarije, s katerimi se je kdajkoli izkazal.