Na Šubičevi, v Ljubljani, je nek špas teater,
bi vanj lahko, vsaj tu in tam, zašel še psihiater,
da bi preveril, bi pogledal, kaj se v njem godi,
če res je to kar kroži med poštenimi ljudmi?!
Menda je nekaj vrvic, in na njih marionete,
preproste dokaj, a zato še bolj trdno pripete,
pa kvasijo, brez repa, in, še huje, kar brez glave,
ni važno kaj, le to velja, da smernice so prave!
Menda ceneje bi prišlo, če vanj bi dal otroke,
ti za bonbon, za lizike bi dvigovali roke,
in, menim vsaj, razumneje bi voljo izčebljali,
ne da bi drug čez drugega preklinjali, psovali!
Na Šubičevi, v Ljubljani, pogosto rad kdo leze,
tam um neredko kaže se kot reč povsem brez veze,
čim ožji besednjak je, bolj razprave so široke,
a kaj bi to, v naprej velja, za naše dvigaj roke!
Poslušam jih, res, kdaj pa kdaj, te njihove parole,
o, vražja stvar, mar ti ljudje sploh delali so šole,
nepismen prazen nič momlja in čas razpravi krade,
na koncu roko v zrak tišči za vladne vse rošade!
Pogledam bolje, se zgrozim, matiček, krščen šment,
mar to je špas teater ali ljub nam parlament?!
Kaj res pred vrati ni pragu moč zvišati, vsaj malo,
da malček več nespameti na cesti bi ostalo?!
A, kaj bi to, saj dobro vem, zakaj nihče ne dreza,
prav vsakomur, ki moč drži, poslušnost le ustreza,
še nikdar ni doslej modrost igrala se junake,
ne ljubijo tam umnih glav, le dosti gibčne krake!
Prav isti so pljuvali čez rdeče enoumje,
a to, kar zdaj počno, ni eno-, pač pa zgolj brezumje,
tolažba jalova je v tem, da čas res vse pozdravi,
če, vsled neumnosti, nas prej pod rušo še ne spravi!
A najbolj žalostno je to, da pride v zgodovino
še tak, ki čvekajoč, brezglav, gradi nam domovino,
in v drobnem tisku, prav na dnu, bo poleg še pisalo:
neumnosti njegove vdano ljudstvo je plačalo!
Iz Totega lista (29.12.2005) in le za drobtinico dodelana...
