Izhodiščno
stanje: obstajamo trije, osebi A in B ter »jaz«, in se družimo. Nato »jaz«, v
nekem trenutku, ugotovim, da se ne morem več družiti z osebo B…
Preden
nadaljujem, zapišem potreben medklic.
Kot
prvo – VSE, kar se znajde v rokah občestva, postane razvrednoteno (po
sistemu vrzi-bisere-v-svinjak-in-ostali-bodo-brez-vrednosti)! Tako se v svojih
razvrednotenih podobah izkazujejo tudi takšne vsebine, kakršne so
prijateljstvo, poštenost, pridnost… pa tudi vse vrednosti, ki se pojavljajo v
svojih materialnih podobah. Čemu? Preprosto…
Občestvo
je NEzmožno ugotavljati dejanske vrednosti nečesa (ker je nezmožno – s svojim
ugotavljanjem – dospevati v globino, pač pa vse »vrednoti« na podlagi
zunanjosti… denimo: občestvo ne zmore ugotavljati dejanskega znanja, zato »znanje«
priznava na podlagi izkaza-o-razpolaganju-z-znanjem = spričeval… ne zmore
ugotavljati etičnosti, pa tisti biti-dober-in-pošten ugotavlja na temelju tega,
kako se posameznik izkazuje napram ostalim, pa
če-mi-daje-dobro-potem-je-dober-in-pošten, če-mi-dobrega-ne-daje-je-NEdober-in-Nepošten…
in bi lahko v nedogled našteval, po tem vprašanju, primere, ki pričajo o tem,
da občestvo = nagonskost = NErazumskost VSE
ugotavlja na temelju tega KAKO SE TA VSE IZKAZUJE V ODNOSU DO OBČESTVA IN
NJEGOVE DOBROBITI), zato v obravnavanem primeru tudi uporabljam termin »druženje«,
in ne besede »prijateljevanje«. Že ko samo na razna socialna (spletna) omrežja
pomislim, v okviru katerih »prijateljstva« ugotavljajo že z vzpostavitvijo
povezave z nekom, pa ko pomislim, da zmore biti »prijatelj« tudi nekdo, s
katerim se, kolikor toliko pogosto, srečuješ v bifeju (a o njem ničesar
dejansko NE veš)… moram VSE primere, katere se lotim obravnavati, obdelovati na
dva načina: na obči način (torej upoštevaje obča, tista »običajna«, večinska
izkazovanja) in na način, po katerem se stvari izkazujejo povsem drugače in na
temelju razuma, razumevanja. Tako tudi…
Se pri
človeku prijateljstvo izkazuje kot neko POSLEDIČNO stanje, stanje, do
katerega pride na osnovi (medsebojnega in dejanskega) poznavanja teh, ki
sklenejo prijateljstvo… potemtakem: če nekoga dejansko poznaš, če dejansko veš,
kakšen je, in če na temelju tega vedenja z njim prijateljuješ, potem obstaja
relativno malo možnosti za to, da te ta prijatelj tako neljubo preseneti, da bi
z njim nehal prijateljevati (pomeni, da zmore biti, v svetu razuma,
prijateljevanje VSEživljenjsko stanje)!
V
občestvu mrgoli »prijateljev« in, posledično, mrgoli tudi razočaranj-nad-temi-»prijatelji«,
ker – v bistvu sploh zvečine NE gre za prijateljevanje, pač pa gre za odnos, v
katerem vsaka stran SEBI išče in najde določene ugodnosti, pa – ko teh
ugodnosti ni več, takrat prenehaš-biti-prijatelj, takrat
pljuvaš-po-politiku-katerega-si-še-včeraj-povzdigoval-v-nebo…
Vrnimo
se k obravnavanem primeru. »Jaz« sem torej prekinil druženje z osebo B, in se,
zaradi tega, znajdem pred dvema možnostma (glede na to, da izhodiščno stanje
govori o druženju-A-in-B-in-»jaz«).
Prva
možnost, tista obča, običajna, »normalna« (čeprav je DALEČ od normale!) je ta, da osebi A izustim tisti »če si z njim (z
osebo B), ne boš z menoj!«. Druga, da, pač, se ne družim več z osebo B, a
nadaljujem z druženjem z osebo A, in ji prav nič ne pogojujem tega ali se sme,
ali ne, družiti z osebo B.
Ko bi
se odločil za prvo možnost, bi ravnal natanko tako, kakor vsakodnevno ravna
občost (ne, ne gre samo za značilnost po-letih = starosti nezrelih
posameznikov, denimo tistih, ki kot otroci izkazujejo svoj
če-mi-daš-bonbon-sva-prijatelja-če-mi-ga-ne-daš-pa-nisva… pač pa gre za povsem
običajen če si z njimi /če si za njih, če se z odklanjanjem ne opredeljuješ
do njih/, potem nisi z nami, nisi za nas, nisi naš… potemtakem gre za UMSKO nezrelost /neodvisno od starosti
tistih, ki jo izkazujejo/ = NErazumskost, posledično in v
podobi ravnanj izkazovano v podobi NEUMNOSTI)… in bi se izkazoval v podobi ČUSTVENEGA
IZSILJEVANJA, tako značilnega za izkazovanja NErazumskih bitij, človejakov
(denimo, tisti žlička-za-mamico-za-očka-sestrico-brata-teto-strica… je zgolj in
izključno to, da otroku /katerega hraniš/ odpravljaš njegovo voljo /ne želim
jesti!/ in mu lastno vsiljuješ /moraš jesti!/, in to počneš na način, da od
otroka TERJAŠ, da dokazuje svoj odnos /tisti imeti-rad/ do nekoga/nekaterih,
in da to počne s tem, da svojo voljo
izniči ter se ravna po tvoji volji – tebi mora dokazovati nekaj, kar je
otroku povsem samoumevno, to, da ima nekoga rad, in temu nekomu svoj odnos tudi
izkazuje, (s)teče k njemu, ga objame, poljubi, je vesel v njegovi družbi… in
tako ta nekdo, kakor tudi ti, VESTA, da ima otrok nekoga rad, pomeni, da NE
POTREBUJEŠ /dodatnega/ izkazovanja/dokazovanja otrokovega čutenja… pomeni, da za dosego lastnega cilja zlorabljaš tako
otrokovo naivnost, kakor tudi njegovo čustvovanje)!
Če si
za njih, nisi naš… pomeni, da nečesa, kar ugotavljam kot lepo, dobro,
sprejemljivo, NE smem PRI NEKOM DRUGEM, pri »NENAŠEM«, kot takega upoštevati
izključno zaradi tega, ker – je KRDELU NEdobro, NElepo, NEprejemljivo (in je takšno IZKLJUČNO zaradi tega, ker se »nahaja«
pri nekem drugemu, drugačnemu!), pomeni, da KRDELO od mene terja, da tudi
sam postanem zgolj in samo – delček KRDELA = delček BEBAVOSTI, ki na temelju
same sebe ugotavlja vse ostalo, in ki je izključno sama sebi sprejemljiva!!!
Ko se
odločim za drugo možnost, torej za to, da, čeprav prekinem druženje z osebo B,
osebi A NE pogojujem tega, s kom se sme, in s kom ne, družiti
(potemtakem se lahko druži tudi z osebo B), v takšnem primeru ravnam razumsko, ravnam pravilno, kajti
osebi A prepuščam PRAVICO DO TEGA, DA SAMA ODLOČA O SEBI, da sama
spoznava /ugotavlja/ osebo B, pa – v kolikor med njima ne pride do stanj, v
katerih ugotovita, da njuno druženje nima potrebne podlage za druženje, in sami
od sebe to druženje NE zaključita /ga prekineta/, potem se, preprosto, družita!
Kakopak…
V
kolikor oseba A želi od »mene« izvedeti tisti zakaj-se-ne-družiš-več-z-osebo-B,
takrat ji zmorem predstaviti /povedati o, opisati/ ravnanja osebe B, tista,
zaradi katerih se »jaz« več z njo ne morem družiti, NISEM pa pristojen za to, da osebi A (po etičnih ali nekih drugih
merilih) OPREDELJUJEM osebo B (da osebi A, denimo, rečem, da je oseba B
pokvarjena, nepravilna, nesprejemljiva… do tega spoznanja, če moje ugotovitve
ustrezajo dejanskim stanjem, mora oseba A priti samostojno, kajti edino v
takšnem primeru bo upravičeno, in samostojno, odločala o prekinitvi stikov z
osebo B), pa četudi razpolagam (za
razliko od občestva, ki VSE, torej tudi značaje, »spoznava« po sistemu
ZA-NAZAJ, potemtakem na temelju OSEBNIH izkušenj in na temelju merila
če-meni-prija-je-dobro-če-mi-ne-pa-ni) z
zmožnostjo prepoznavanja značajev (torej četudi je moja ugotovitev o osebi
B pravilna, in dejansko je takšna, zaradi kakršne sem sam prekinil stike z
njo)! Pa…
V
kolikor moja ugotovitev o osebi B drži, v takem primeru bo tudi oseba A (v
kolikor bo nadaljevala druženje z osebo B) slej ko prej izkazala enake
značilnosti, kakršne so tiste, zaradi katerih sem »jaz« prekinil druženje z
osebo B (po sistemu gliha-vkup-štriha, potemtakem se lahko z »barabo« druži
samo tisti, kateremu je biti-baraba nekaj samoumevnega, sprejemljivega, ker –
je tudi sam »baraba«, pa čeprav še ni imel priložnosti, da bi se kot tak
/navzven, drugim/ izkazoval), potemtakem bo, slej ko prej, prišlo do tega, da
se »jaz« tudi z osebo A ne bom več družil… ali pa bo, ta oseba A (v kolikor je,
značajsko gledano, drugačna od osebe B) sama, samostojno spoznala isto, kar sem
spoznal »jaz« o osebi B, in bo tudi ona prekinila druženje z osebo B (ter
nadaljevala druženje z »menoj«).
Na
veliko je govora o človekovih pravicah. Žal je ta govor najglasnejši pri
NErazumskih bitjih, pri taistih, ki VSE, kar jim v roke dospe, RAZVREDNOTIJO…
in so razvrednotili tudi pravice (že s tem, ko jih obravnavajo kot nujnost,
samoumevnost, in ne kot nekaj, kar temelji, kar izhaja iz DOLŽNOSTI
posameznika, iz, posledično, posameznikove ODGOVORNOSTI do sobivanja, po
sistemu najprej-dokaži-da-si-vreden-pravice-nato-šele-se-tudi-sklicuj-nanjo!)…
Običajno
je NERAZUMEVANJE vsega, tudi pravic,
in je povsem običajno, da je TEMELJNA PRAVICA SLEHERNE POSAMIČNOSTI (
= pravica do tega, da SMEM obstajati tak, kakršen sem, in predvsem različen,
DRUGAČEN od ostalih… in to smem takrat, kadar s svojo pravico po-obstajati ne
ogrožam nekih drugih… in TO MORA VELJATI za vsakogar in za VSE) popolnoma PREZRTA, NEUPOŠTEVANA
(kako bi lahko nekdo od »mene« zahteval, da ne smem dajati prav tistim
nekim-drugim, »nenašim«, da MORAM biti »mi«, »naši«, KO BI BIL ZMOŽEN
ZAVEDATI SE TEGA, DA IMAM PRAVICO BITI JAZ, TO IN TAKŠEN, KAKRŠEN SEM… KO BI
BIL ZMOŽEN ZAVEDATI SE TEGA, DA MENI ODREKA PRAVICO BITI-TO-KAR-SEM, JO SOČASNO
SEBI PRIZNAVA, in od mene terja, da postanem njemu enak)!!!! Takšnih stanj v svetu razuma (razumevanja, zaokroženega,
celovitega poznavanja obstoječega) NI, potemtakem so samo tam, kjer RAZUMA NI, KJER JE NERAZUMSKOST in s
tem (glede na to, da obstajata samo dve podobi obstajanja, po vprašanju
mišljenja, dojemanja, razumevanja, to sta RAZUMSKOST in NAGONSKOST) NAGONSKOST, potemtakem tam, kjer – živali odločajo,
oblikujejo svet človeka (zelo mi je žal, a nagonska izkazovanja SO temeljna značilnost živalskega sveta)!!!
Potemtakem,
če zaključim, in to naredim ustrezno svetu razuma (človeka), zapišem: »jaz«
se ne družim več z osebo B, ti pa boš SAM odločil, ali se bosta še naprej
družila ali ne!
Ni komentarjev:
Objavite komentar