Pod Driskino taktirko…

Zjutraj sem šel po Malo in na poti nazaj, ko sva se peljala proti domu, se mi je porodila zamisel…

 

Nekaj kilometrov pred domom sva se ustavila, v kmetijski trgovini, in kupila pet sadik dinj alias melon. Že ob tem ko sem pomislil nanje, sem vedel, da bom vsaj nekajkrat (pre)klel zaradi takšne odločitve, še dobro namreč pomnim, kako »zabavno« je pleti, med temi rastlinami, še zlasti, ko se razrastejo. Ne sadim jih namreč na nekih gredicah, pač pa na zatravljenem področju… a vem tudi to, da ima Mala sadeže izjemno rada, kar je več kot zadosten razlog za nakup sadik. V trgovini, niti na tržnici, še zdaleč ni moč dospeti do takšnih, zrelih, dišečih, aromatičnih, sladkih, kakršne ubereš doma…

 

Ko sva prišla domov, sva najprej zakurila. Samo vžigalico je bilo potrebno zagnati, ostalo je bilo pripravljeno. Nato sva se odpravila dol, kjer je bila, najprej, pod nujno, na vrsti vožnja s trikolesom. Nisem gledal na uro, a kar nekaj časa sem jo sem ter tja razveseljeval. Potem sva pripravila kakav in skuhala kavo, oboje sva pila vsaj uro in pol, kakopak povsem hladno, ter se podala sadike spravit v zemljo. Samoumevno, seveda, je bilo, da mi bo »pomagala«, čeprav… ne vem čemu imam marsikdaj občutek, da bi (mi) brez njene »pomoči« krepko lažje šlo?!

 

Po opravljenem delu, in ko sva pospravila, kar je bilo potrebno pospraviti, po sajenju, sva se nekaj časa lovila po Lilinem gaju, večinoma krog žižule, potem pa sem jo dolgo, dolgo poganjal na gugalnici.

 

Zjutraj je zgodaj vstala, in sem pričakoval, da bo, sredi dneva, utrujena, zaspana, vendar – vragec, kadar je tu, sila redko spi čez dan! Mora biti dobesedno izčrpana, da se kaj takšnega zgodi. Kot da bi bodisi hotela nekaj nadomestiti, bodisi se boji, da ji bo, med spanjem, kaj ubežalo, ne vem.

 

Prišel je čas za pripravo kosila, in za samo kosilo, in ko sva tudi to opravila…

Štirikrat sva morala iti na »sprehod« po bregu, doli-gori. Navzdol sem jo držal, teren je razmočen in spolzek, zagotovo bi nekajkrat padla, preden bi do dna prišla, medtem ko bi jo prek nabrežin dobesedno »odrezalo«, navzgor pa je hotela sama. In ji je tudi uspevalo, na večjem delu poti. Le usmerjal sem jo k manj strmim delom nabrežin, in ji bil v oporo pri hoji prek nekih kamnitih stopnic, na katerih ne bi bilo dobro, za glavo, morda za koleno, ko bi padla. In je šla, pa – če ni zneslo po dveh, se tudi po vseh štirih da…

Ji je bilo v dodatno zadovoljstvo, ker sem ji po sleherni premagani oviri čestital, ploskal.

Tudi petič me je imela namen razmigati prek brega, vendar – tata je odpovedal! Preprosto, nisem več zbral potrebne volje, moči, me že od vsega dela, ki sem ga ta teden opravljal, dovolj hrbet, cel, ne samo križ, roki in nogi bolijo. In bi prej potreboval dan, dva počitka, kot pa – »sprehajanje« po bregu!

 

In se tudi zvečer ni dala! Razbojnica driskasta! Malo po dvajseti sem jo peljal spat, in skorajda uro se je njen »ne bova ajala« soočal z mojim »bova«. Na koncu je zaspala tako stisnjena k meni, da – izpod nje sem moral »izkopati« celo desno roko - rito je imela nekje nad mojim komolcem, hrbet deloma na ramenu, deloma na mojem obrazu, buča pa prek polovice moje glave – glavo in, kakopak, lase. Ko sem vstal, sem videl, preden sem jo premaknil, da je po diagonali ležala in zasedla malodane ves moj vzglavnik, meni toliko, da ga je kaj ostalo v rabo.

Mimogrede, ni sile, kasneje, ko tudi jaz ležem – bo spet uredila zadevo, in spet bo klopek, moj dobri, stisnjen k meni. Kakorkoli že…

 

Današnji dan, prvi po njeni celotedenski odsotnosti, je preživela v smehu in petju! In z navihano nezaustavljivostjo, seveda. Že res, da me je dobro izmučila, a je še bolj res, da – jo je takšno užitek gledati, doživljati!

P.S.

Kakopak, tudi obhod "delovišča" in sosednjih teras ni izostal, ter zlasti tretje, na kateri sva se lovila krog brajde, da se je dobro slišal njen "tata gjabi" (tata zagrabi = ulovi).