Ni vmesnega člena

Znanstveniki so doslej zaman iskali vmesni člen med živaljo in človekom, in ga bodo zaman iskali tudi v bodoče, kajti - takšnega vmesnega člena, takšne podobe živetja, v kateri bi se žival spremenila v človeka, ni, in je, tudi teoretično, ne more biti!

Čemu je ne more biti? Preprosto, ker bi, ko bi kot čudež obstajala, govorila o tem, da se je ZNOTRAJ nekega posamičnega živetja žival spremenila v LASTNO NASPROTJE, v NEžival, v človeka... in bi to lahko naredila le tako, da bi - odvrgla svoje živalske gene, potemtakem vse gene, ki jo kot žival opredeljujejo!

To, da so znotraj “človeštva” ugotovili živalske gene, to priča samo o tem, da se je človek (s)paril z živaljo, s človečnjakom. In nič več.

Geni niso gumbi, da bi odpadali, pa - če pri vseh ostalih vrstah niso odpadli, potem tudi pri človeku niso mogli (odpasti živalski geni)! Narava namreč posluje po svojih zakonitostih, pomeni, da se njena ravnanja vselej enako izkazujejo!

Pač, se je malo pohecala, ta narava, ko je med vso nagonskost ščepec razumske zasnovanosti posejala.

Preprosto - nemogoče!

Ko mi pokažeš človejaka, ki se ne bo denarju uklonil, mi pokažeš žival, ki ni žival!

Cankarcankarcankar... sveti Cankar!

Ko bi Cankar od-mrtvih-vstal, bi vas v tri materine poslal!

O, Svetlana...

Čemu si se, o, čaščena in popljuvana Svetlana, umaknila v osamo?

Ker jih imaš tako rada, da med njimi ne moreš živeti?

Čemu, o, Svetlana, tako grdo govoriš o otrocih, češ da so ničvredne kopije svojih staršev, dočim se dobesedno raznežiš ob tistih redkih "vilinskih otrocih"?

Ker jih imaš tako rada, da te na bruhanje silijo?

Veš, Svetlana, vile in vilinci ne obstajajo, tako da bi bilo dobro, ko bi si za pojasnjevanje razlik med občestvom in posamezniki ustreznejšo razlago našla. Preden bodo množično drli na pokopališče, obeleževat to, da si RIPnila...

Mimogrede - vesel sem, da te imam, a me na pokopališču ne bo, vsaj takrat ne, ko bo dodobra pognojeno!

Neuresničljiva, zaenkrat vsaj

Ko bi Novo dalo potrebne nagobčnike, povodce, priveze... in kokijem zavezalo kljune!

Grozdje sem ti prinesel!

Rad darujem, kar vem zase, kadar, kolikor in kakor zmorem, seveda. Pravzaprav raje podarim, kot prejmem, in…

Vse svoje živetje sobivam s trto. In z veseljem dočakam njene plodove, in jih, prav tako z veseljem, tudi nekim drugim namenim…

Nekoč sem proizvajal relativno velike količine grozdja. In takrat je bilo toliko več zabojčkov, v katerih sem nosil določenim grozdje, zgolj zaradi tega, da bi jih, z njim, razveselil. In se mi je nekajkrat pripetilo…

»Ni treba, hvala!«

»Vem, da ni treba, mislim, zavedam se tega, da ti nisem obvezen dati, tega grozdja, ampak – rad bi ga dal.«

»Ni potrebe, res, je bolje, da ga sami pojeste, ali sok naredite iz njega…«

»Brez skrbi, ga jemo, tudi v sok ga predelujemo, in se v marmeladi znajde… in je res, da je posodja za hrambo soka vedno dovolj, in je res, da sok zdrži tudi leto, ne vem, morda celo več, in je res, da ga nikoli ni dovolj, ampak – to grozdje sem TEBI prinesel…«

»Ampak, res, hvala, ni treba, ne morem ga vzeti.«

»Ne maraš grozdja te vrste, ga ne ješ?«
»Maram ga, seveda, da ga maram, in ga jem, ampak…«

In je sledila vrsta »pojasnil«, tistih za-uho-privlečenih razlag, katere niti samih sebe ne morejo resno jemati, dokler ni, končno, prišlo do pojasnila dejanskega vzroka odklanjanja darila. In sem izvedel, da osebo, katero želim obdarovati, bremenijo določene izkušnje (s prejemanjem daril), ki so govorile o tem, da je bilo-darilo-dano-s-pričakovanjem-protiusluge, morda zgolj neke naklonjenosti (obdarovane osebe do darovalca/ke), da je bilo darilo očitano, v primeru nekega krega, češ jaz-sem-ti-dal/a-to-in-to-ti-pa-si-do-mene-tak/a, in da je bilo celo zahtevano vračilo danega (darila), takrat, kadar je kreg svojo dokončno obliko skreganosti zapopadel…

Kakorkoli že, na temelju moje želje ZGOLJ po tem, da nekoga RAZVESELIM, sem izvedel za številne podobe pojmovanja /izkazovanja/ obdarovanja, in sem potreboval nekaj časa, preden sem uspel prepričat, da sam na takšen način ne funkcioniram. In da bo moja želja povsem zadovoljna, v primeru, da s svojim dejanjem nekaj dobrega storim.

In se je zgodilo tudi to, da sem po letih slišal tisti res-nisi-tak-kot-drugi.