»Pravo išče najugodnejše rešitve…«

Naslovna trditev je ena izmed mnogih, s katerimi nagonsko občestvo izkazuje svoje »vedenje« o pravu. In bomo pogledali, če to »vedenje« ustreza dejanskemu poznavanju…

Recimo, da je moč, vsaj teoretično, govoriti o dveh podobah pojmovanja, tudi prava, o tistem širšem pojmovanju, in ožjem, pa, izhajajoč iz tega, poglejmo, koliko je pravo zares – iskanje najugodnejših rešitev! Obenem pa, lepo prosim, upoštevaj: pravo je način zagotavljanja občega reda, torej način urejanja (nekega) sobivanja, usmerjen v – KORIST SOBIVANJA ( = skupnosti)!

Kako poteka »naravno pravo«, torej tisti način »uveljavljanja pravice«, ki se pri uradno prepoznanih živalih še vedno izvaja, dočim je pri uradno neprepoznanih prepovedan (kar pomeni, da je nekoč obstajal, ta način, tudi pri, takrat še »neciviliziranih«, dvonogih)?

Poteka na temelju POSAMEZNIKOVE zmožnosti, izkazovane v pridobitev LASTNE »pravice«, oziroma, z drugimi besedami: obstaja tako, da močnejši, hitrejši, spretnejši, bolj »oborožen«… SME SAMEMU SEBI zagotavljati tisto, do česar želi priti, dočim je šibkejši obsojen na to, da bo poražen(ec)! In to, z dodatno drugimi besedami, pomeni, da »naravno pravo« v prvi vrsti (po)skrbi za interese posamičnosti, in mu je šele naknadno nekaj malega mar tudi za interese skupnosti (sobivanja)!

Človekovo pravo JE POPOLNO NASPROTJE tega nagonskega (tudi človejaškega) izkazovanja!

Človekovo pravo namreč IZHAJA IZ INTERESOV SKUPNOSTI (z namenom zagotoviti ji možnost – čim bolj nemotenega, potemtakem čim bolj uspešnega – obstajanja), in posameznikove interese (POSLEDIČNO) zgolj obravnava v okviru (pravnih) norm (temelječih na ETIKI), potemtakem v okviru NAČEL, ki so obče veljavna (torej veljajo za vse in vsakogar ENAKO)! In tudi zaradi tega je dolžnost po odgovornem izkazovanju postavljena NA PRVO MESTO, medtem ko pravice šele naknadno pridejo na vrsto!!! Povsem obratno, kot pri človejaškem pojmovanju »pravica-mi-pripada«!

Če je pravo neka NAČELNOST, potem…

Pravo NI usmerjeno v trgovanje (v iskanje tistega najbolj-ugodnega), pač pa je njegova temeljna, pravzaprav EDINA dolžnost v tem, da skuša – zagotoviti predpogoje urejenega (nemotenega, uspešnega) sobivanja, in to skuša početi na temelju enakovredne obravnave vseh posamičnosti, ki sestavljajo sobivanje (tudi, in zvečine, tisto, ki govori o tem, da na istem prostoru in v istem času posamičnosti živijo »z ramo ob rami« in NE drug skozi drugega oziroma skozi-uspešnost-skupnosti-dospevati-do-lastnega-uspeha)!

V kolikor želi zagotoviti enakovredno obravnavo, potem MORA za vse (in vsakogar) uporabljati ISTA merila, potem, posledično, sodnik v osnovi obravnava ( = ugotavlja o njegovi ne/dopustnosti) neko, konkretno ravnanje, s katerim se je izkazal kršitelj-zakonov… in šele naknadno dospeva tudi do tistega, čemur lahko rečemo »specifične okoliščine«, do tistega, kar zmore (ali pa ne) upoštevati takrat, ko se odloča za vrsto in podobo kazni, s katero bo KAZNOVANO RAVNANJE, ne njegov storilec! Vem, to se čudno sliši, ker – ravnanje ne gre v zapor, pač pa tja namestijo fizično osebo (tistega, ki je nedopustno ravnanje izkazal), ampak – glede na to, da ravnanje samo po sebi NE obstaja  v svoji materialni podobi (sam »u/krasti« nima rok, da bi nekaj vzel), se izkazuje enako kot voda, ki –  v različnih »posodah« različne oblike zavzema… pomeni, da se ravnanje izkaže šele takrat, ko zavzame neko svojo podobo, ko se utelesi v nekem posamezniku.

Zapisal sem, da pravo uporablja ISTA merila, za vse in vsakogar. Potemtakem ni čudno, da »nič ne štima«, na področju prava, kakor občestvo ugotavlja, ker – »nekemu revežu odmerijo gromozansko kazen, nekega drugega, NEreveža, pa oprostijo…«.

Konkretno mnenje o nič-ne-štima bomo obravnavali po korakih…

Najprej je ZELO POMEMBNO VEDETI, da tam, kjer ugotavljajo, odločajo (torej tudi sodijo) NAGONSKA (NERAZUMSKA) BITJA, tam NE MORE BITI NAČELNOSTI (torej tudi ne etičnosti!), tam NE MORE BITI CELOVITEGA ZAVEDANJA, tam, posledično, NEZMOŽNOST RAZUMEVANJA oziroma NAGONSKA ZASNOVANOST ODLOČATA o vsem, torej tudi o izidu sodnega postopka!

Lep dokaz za to trditev je sledeč: ne glede na to, da je pravo popolnoma eksaktna veda, veda, ki, potemtakem, svoje proizvode (zakone) zmore povsem jasno (razumljivo) oblikovati; ne glede na to, da so sodniki »izšolani« posamezniki, ki NAJ bi v prvi vrsti poznali ( = razumevali) jezik, v katerem se izkazujejo; ne glede na to, da so posledice (v pravu) povsem nedvoumno opredeljene (ve se, kakšna kazen zmore slediti nekemu ravnanju)… celo pri VRHOVNEM (in/ali USTAVNEM) sodišču (v obeh NAJ bi bili NAJBOLJŠI pravni-strokovnjaki!) neredko prihaja do nesklepčnosti, do NE-sprejema-neke-usklajene-sodbe, in se takšno stanje izkazuje izključno zaradi tega, ker vsi ti, ki odločajo, NE RAZUMEVAJO ENAKO tistega, o čemer odločajo, in tistega, na temelju česar odločajo!!! Zdaj pa takole: razumevanje je zelo čudna zadeva, takšna, ki se NE more izkazovati v podobi malo-razumem-malo-pa-ne, ali jaz-razumem-tako-ti-pa-drugače, pač pa gre pri razumevanju samo za DVE možnosti - ali razumeš, ali pa ne, kajti: nič mi ne pomaga to, da razumem (ali pa se mi zgolj zdi, da razumem) DELČEK neke celote, če pa vsega ostalega NE razumem, pomeni, da TUDI CELOTE NE MOREM RAZUMETI!!!

In da pri nagonskih bitjih NI enovite zavesti (posledično enovitega, celovitega zavedanja) je dejstvo, kajti – ko bi se zmogla, takšna bitja, zavedati celote (vseh objektivnih, dejanskih dejstev), potem bi to celoto tudi upoštevala pri svojih izkazovanjih (kakor jo upoštevajo tam, kjer s čutnimi zaznavami dospevajo do informacij, pa vedo, da je ogenj-koristen-le-takrat-kadar-ga-nadzorovano-uporabljam-v-svoj-prid, in da zmore biti škodljiv takrat, kadar uide-mojemu-nadzoru-in-se-ravna-v-nasprotju-z-mojimi-interesi), potem – se ne bi izkazovala z nagonskimi ravnanji in po pogojnem refleksu! Potem bi, ne nazadnje, pravniki tudi za tiste »naše« imeli popolnoma enaka merila, kot jih imajo za »nenaše«!

Potemtakem, če to, prvo pojasnilo zaključim, zapišem takole: tam, kjer odloča RAZUMSKO zasnovan sodnik, tam zmore biti načelnost (etičnost, enakovredno sojenje), tam pa, kjer nagonski »strokovnjaki« pravico odmerjajo, tam pa je natanko tako, kakor sami vidijo to »pravico«, in predvsem po temeljnem merilu nagonskih pojmovanj (torej po merilu, ki VELJA ZA VSO OBČOST) »kar-je-meni-dobro-pravilno-dopustno-to-je-dejansko-dobro-pravilno-dopustno«!

Druga vsebina, ki odloča o neki (raz)sodbi pa je – upoštevanje (objektivnih) dejstev, tudi tistih, ki govorijo o okoliščinah, znotraj katerih je neko ravnanje izkazano, storjeno.

Pravo zagotavlja enako(vredno) obravnavo posameznih vsebin (kršitev), obenem pa zagotavlja NAČELOMA enakovredno obravnavo »teles-skozi-katera-se-nepravilna-ravnanja-izkazujejo« = kršiteljev zakona!

Medtem ko naj bi VSAK sodnik neko konkretno ravnanje obravnaval STROGO po zakonih (po etičnih merilih, glede na težo, značaj kršitve), potemtakem NAJ bi bilo neko, konkretno, ravnanje VEDNO enako kaznovano (in tam, kjer razumsko bitje sodi, tudi JE), po drugi strani sodnik upošteva (in to počne PO TEM, ko je že ugotovil potrebo po kaznovanju, ko že ve, kakšna kazen sledi za izkazano ravnanje… kazni so VEDNO opredeljene po sistemu od-toliko-do-toliko… let zapora, denarja…) specifične značilnosti tistega, skozi čigar telo se je (nedopustno) ravnanje izkazalo! In to počne le zaradi – zagotavljanja pravičnosti! Poglej…

Vsak sodnik (BI) MORA(L) upoštevati sledeča dejstva:

a)      zakon temelji na odgovornosti (vsakega posameznika in vseh), potemtakem temelji na osnovi tega, da tisti, ki nekaj (s)počne VE o tem KAJ in KAKO je (s)počel, in da VE tudi o tem, ali je njegovo početje (družbeno) dopustno ali ne;

b)      zakon upošteva (objektivne) okoliščine, znotraj katerih je izkazano nedopustno ravnanje, kajti tudi te okoliščine govorijo o tem, ali bi bilo mogoče neko zadevo (raz)rešiti na nek drugačen način, ali ne, in govorijo predvsem o stanju, v katerem se je znašel tisti, ki se je izkazal z (načeloma) nedopustnim ravnanjem;

c)      zakon upošteva tudi to, ali se nekdo nedopustno izkazuje v trajni podobi (pogosto, redno), ali pa ne, kajti – če se nekdo trajno izkazuje z, na primer, krajo, če je bil že večkrat kaznovan zaradi tega, ker je kradel… potem ga le kazen (zapor) zmore (vsaj za nekaj časa) odvrniti od kraje (mu jo onemogočiti).

Ad a) navedem konkreten primer…

Kadar nekdo, kateremu je priznana opravilna zmožnost (pomeni, da URADNO velja za prištevnega, pomeni, da se, posledično, zaveda tega, kar počne, in se zaveda tudi tega, ali je njegovo početje družbeno sprejemljivo, ali ni!) vrže drugemu opeko v glavo, in tega drugega ubije, takrat zakon brezpogojno UGOTOVI krivdo tega, ki je opeko vrgel, potemtakem tudi ugotovi, da je njegovo ravnanje NUJNO kaznovati!

Na drugi strani, kadar nek umsko obolel (ki se niti samega sebe NE zaveda, kaj šele, da bi se zavedal tega, kar je dovoljeno početi, in kar ni) vrže opeko drugemu v glavo, in ga ubije, takrat – ker se NE zaveda svojega početja, ker NE ve o tistem to-je-dopustno-to-pa-ni, potem tudi odgovoren (za svoja ravnanja) NE more biti, potem tudi kaznovan (v klasičnem pojmovanju te besede) NE more biti, pač pa ga lahko sodnik le napoti v ustrezno ustanovo, na zdravljenje (ali pa zgolj v oskrbo)… in to tudi naredi, takrat, kadar takšen storilec-kaznivega-dejanja še ni nameščen v »umobolnici«.

Pomeni: za isto ravnanje NAČELOMA sledi ENAKA kazen, dejansko pa sledi kazen, ustrezna ugotovitvi o zmožnosti (ne)biti odgovoren (za svoja ravnanja)!

In pomeni tudi to, da pri obravnavanju odgovornosti obstajajo določena odstopanja, izhajajoča iz različnih stanj, v katerih se zmore znajti (sicer, načeloma) storilec, kateri NAJ bi se zavedal svojih ravnanj, pa obstajajo tako dejanja-storjena-iz-afekta, dejanja, izkazana v trenutku bodisi zmanjšane prištevnosti, bodisi v njeni popolni odsotnosti… in so takšna stanja POVSEM REALNA, pa, na primer, kadar v besu nekaj storiš, takrat je moč govoriti o zmanjšani prištevnosti (ko si besen samega sebe ne zmoreš – vsaj v celoti ne – obvladovati), ko pa nekaj storiš takrat, kadar si »totalka« pijan (ali z neko drugo drogo omamljen), takrat pa je prisotnost prištevnosti zelo vprašljiva zadeva (je, spet, potrebno ugotavljati določene podrobnosti, s pomočjo katerih je moč dospeti do domneve o tem, koliko, če sploh, se je bil storilec nekega nedopustnega ravnanja zmožen taistega zavedati).

Tako da – samo bedak lahko pričakuje neko »uravnilovko« (neko absolutno enakost), tudi na področju prava (in njegovega izvajanja)!

Ad b) tudi tu bo najbolje šlo s primerom…

Kadar nekoga zgolj njegova želja po imeti-tisto-česar-sam-nimam-vidim-pa-pri-nekem-drugem pripelje do tega, da (u)krade… kadar nekoga NJEGOVA nezmožnost dogovorne razrešitve neke težave pripelje do tega, da tistega, s katerim je v sporu, ubije… in kadar je taisti (storilec) obravnavan kot prištevna oseba, takrat MORA biti njegovo ravnanje BREZPOGOJNO kaznovano, in naj bi tudi bilo, vendar (spet!) v okviru upoštevanja okoliščin, znotraj katerih je bilo ravnanje izkazano, pa…

Če sem pri kraji (vzemimo le primer kraje, da po nepotrebnem še z ubojem/umorom ne tratim/o časa) povzročil »le« to, da sem (denimo z vlomom) povzročil neko materialno škodo, in to, seveda, da sem vzel nekaj, kar ne bi smel vzeti, takrat so merila za kaznovanje mojega nedopustnega ravnanja krepko bolj uvidevna, kot bi bila v primeru, da (poleg že omenjenega) izkažem tudi ogrožanje (ali »le« morebitno ogrožanje) nekega življenja (da svojo krajo izkažem na način, da za njeno izpeljavo uporabim orožje, s katerim bodisi samo ustrahujem nekega drugega, bodisi ga celo poškodujem, morda ubijem).

Kadar sem v brezupnem (socialnem) stanju, kadar imam (za povrh) doma lačne otroke, kadar sem (brez uspeha) poskušal najti-si-zaposlitev, kadar sem brezuspešno prosil (neke druge) za ustrezno pomoč, ali sem to pomoč že izčrpal (pa do nove ne zmorem dospeti), kadar sem že prodal tisto, kar sem zmogel prodati (da sem si zagotovil, za nekaj časa, pre/živetje)… takrat je moja kraja, izkazana, na primer, v podobi tega, da sem vlomil v trgovino, in iz nje odnesel nekaj kruha, mleka, nekaj živeža, pač, obravnavana povsem drugače (kot mora biti obravnavana v poprej izkazanem primeru), je obravnavana z uvidevnostjo (sodnika, z njegovim upoštevanjem okoliščin, v katerih sem se znašel, z njegovim razumevanjem tega, da je manj napačno vzeti-nekaj-kruha kot pa dopustiti-umrtje-zaradi-sestradanosti…), in se lahko pripeti celo to, da – me sodnik odpravi le z nekim opominom, da dejansko sploh kaznovan nisem (razen toliko, kolikor zmorem biti etičen, in kolikor zmorem, posledično, sramovati se svojih ravnanj, tudi tistih, katere sicer zmorem – samemu sebi – opravičevati)!

Potemtakem - samo bedak lahko pričakuje neko »uravnilovko« (neko absolutno enakost), tudi na področju prava (in njegovega izvajanja)!

Ad c) kadar redno kradem, takrat me sodišče prepozna kot brezuspešen primer, takrat ugotovi, da NE more name »vzgojno delovati«, da mi nobeno opozorilo, nobena kazen ne pride do živega, da se NE bom spremenil, potemtakem ugotovi tudi to, da je EDINI način tega, da mi (vsaj za nekaj časa) preprečijo krasti, ta, da – me zaprejo.

Kadar sem se izkazal kot tat, opisan z drugim primerom točke b, kadar se sramujem svojega početja, pa obstaja možnost, da ga ne bom ponavljal, takrat je že sama (sodna) obravnava mojega izkazovanja dosegla nek svoj namen = sramujem se, ni mi prijetno, to, da sem samemu sebi grd, pomeni, da sem ŽE s tem kaznovan (samega sebe kaznujem, in to počnem s svojim neprijetnim čustvovanjem do samega sebe)!

In, kakor povsod drugod (pri opisanih primerih POTREBE PO RAZLIČNIH obravnavah – na videz – ENAKIH ravnanj, kakor tudi pri tistih, v katerih opisovanje se tu ne podajam), tudi pri tovrstnem izkazovanju nedopustnih ravnanj obstajajo mnoge »variante«, mnoge različice, ki o drugačnih okoliščinah govorijo, pa zaradi njih neupoštevanja - samo bedak lahko pričakuje neko »uravnilovko« (neko absolutno enakost), tudi na področju prava (in njegovega izvajanja)!

Na temelju vsega tega bi se dalo sklepati, da je ODGOVORNOST NAČELOMA ENAKA za vse, in za vsakogar (obenem pa tudi o tem, da obstajajo tudi okoliščine, v okviru katerih ni moč govoriti o odgovornosti, še najmanj o tisti »absolutni«!), in bi se dalo tudi sklepati, da JE KAZEN NAČELOMA ENAKA za vsa ravnanja, ki so kot med-seboj-vsebinsko-enaka prepoznana, obenem pa JE NUJNO SKLEPATI o tem, da PRAVICA(E) POSAMEZNIKA NE OBSTAJA(JO) V SVOJI(H) ABSOLUTNI(H) PODOBI(AH), da, v določenih primerih, sploh NE OBSTAJA(JO), ali pa obstaja(jo) le v svoji(h) okrnjeni(h) = pogojevani(h) podobi(ah), in da je od samega posameznika (od njegove zmožnosti po biti-odgovoren-do-drugih) odvisno to, ali ima pravico do pravice, in če jo ima, v kakšni meri mu jo je dano izkazovati ( = uporabljati to pravico)! Pa…

Ob upoštevanju dejanskega stanja, tako posamičnosti, kakor občestva, si kar dovolim zapisati tole: ne, napačen je vseobči trend po še-več(jih)-pravic(ah), pravilen bi bil – vsem umsko nezmožnim ( = NErazumskim, nagonskim) je potrebno pravice (krepko) omejiti, saj s samimi seboj izkazujejo, da jih ne zmorejo pravilno razumevati, da jih ne zmorejo pravilno koristiti (na način, da ne bi s svojimi pravicami pravic drugih ogrožali, celo izničili!), da jih, potemtakem – niso vredni!

In je še neko »malenkost« potrebno upoštevati, takrat, kadar se odločim »vedeti« o pravu, in presojati o njegovi ne/pravilnosti: sleherno nedopustno ravnanje MORA biti najprej dokazano, in mora biti dokazano na zakonu sprejemljive ( = dopustne) načine, v podobi DEJSTEV (torej stanj, v katera ni moč dvomiti, jih kot neobstoječa obravnavati)!

In, za zaključek: NE, pravo NE išče najugodnejših rešitev, pač pa IŠČE DEJANSKIM STANJEM USTREZNE REŠITVE!

Ko bi ugotavljalo SEBI ( = skupnosti) najugodnejše rešitve, potem bi (da se, za čim dlje, reši obravnavanja ravnanj neodgovornih posameznikov) izrekalo samo najstrožje kazni. Ko bi iskalo v sodnih postopkih obravnavanim najugodnejše rešitve, potem bi (povsem obratno) izrekalo le tiste najbolj mile kazni.