Sem se
že v pričakovanje preselil. Danes namreč pride Mali, sinko, mlajši od obeh.
Sedemindvajset jih bo kmalu nanizal. In ga navzgor gledam, ker je višji od
mene.
Zna
biti preresen za svoja leta. Celo tako, da bi se o neki »zamorjenosti« dalo
ugotavljati. Na bolečinah temelječi. Žal.
Zna
biti »nezrel«, razposajen, tudi v-prazno-čas-razmetavajoč, potemtakem marsikomu
neprimeren, za svoja leta. Na srečo!
Življenje
je oboje, je svetloba, in je tema. In je prav, da se kot takšno tudi izkazuje.
Ter priporočljivo, da to v nekih »pravih merah« počne. In je prav, da se s
spontanostjo, z iskrenostjo izkazuje. Vsaj v človekovem svetu je to pravilno,
dočim v svetu mask, pretvarjanj…
Je
dobro bitje. Predobro za ta svet. Nikoli ne bo prosperiral tako, kot zmorejo »prosperirati«.
Nikoli ne bo na tuj račun. Nikoli ne bo nekim lastnim interesom prednosti dajal
pred čutenjem tistega pravilnega, dopustnega, moralnega. In bi skoraj zapisal,
da se mi zaradi tega smisli, a raje zapišem, da mi je prav zaradi tega toliko
ljubši, kakor mi je ljub vsakdo, ki raje nase trpljenje prevzema, kot da bi ga
drugim povzročal.
Nekoč
sem poznal, celo imel, štiri takšna bitja. Ostala so mi tri, moji starejši. Za
Malčico je še krepko prezgodaj, da bi ji opis sestavljal. Še niti stopila ni v
svet, pa se v njem tudi izkazovati ne more. A če bo tudi ona po meni… bom lahko
dejal, da se mi štirje smilijo, spet štirje, a jih imam prav radi tega rad, da
jih bolj imeti ne bi mogel.
Jedilnik
sva že dogovorila. Ni bilo težko, le dve možnosti sem mu ponudil v izbiro.
Pogovora pa v naprej ne opredeljujeva. Bo stekel tako, kot bo, spontano. In se
bodo vsebine odpirale, bolj kot ne, same od sebe. Jaz bom le toliko pazil,
nase, da pri določenih ne bom v pretirane globine, in širine, silil. Mali je
namreč zasidran na svojem mnenju, in je prav tako. Je njegovo, sam ga je
pridelal, ni, in nikoli ne bo janezek-ki-v-janeza-zraste, po vsem, in zlasti po
»znanju«. Obenem pa je še krepko premlad, da bi poznal zadevo, o kateri govori,
življenje. Le deloma se mu je razkrilo, do sedaj, največja razkritja ga šele
čakajo…
Kdo ve,
morda bova tudi kakšno partijo šaha zastavila. Rad šahira. In mu delajo
možgani. Tudi sicer, za tiste zadeve, kakopak, katere ga zanimajo. In o katerih
se je z njim moč krepko plodneje pogovarjati, kljub njegovi mladosti, kot z
malodane vsemi ostalimi, katere sem imel priložnost spoznati. Le sanjač je,
letom primerno, in to sila naiven sanjač. Drugače mu ne znese, je preveč dober…
pa dobroto povprek pričakuje, preveč iskren… pa enako išče v okolju, preveč
samokritičen… misleč, da ne sodi v izjemne redkosti. Naj kar bo, sanjač, mu bo
življenje svoje plati razkrilo. Čim kasneje, upam…
Vse,
katere imam rad, sem vselej usmerjal, ali vsaj skušal to početi. A jih nikoli
nisem usmerjal v to, da bi moja mnenja povzemali, da bi iz njih, teh, katere
imam rad, neke kopije samega sebe naredil, ne, daleč od tega, usmerjal sem jih
samo po vprašanju prav-neprav, dobro-nedobro, moralno-nemoralno… obenem pa jih
vzpodbujal k oblikovanju lastnih stališč, k njihovemu izkazovanju in branjenju.
V kolikor so, kakopak, pravilna. V suverena bitja sem jih, vselej, skušal
usmerjati. V takšna, ki bodo na vsakem koraku izbirala in to počela zato, da
bodo živela kot ljudje, ne da bi kdorkoli drug neposredno zaradi njih trpel.
Ja,
danes pride Mali, višji od mene. Eden treh, zaradi katerih se ne potrebujem
sramovati, nasprotno, kot oče, kot nekdo, ki jih pozna, sem lahko ponosen
nanje. In tudi sem.
Nekoč
pa sem štiri imel. Kdo ve, ko Mala zraste, morda pa jih bo spet toliko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar