Prispela
sva domov, v deževnem dopoldnevu, nekaj čez enajsto. Najprej je, seveda,
sledilo pozdravljanje s Tiso in s Tarom, potem sva bila še nekaj minut na
dvorišču, nato pa sva se šla gor preobleč. In takoj za tem spet dol. Skorajda
naravnost v kuhinjo, kjer sva zastavila z delom…
Že po
poti sva se dogovorila, da bova (s)pekla zavitek, in priznam, da sem, na
začetku, ko sem že pripravil vse potrebno, skorajda obžaloval to odločitev, ker
– ob vsem, kar sem počel, sem poslušal njen »sama«. Vse bi ona počela, sama,
kakopak, jaz pa sem hotel dospeti do izpeljane namere, potemtakem do zavitka.
Ampak, nekako sva se, sproti, dogovarjala…
Skorij
ji nisem dovolil mazati z oljem. Bi bilo olja povsod dovolj, še več kot na
skorjah. Sva pa skupaj držala žlico, s katero sva nanašala nadev. Katerega sva
tudi z družnimi močmi v enost spravila. Pomagala je trositi rozine prek nadeva,
prav tako posipati cimet. Ali pa sem jaz njej pomagal, ne vem, niti ni pomembno…
Zavijanja
zavitkov in opravka s pekači ji, kakopak, nisem dovolil, in sem naletel na
kopico protestov, a sva diplomatsko razrešila preteče stanje – podkupil sem jo
z rozinami…
Kakorkoli
že, porabila sva dva paketa skorij, tri kilograme fig, dober kilogram kakijev,
potrebno količino skute in rozin, in spekla enajst zavitkov mešanega,
figo-kakijevega okusa. Medtem ko je bil drug pekač v pečici, je bila tudi
posoda pomita, pa sem alarm nastavil na telefonu, da sva se lahko posvetila
dvorišču, guncanju, vožnji s koleščkom… in je tudi na tretjem, zadnjem pekaču
zavitek do lepe obarvanosti dospel.
Zdaj že
smrči. Rana ura, zanjo, tukaj, a je minulo noč slabo spala (tudi jaz sem ujel
samo neke tri, morda pol ure več spanja), ves dan je bila pokonci in v pogonu,
pa jo je dodobra izmučilo dogajanje. Upam, da jutri ne bo že ob šestih zbujena…
Ni komentarjev:
Objavite komentar