Religija in znanost

Nekajkrat sem slišal, da »je religija (ali pa verovanje, vera, če ti je ljubše) mati znanosti« (da znanost izhaja iz vere, verovanja, religije)… in sem slišal tudi to, da »se znanost in verovanje dopolnjujeta« (po sistemu tam-kamor-ne-dospeva-znanost-tam-dospeva-vera).

Kakopak, oboje sem slišal izključno s strani verujočih, in obe trditvi govorita tako o odsotnosti tiste temeljne, »splošne« izobraženosti (»mati« znanosti je namreč filozofija, oziroma, drugače – šele takrat, ko se je filozofija kot znanost LOČILA od verovanja, šele takrat so nastali zametki znanosti!), kakor (in predvsem) o NEZMOŽNOSTI razumevanja, vendar, pojdimo po vrsti…

NEZMOŽNOST razumevanja je lahko utemeljena (je izkaz) na dveh vsebinah, povsem praktičnih (potemtakem v realnih podobah obstoječih).

Prva takšna vsebina je NARAVNA ZASNOVANOST. To je tista podoba živetja, ki se izkazuje skozi NAGONE, je, potemtakem NErazumska. In ta vrsta NErazumskosti je obča, je značilnost absolutne večine dvonogih-v-oblačila-odevajočih-se (žal mi je, vendar bi z uporabo besede »človek, ljudje« izkazoval napako, torej stanje, ki dejstvom /dejanskosti/ NE ustreza… in sem to trditev tudi pojasnjeval/dokazoval v svojih predhodnih zapisih).

Druga podoba NErazumevanja je značilnost POSAMEZNIKOV, ki so sicer razumsko zasnovani, a jim je okolje (nagonsko) uspelo, s svojo dresuro (tozadevno vzgojo) dobesedno vbiti-v-glave svoja prepričanja, in na temelju tega vbijanja (podzavest sprejme ta, vsiljevana prepričanja, saj šele na temelju sprejetja omogoči posamezniku mir-varnost-ugodje v odnosu do okolja) tudi povzročiti – psihično okvarjenost (obolelost) taistih posameznikov, in s tem, posledično, tudi njih nezmožnost umovanja (razumevanja) nekih »tabu« tem oziroma vsebin (tam, kjer MORAŠ »vedeti« tako, kot »ve« nagonsko okolje, tam možgani = miselni procesi dobesedno zablokirajo, se ne izkazujejo drugače kot s ponavljanjem naučenega).

Ponovimo, ob tem, sledeče: obstajajo različni NAČINI ( = VRSTE) MISELNIH PROCESOV:

konkretno, praktično mišljenje = način mišljenja, ki je dan VSEM mislečim bitjem (potemtakem tudi celotnemu živalskemu svetu) – to je tista t. im. pamet;

kompleksno, celovito mišljenje = način mišljenja, ki NI DAN nagonskim bitjem (le-ta se namreč ravnajo po pogojnem refleksu, potemtakem se RAZLIČNO odzivajo na ISTE vsebine v RAZLIČNIH okoliščinah… čeprav se te vsebine, v odnosu do nekega opazovalca, NE SPREMINJAJO, so VEDNO ENAKE – lahko se, in se, spreminja le NJIH IZKAZOVANJE!) – to je tista vrsta mišljenja, ki predstavlja enega (od dveh) PREDPOGOJEV uma (razuma), mišljenja, ki se zmore izkazovati po principu analitično-sintetičnega pristopa ( = drobljenja na »prafaktorje«, sestavljanja v neko – od posamičnosti, ki je predmet ugotavljanja – večjo, obsežnejšo celoto, katere neizogiben del ta posamičnost je), predvsem pa se zmore izkazovati z zavedanjem celote (čim več informacij hkrati, sočasno), potemtakem tudi z ENOVITO (celovito) zavestjo (zavedanjem o nečem);

abstraktno mišljenje = zmožnost predstavljanja (zamisliti si) nečesa, kar bodisi v svoji materialni podobi sploh NE OBSTAJA (denimo neka psiha, ali gravitacija…), ali pa obstaja kot nedosegljivo-mojemu-čutnemu-zaznavanju (denimo nek penta/kvark, ali, nekoč-pred-mikroskopi bakterija). Potemtakem bi lahko rekli, da je to abstraktno mišljenje neke vrste domišljija, in da je ta, domišljija, drugi (od dveh) predpogojev uma (razuma), vendar – tako preprosto ne gre, kajti – tudi umobolen ima neko svojo domišljijo (fantaziranje), tudi tisti, ki se znajde pod vplivom neke droge (četudi »le« alkohola)… fantazira, si nekaj domišlja, vendar – takšnemu domišljanju pravimo BLODNJE, in blodnje so daleč od razuma, pravzaprav so njegovo nasprotje! Tako da le ob sočasni zmožnosti predstavljati-si-nekaj in ZAVEDANJU ( = razumevanju teh stanj, vedenju o njih = njih DEJANSKEM poznavanju) realnih stanj (potemtakem tudi zavedanju tega, koliko je realizacija neke do-misli, zamisli izvedljiva, realna) lahko govorimo o tem, da je – z imetjem zmožnosti kompleksnega in abstraktnega mišljenja zagotovljen (izkazan) razum!

Mimogrede: pribl. 2 % celotne populacije dvonogih-v-oblačila-odevajočih-se razpolaga z                                                       zapisanim imetjem (čeprav naj bi bilo, in JE, to imetje – značilnost vrste, imenovane človek-razumsko bitje)!!!

Naslednje: naj te NE moti to, ali uporabljam termin »vera« (in/ali »verovanje«) ali termin »religija«. Pri vseh teh izrazih gre namreč izključno za formalne (potemtakem NEpomembne) razlike, in…

Je »vera« le način »dojemanja« (»razumevanja«) vsega tistega, kar-obstaja-in-za-kar-vemo-da-obstaja… in je, posledično, tudi »pojasnjevanje« taistega.

Je »verovanje« zgolj izkazovanje ( = trajno početje) tega načina »dojemanja« (torej »vere«).

Je »religija« zgolj institucionalizacija nekega (kateregakoli pač) »verovanja«.

VSI ti termini namreč govorijo o eni in isti vsebini – o »dojemanju« (»razumevanju«) vsega-nam-znanega-obstajanja, NEUTEMELJENEM NA OBJEKTIVNIH DEJSTVIH, z izjemo enega samega: dejstva, ki govori o umski NEzmožnosti (NEzmožnosti razumevanja, NErazumskosti).

Na čem temelji vera (verovanje, religija)? Na, preprosto, PREPRIČANJU, in to na brezpogojnem prepričanju, prepričanju, ki NI posledica ugotavljanja (potemtakem ni posledica spoznavanja oz. dejanskega znanja, vedenja o nečem), pač pa je – ugotovitev sama!

Vera je v-naprej-postavljena ugotovitev, ki samo sebe »razumeva« kot vedenje-o-nečem, kot znanje, in šele posledično išče načine, s katerimi NAJ bi pravilnost svojih »spoznanj« izkazala, dokazala!

Tu pa se zaplete, in se zapleta (ravno zaradi tega, ker vera NE temelji na objektivnih dejstvih!), saj obstajajo RAZLIČNA verovanja, potemtakem obstajajo RAZLIČNA »razumevanja« (posledično tudi »vedenja-o-nečem« in o vsem hkrati), posledično tudi RAZLIČNE razlage – ENIH IN ISTIH STVARI (vsebin), kar pa je – skregano z logiko!

Če pomisliš na (povsem banalna primera) vodo – le-ta je VSEM mokra (vsem tistim, pač, ki poznajo, v kateremkoli jeziku, besedi »voda« in »mokra«)… če pomisliš na zakon gravitacije – VSI vedo (vidijo), da jabolko pade z veje, da kamen, vržen v zrak, konča na tleh… potemtakem je objektivno dejstvo tista (in EDINA) RESNICA, ki zmore biti VSAKOMUR, ki o določeni vsebini ve (ki jo  pozna) ENAKO razumljiva, in je razumljiva ne glede na neka osebna (verska, politična…) prepričanja!

Vera je izkaz kombinacije potreba-po-razlagi + nezmožnost-razumevanja.

Ko bi napisal, da je vera odraz potrebe-po-znanju, bi se hudo, in še huje, zmotil, kajti – kadar nekaj hočeš spo/znati, takrat (ta nekaj) najprej ugotavljaš (raziskuješ), takrat ugotovljene posamičnosti (posamezna spoznanja) sintetično obdeluješ (jih med seboj povezuješ v celoto), takrat ugotovitve (oziroma njih resničnost = ustreznost objektivnim dejstvom) preverjaš (jih preizkušaš, skušaš – v praksi – ugotoviti verodostojnost ugotovljenega), in šele takrat, ko si uspel v praksi dospeti do spoznanja, da se določena zadeva izkazuje po nekih pravilih (da se vedno enako izkazuje, v odvisnosti od nekih okoliščin, resda, a VSELEJ ENAKO!!!), šele takrat zmoreš govoriti o tem, da nekaj veš (da nekaj po/znaš)!

Kaj pa znanost?

Popolnoma obratno: znanost je (oziroma temelji na zapisani kombinaciji) potreba-po-vedeti (spo/znati) + zmožnost razumevanja (zmožnost dospevanja do vsega tistega, kar je čutnemu zaznavanju NEDOSEGLJIVO, potemtakem do vseh zakonitosti, po katerih se vsaka – in vse – vsebina izkazuje, potemtakem, posledično, tudi dospetja do pravil, s katerimi lahko VSAKOMUR, razumevanja zmožnemu, poveš vse, kar mora vedeti o določeni zadevi, da jo zmore tudi spo/znati)!

Znanost MORA najprej ugotavljati (za razliko od vere, ki z ugotovitvijo začne), in za to, kot predpogoj, POTREBUJE DVOM ( = podvomiti v pravilnost in/ali do/končnost neke obstoječe razlage), šele nato, posledično, dospe do ugotovitve (katero, vsekakor, zmore tudi pojasniti, jo v praksi kot realno izkazati).

VSE mravlje, in vsaka zase, se VEDNO (v nekih običajnih okoliščinah, seveda) izkazujejo enako, kot mravlje… potemtakem tudi vse mravlje mislijo tako, kot mislijo mravlje… in popolnoma isto načelo velja za vse podobe živetja, potemtakem tudi za dvonogo-v-oblačila-odevajoča-se-bitja, pa ni moč »malo biti razumen, malo biti neumen«, »malo biti ZMOŽEN razumevanja, malo biti NEZMOŽEN razumevanja« - če si razumevanja zmožen, potem zmoreš (načeloma) – razumeti vse, kajti način dojemanja (sprejemanja informacij in njih obdelava) je vselej popolnoma enak (je pa res, da je TUDI od količine in kakovosti informacij, s katerimi razpolagam, odvisno to, kako, če sploh, bom nekaj razumel… in je, potemtakem, res tudi to, da vsebin, katere me NE zanimajo /ne pritegnejo moje pozornosti/ NE morem razumeti, ker razpolagam s premalo podatkov o njih, da bi sploh lahko trdil o tem, da jih poznam)!

Potemtakem sta si vera in znanost podobni natanko toliko, kolikor sta si podobna ogenj in voda… potemtakem se natanko tako »enako« izkazujeta, kot se »enako« izkazujeta ogenj in voda… potemtakem – sta si v popolnem nasprotju, sta kontradiktorna. In, kolikor se ne motim, vsaj v osnovi bi si morala biti podobna, za to, da bi lahko trdili o tem, da znanost izhaja iz vere (verovanja)! Celo, huje – vera, kot izkaz v-naprej-verjamem-in-ne-dvomim-ne-čutim-nuje-po-preverjanju je izkaz nerazumskega (neumnega) funkcioniranja, dočim znanost terja, potrebuje um (razum), da zmore dospeti do spoznanj, pa – da bi umnost izvirala iz NEumnosti? Morda, v pravljicah, in predvsem tam, kjer niti tega ne vedo, kaj je to naravna zasnovanost!

Je pa res, če se malček pošalim, da sta si religija in znanost malenkostno podobna, kajti – obe verujeta. Le da vera veruje v nekaj, česar NE more (vsem enako in nikomur) dokazati (izkazati resničnost v praksi), dočim znanost veruje v pravilnost nekega svojega vedenja, do katerega je dospela na temelju raziskav, ugotavljanj, preizkušanj. Pač, le v tej »malenkosti« sta si, od zelo, zelo daleč, »podobni«!

Kako je prišlo do verovanja (vere, religije) in kako do znanosti? V čem se razlikujeta obe okolji (tisto nekdanje, v katerem se je verovanje začelo izkazovati kot način izkazovanja NErazumskih bitij, in današnjega, v katerem občost »ve, da ve«), tako verovanja kot tudi znanosti?

Na samem začetku: verovanje NI samo verovati-v-boga, pač pa je verovanje vsako nekritično, nedvomeče, na realnih dejstvih NEutemeljeno prepričanje o tem, da nekaj-vem, potemtakem – tudi današnja občost ( = absolutna večina) funkcionira v podobi verovanja (ker »ve« tisto, česar niti razume ne, kaj šele, da bi o tem tudi zares vedela)!

Nekoč, na samih začetkih, je bilo verovanje OBČA (vsesplošna) danost (način izkazovanja). In je bilo, kot takšno, NE zaradi tega, ker tudi takrat, v pradavnini, ne bi obstajali tisti (redki) posamezniki, ki so (bili) razumsko zasnovani, pač pa zaradi preprostega dejstva: v kolikor nečesa ne poznam (v kolikor ta nekaj ne grem ugotavljati-raziskovati-spoznavati), v kolikor o nečem nimam dovolj podatkov, da bi to zmogel razumevati tako kot posamičnost, kakor tudi v podobi dela neke širše celote (in VES svet je ena sama celota, znotraj katere se VSE posamičnosti izkazujejo v podobah medsebojnega prepletanja – medsebojnega učinkovanja/delovanja – medsebojne odvisnosti!), potem nimam druge možnosti kot je ta – da verujem, da je nekaj zares tako, kot se mi zdi, da je! Z drugimi besedami: za to, da začnem dvomiti v svoje »vedenje« (temelječe na čutnem zaznavanju, temelječe na tistem nekaj-je-tako-zato-ker-se-mi-zdi-da-je-tako), potrebujem iste vsebine srečevati (posledično spoznavati, ugotavljati, razumevati) v različnih okoliščinah, v katerih se izkazujejo!!!

Banalen primer…

Bilo je oblačno, pravzaprav je bilo nebo črno, tako so se oblaki zgostili. Strele so švigale, sem ter tja, pokalo je, in vsi /tudi-dvonogi-takrat-še-v-lastne-kožuhe-oblečeni/ so se bali! O tem, kako si je žival razlagala ta, povsem naravna, izkazovanja, ne vem, vem pa, da se je (naknadno) naučila o – »božjem srdu«. In ta »božji srd« se je znal izkazati tudi tako, da je strela treščila v drevo, in se je drevo vnelo – nastal je ogenj!

Super, evo, kosmatež je dospel do enega temeljnih spoznanj – božji-srd-je-zanetil-ogenj… potemtakem gre za nekaj močnega, »tam zgoraj«, za nekaj, kar lahko prikliče svetlobo (in temo), celo ogenj zna zanetiti! Vendar…

Bilo je lepo, sončno vreme. Nikjer oblačka, so se že umaknili vetru. O tem, da je deževalo, so pričale kapljice, počivajoče na izsušeni travi. Dan je, potemtakem, prekrasen, bog se NE jezi, NI božjega srda (jezi se takrat, kadar je nebo črno, kadar poka in strele švigajo iz črnega!), a kljub temu… svetloba se (pod določenim kotom) prebija skozi kapljico, in – glej ga, zlomka, SPET zagori!!! Potemtakem…

Potemtakem se je ogenj pojavil v POVSEM DRUGAČNIH OKOLIŠČINAH (kot so bile okoliščine božjega-srda)… potemtakem ogenj NI posledica božjega-srda… potemtakem, morda, obstajajo neki DRUGI razlogi (vzroki) za to, da – se pojavi ogenj!

Da, kadar želiš razumevati, potem moraš najprej izkazovati zmožnost akceptiranja (sprejemanja) tako  različnih vsebin znotraj istih okoliščin, kakor tudi istih vsebin znotraj različnih okoliščin… nato tudi zmožnost pomnjenja (zavedanja o nečem) teh vseh različnosti… nato tudi zmožnost analitičnega mišljenja (nekaj se v različnih okoliščinah različno izkazuje) in sintetičnega mišljenja (četudi se različno izkazuje, v različnih okoliščinah, ima /neka, obravnavana/ vsebina neko značilnost, na temelju katere se izkazuje tako, kot se)… to pa so tiste značilnosti, s katerimi občost – NE razpolaga! Še same sebe (tozadevne »dvoličnosti – hinavščine«) se NE zaveda (čeprav taisto opaža pri nekih-drugih)!

Tako so se (zahvaljujoč spoznavanju, zahvaljujoč potrebi po ugotavljanju, po NESTRINJANJU s plehkimi – in v realnosti NEdokazljivimi pojasnili) postopoma začeli razumsko zasnovani posamezniki samoizločati iz verovanja, tako so, temelječ na dvomu v obstoječe razlage (v samo verovanje) izkazali zametke tistega najprej-razmišljaj-nato-ugotavljaj (primerjaj-izločaj-povezuj)-naknadno-govori-o-poznavanju… in tako je nastala FILOZOFIJA ( = v prevodu: ljubezen do modrosti), ki je spočetka obravnavala VSA področja, kasneje pa so se (zaradi obilnosti informacij, temelječih na spoznanjih) iz nje izločile posamezne specializirane – veje znanosti (dočim je filozofiji, še vedno, ostal tisti razmišljanje-o-nečem ter predvsem razmišljanje o vzrokih določenih, katerihkoli, izkazovanj, torej o tistem delu, do katerega, zaenkrat vsaj, ni moč dospeti praktično, pač pa le teoretično).

Filozofija = samoizločitev iz verovanja ≠ naslednica (nadaljevalka) verovanja!!!

Potemtakem, če (še enkrat) »potegnem črto«: med nekdanjim (tistim PRADAVNIM) okoljem in današnjim NI, po vprašanju umskih zmožnosti, NIKAKRŠNE RAZLIKE! Tako kot nekoč, tako tudi danes obstajajo razumski posamezniki in nerazumska (nagonska) absolutna večina! In tisti »danes več vemo«…

Res je, današnji čas razpolaga s (krepko) več informacijami, kot je bila količina informacij, s katerimi  je razpolagala preteklost. In je res tudi to, da ima, v današnjem času, vsakdo (torej tudi vsak povprečnež = običajnež) na voljo (krepko) več informacij… in da zmore, do teh informacij, malodane neomejeno dospevati, denimo prek spleta… a je res tudi to, da samo razpolaganje z vozniškim izpitom (imeti potrdilo o opravljenem preizkusu za voznika) NI ISTO kot – znati voziti! Voziti lahko znam tudi takrat, ko (še) nimam »vozniškega izpita«, in obratno, samo imetje tega potrdila ne zagotavlja tega, da ZARES znam voziti (za znati-voziti je samo znanje prestavljanja prestavne ročice, obračanje volana… krepko PREMALO, voziti znam takrat, kadar ZMOREM UPOŠTEVATI tudi okoliščine, v okviru katerih vozim avto, jih zmorem predvidevati, pa moja vožnja nikogar ne ogroža, in mi vselej omogoča, da se – v okviru lastne odgovornosti in v okviru lastne zmožnosti po zagotavljanju sebi-in-drugim varne vožnje – varno pripeljem do cilja)!

Tako tudi razpolagati z informacijami (razpolagati s podatki, imeti podatke) NI ISTO kot znati (razumevati, tako posamičnost, kakor – in zlasti – njeno izkazovanje v okvirih soodvisnosti-te-posamičnosti-z-vsem-preostalim)!

Teoretično bi se papiga lahko naučila celo enciklopedijo (bi znala »razpolagati-s-podatki«), a, praktično – občestvo, NEzmožno razumevanja, izkazuje NEZNANJE (ko bi dejansko razpolagalo z dejanskim znanjem, potem bi, na temelju tega dejanskega znanja – bilo zmožno sebi – in skupnosti – uspešno delovati = uporabljati znanje na način, kateremu je znanje namenjeno = zagotavljati nek uspeh, razreševanje problemov)!

Kakorkoli že – ne zgolj zahvaljujoč rednemu, vsakodnevnemu opazovanju (ugotavljanju) izkazovanj občestva, in posledičnem sklepanju (ugotavljanju) o vzrokih konkretnih izkazovanj, pač pa tudi na temelju ugotovitev, do katerih se je (na materialni osnovi, potemtakem na temelju tistega, kar je moč VIDETI – četudi z mikroskopom, vseeno!) dokopala znanost (denimo genetika), je z gotovostjo moč (za)trditi, da absolutno večino dvonogih-v-oblačila-odevajočih-se-bitij tvorijo NERAZUMSKA, NAGONSKA BITJA! Bitja, na katerih vera, verovanje, religija – temelji.

Se verovanje in znanost zares dopolnjujeta? Ne vem, morda pa se, a le tam (in takrat), kadar se izkazuješ kot nagonsko bitje (ki se je NAUČILO izvajati določene aktivnosti, značilne za znanost, za znanstveno ugotavljanje… ki zmore »znanstveno« delovati na področjih, na katerih ugotavljanje poteka na temelju čutnega zaznavanja… ki zmore »znanstveno« delovati v podobi obrti, na način, da že dosežena spoznanja modificira – jih, potemtakem, samo v različnih podobah, variantah obdeluje), ali pa kot POSAMEZNIK, resda razumsko zasnovan, a PSIHIČNO OBOLEL (in ti je, posledično, umska zmožnost na posameznih področjih POVSEM ONEMOGOČENA, dočim ti je, generalno gledano, okrnjena = ni zmožna tako in toliko, kot bi lahko, v primeru, da obolelosti ne bi bilo!), skratka kot bitje, ki je NEzmožno razumevanja, pa mu je, prav zaradi tega, povsem »razumljivo« to, da je moč s-strani-znanosti-še-neprepoznano nadomestiti z domnevami (s prepričanji), z nekimi (povsem SUBJEKTIVNIMI) »razlagami« nečesa… za bitje, ki ne zmore razumeti niti tega, da mravlja-vedno-misli-kot-mravlja, pa ne more razumeti tudi tega, da – NEUMNOST NI NAJBOLJŠE NADOMESTILO ZA UMNOST, da »prepričanje« ni najboljše nadomestilo za vedeti (o nečem), poznati, razumeti!

Sicer pa, tako, za zaključek, da se tudi jaz, vsaj tu in tam, na neko avtoriteto obrnem…

Ajnštajn je (baje, tako pravijo), tudi za občost, (bil) genij… potemtakem nekdo, ki je (bil) zelooooooo umen. Potemtakem, če je (bil) zelooooo umen, bi kazalo njegovo umnost UPOŠTEVATI ( = ji verjeti), pa…

Kaj je rekel, Ajnštajn, o človeštvu (tu se je sicer zmotil, malček, ker ni govora o ČLOVEŠTVU, pač pa o ČLOVEJAŠTVU, o potomcih križanja med človekom in človečnjakom!), in kaj je rekel o verovanju (religiji)? Takole nekako…

O človeštvu:

Samo dve stvari sta, ki sta neskončni, vesolje in človeška neumnost. Pri čemer o vesolju nisem povsem prepričan.

O verovanju:

Same pravljice.

Pa ni potrebe po verjetju, še manj po verovanju. Ne v odnosu do Ajnštajna, še manj v odnosu do mene (ki nisem Ajnštajn). Tako in tako – sem zaključil (konkretno zapisovanje)!