Potrebe in njih zadovoljevanje

O potrebah sem resda že pisal, vendar sem to počel na posreden način, tako, da sem z njih obravnavo razlagal (objektivna, dejanska) stanja v sobivanju, dočim je predmeten zapis namenjen neposredni obravnavi potreb, potemtakem njih razlagi.

Kakopak, ker nobena vsebina (predmet, stvar) ne obstaja sama zase (v neodvisnosti od vsega ostalega), ker, potemtakem, deluje (vsaka vsebina), tako, kakor deluje, izključno v povezavi z ostalim, nekaj besed namenjam tudi temu ostalemu, konkretno tistemu, kar je v neposredni soodvisnosti s potrebami.

Potrebe so SUBJEKTIVNE in OBJEKTIVNE. Prve, subjektivne, so tiste potrebe, pri katerih SAM-MISLIM-da-morajo-biti-zadovoljene-če-hočem-uspešno-živeti, dočim so druge, torej objektivne, tiste potrebe, katerih-zadovoljitev-je-/pred/pogoj-mojega-živetja.

V povezavi s potrebami je nujno govoriti o zadovoljstvu. Zadovoljstvo je namreč tisto stanje, ki mi vzbuja energijo in, na njeni osnovi, voljo do živetja. Vsak uspeh me navda z občutkom moči ( = energija), in vsak uspeh me samo dodatno požene v doseganje-novih-uspehov (v realiziranje nekih novih načrtov). Da je temu res tako, o tem lahko ugotoviš tudi tako, da pomisliš kako si poklapan (potolčen) takrat, kadar si se lotil realizacije nečesa, in si bil prepričan, da ti bo ta realizacija uspela, a se pripeti, da doživiš neuspeh (in v kolikor se ti neuspehi ponavljajo, se vrstijo drug za drugim, takrat tvoja poklapanost = razočaranje preraste v – trajno nezadovoljstvo).

Kakopak, kadar govorimo o subjektivnih in objektivnih potrebah, takrat MORAMO govoriti tudi o tem, da obstajajo NERAZUMSKA (nagonska, večinska) in RAZUMSKA bitja. Za prva, nerazumska torej, je značilno tudi to, da niso zmožna ugotavljati realnih stanj ( = dejstev, OBJEKTIVNOSTI), pa – če nisi zmožen ugotavljati objektivnosti, potem tudi nisi zmožen ugotavljati objektivnih potreb, oziroma, povedano drugače, nisi zmožen ugotavljati tistega, kar ZARES potrebuješ za doseganje lastnega (in za živetje potrebnega) zadovoljstva!

Mimogrede: v preteklosti sem izkazal zapis, v katerem trdim, da vsi tozadevno ljudski izreki (no, vsi tisti, ki se izkazujejo v okvirih trezne presoje in etičnosti) zares NISO ljudski, pač pa so ugotovitve posameznikov (razumskih posameznikov), ki pa so bile (zgolj po zapisanih besedah, NE pa tudi vsebinsko) občestvu tako všeč, da jih rado ponavlja (in jih ponavlja le v govorjenju ter NIKAKOR v dejanskem izvajanju = se NE ravna po taistih izrekih, katere NAJ bi kot modre, kot neke napotke za pravilno živetje pojmovalo). In med temi izreki je tudi tisti, ki govori o tem, da se-lahko-pokriješ-le-toliko-kolikor-je-dolga-odeja!

O čem govori konkreten rek? O dveh stvareh. Prva je upoštevanje-realnih-stanj (upoštevam dolžino odeje, torej upoštevam neko konkretno, objektivno stanje, kakršno samo po sebi obstaja), druga je – SKROMNOST (je zavedanje lastnih zmožnosti v okvirih dejanskosti). Torej govori o dveh vsebinah, ki občestvu ne samo niso pomembne, daleč od tega, pač pa jih občestvo sploh NI zmožno izkazovati!

Tako, pojdimo naprej…

Najprej skušajmo ugotoviti kaj nek povprečnež potrebuje za (svoje) uspešno živetje, in se povprašajmo o tem, če dejansko…

… potrebuje 150 m2 (ali več) veliko stanovanje (hišo), glede na to, da je moč tudi na polovični (celo manjši) površini povsem normalno živeti? Ne nazadnje, v absolutni večini taisti povprečnež v tako veliki hiši NI odraščal (pomeni, da so njegovi neposredni predniki razpolagali z manjšim imetjem), ne nazadnje, ob nekem povprečnežu ne sobivajo takšni posamezniki, ki bi se izkazovali z aktivnostmi, za katerih izvajanje je brezpogojno potreben ločen prostor, ustrezno opremljen in z ustreznim zagotavljanjem nemotenih-okoliščin-potrebnih-za-zagotovitev-uspešnosti-izvajanja-aktivnosti.

… potrebuje večji-boljši ( = dražji) avtomobil (lahko bi se povprašali, ob vseh drugih prevoznih možnostih, če sploh potrebuje avtomobil, kakršenkoli), o katerem vsaj sanjari ( = ga želi, ga ne-izpolnitev-želje spravlja v slabo voljo), a ga, ob prvi priložnosti, nabavi (pa četudi po tistem principu vsak-dan-je-krompir-zato-da-ima-nov-avto… oziroma po načelu za-to-da-dosežem-zadovoljstvo-ob-tem-ker-mi-drugi-zavidajo-sam-ne-poskrbim-za-vnos-vseh-tistih-sestavin-katere-organizem-potrebuje-za-/relativno/-zdravo-živetje = zaradi doseganja PLEHKEGA zadovoljstva samemu sebi, posledično, in objektivno, povzročam NEzadovoljstvo), glede na to, da se je moč voziti tudi v starejšem, slabšem, manjšem, glede na to, da je odraščal v razmerah, v katerih tak avtomobil ni bil običajnost, samoumevnost.

… potrebuje plazma-TV-s-čimvečjim-zaslonom, pa pameten-telefon, sušilno, likalno napravo… glede na to, da vsega tega NI imel v času svojega odraščanja, pa je kljub temu pre/živel (in so toliko bolj pre/živeli njegovi predniki)?

… potrebuje gučija, prado in podobne bedarije, ne nazadnje, potrebuje jagode, grozdje, banane, ananas – sredi januarja, ali celo vsak teden… potrebuje malodane vsak dan meso v krožniku, gleda na to, da… (preberi pripise pri zgornjih alineah), in glede na to, da obstajajo tudi druge možnosti zadovoljevanja (in ne PREKOMERNEGA vnašanja = povzročanja težav organizmu) teh, osnovnih potreb (oblačenja, hranjenja) organizma?

Ko bi skušali, na zastavljena vprašanja, odgovoriti le z »da« ali z »ne«, potem bi odgovarjali realnim stanjem neustrezno, na črno-bel (izključujoč) način, in, predvsem – zaradi NEZMOŽNOSTI upoštevanja objektivnosti (dejstev), temelječe na NEpoznavanju istih! Zato je EDINI PRAVILEN odgovor – NE (ne potrebuje) in DA (da, potrebuje)!

Se ti zdi čudno, da z enim in istim odgovorom tako zanikam eno in isto vsebino ( = potrebo), obenem pa ji (kot priznanja potrebni) pritrdim? Naj ti ne bo, zaradi sledečega…

Že uvodoma sem zapisal o subjektivnih in objektivnih potrebah… in sem zapisal tudi o tem, da njih zadovoljitev povzroča zadovoljstvo ( = energija, volja do živetja)… in sem zapisal (to, pravzaprav, kar pogostoma počnem) o nagonskih in razumskih bitjih, pa…

Ker so nagonska bitja dokaj preprosta podoba živetja (niso zmožna niti enovitega = celovitega zavedanja, potemtakem se celo samih sebe NISO zmožna zavedati, potemtakem NISO zmožna načelnih ravnanj = etičnosti), se na preproste načine tudi izkazujejo. In v okvirih tega izkazovanja je tudi – razvrščanje na »družbeni« lestvici (kakor VSAKA žival sebi išče ustrezno razvrstitev = mesto v čredi, krdelu, tropu, jati…, tako počne tudi človejak)!

Žival to razvrščanje počne neposredno na temelju lastnih značilnosti (zmožnosti), pa se na osnovi moči, hitrosti, spretnosti… razvrsti (naj)višje ali (naj)nižje (in so se natanko takisto, v neki preteklosti, razvrščali ČLOVEČNJAKI – gorjača je bila najmočnejši argument prepričevanja!)… vendar v človekovem svetu (v svetu razuma, etičnih norm, posledično tudi pravnih, v svetu dogovarjanja in dogovora) takšna sredstva razvrščanja (načeloma) niso dopustna, pa se lahko (dvonoga) nagonska bitja razvrščajo IZKLJUČNO tako, da svojo moč, hitrost, spretnost… izkazujejo na POSREDEN način, v podobi vsega tistega materialnega, do česar so zmožni dospeti (pa je »boljši«, »sposobnejši«, »uspešnejši«, »vrednejši« tisti sosed, ki ima večje bivališče, dražji avtomobil…)… in tako, da /izključno/-na-temeljih-/doseženega/-materialnega-imetja dosegajo – lastno (ne)zadovoljstvo! Pomeni, da do lastnega zadovoljstva dospevajo v-primerjavi-z-drugimi (in niso zadovoljni, kadar imajo manj, ter so zadovoljni, kadar imajo več).

Tu bi se dalo, ko bi površno obravnavali zadevo, govoriti o tisti »mašitvi kompleksov«, vendar – je nagonsko bitje krepko preveč enostavno, da ga ne bi že njegova zasnovanost (nagoni in nagonskost) usmerjala v takšno izkazovanje (in ne šele posledica = ugotovitev nekega stanja = kompleks). In še posebej ta trditev velja, če pomisliš o tem, da dobesedno vsak (povprečnež) zase meni, da »ve, zna, zmore«, pa, potemtakem, o sebi nima slabega mnenja (ne more biti NEzadovoljen s samim seboj, potemtakem tudi ne zmore biti-zakompleksan zaradi ugotovitve lastne nezmožnosti), pač pa »krivdo« za lastna stanja VEDNO išče izven sebe, v nekih drugih!

Potemtakem je za nagonska-bitja-živeča-v-NEsvojem-/razumskem/-svetu, in z namenom (čimboljše) razvrstitve na »družbeni« lestvici hlastanje-po-materialnem samoumevnost, JE potreba, kajti brez tega materialnega NE zmorejo dospevati do lastne veljave ( = vrednosti)! In je toliko bolj absurdno, to, da z realizacijo tistega-s-čemer-se-drugim-dokazujejo ZANEMARIJO svoje TEMELJNE potrebe (pa živijo objektivno slabše zgolj zaradi tega, da so drugim »lepši«, »vrednejši«, »uspešnejši«, zavidanja vredni)! Pač, tam, kjer NI razuma, tam ne kaže pričakovati razumnih izkavovanj!

Obenem pa… NE, imetje (vsega) materialnega NI (objektivno gledano) potreba, kajti tudi brez tega (brez VEČINE tistega, kar imajo, in zaradi česar si, zavoljo biti-boljši-od-drugih, VEČAJO STROŠKE lastnega živetja… vsako stvar moram plačati, in moram plačevati njeno vzdrževanje ter upo/rabo… pomeni, da sami sebi ustvarjajo težje pogoje /lastnega/ živetja) se da, celo povsem normalno, živeti (cele generacije njih prednikov so živele v POMANJKANJU celo osnovnih dobrin, pa so uspele pre/živeti)!

»Kruha in iger«, staro(daven) »recept« za doseganje občega zadovoljstva. In – še vedno velja, kar priča izključno o tem, da se (ne glede na razvoj, na številna dognanja) občestvo VSEBINSKO gledano (v vseh tisočletjih) NI niti za pikico spremenilo (je, še vedno, takšno, kakršno je bilo od nekdaj, in bo takšno vse do lastnega izumrtja)!

Razumskemu bitju je po tem vprašanju krepko lažje (VSAJ po tem vprašanju, kajti – ni hujše muke, kot je živeti med nagonskimi-bitji-ki-soodločajo-/= oblikujejo/-svet-v-katerem-živiš!), kajti razumsko bitje razpolaga z določenimi vsebinami (med katerimi je tudi TVORNOST, snovanje, iskanje in ustvarjanje nečesa novega), na temelju katerih zmore samemu sebi spočeti zadovoljstvo. Razumsko bitje zmore samega-sebe-najti v delu, s katerim se izkazuje (to je tisti živim-za-svoje-delo, in daleč, celo popolno nasprotje, od človejaškega delam-da-živim!), potemtakem zmore (izhajajoč iz samega sebe, iz svojih zmožnosti, in temelječ na samem sebi, na svojih zmožnostih, in neodvisno od primerjave = tekmovanja z drugimi, pač pa izključno v odvisnosti od lastnih značilnosti, zmožnosti) samo dospevati do (lastnega) zadovoljstva (zanj NE potrebuje večje hiše, dražjega avtomobila in podobnih neumnosti!), pa ga doseže takrat, ko uspe v zastavljenem (in obratno, ko ne uspe, takrat zmore ugotoviti lastne objektivne z/možnosti, in si zada neke druge cilje).
Kakopak, tudi razumsko bitje izkazuje določene potrebe po materialnem, saj je »obsojeno« na to, da mora jesti, piti, se obleči, nekje bivati… a zmore te potrebe dojemati kot objektivne, potemtakem zmore tudi obrzdati svoje (morebitne) želje, tudi takrat, kadar pomisli kako-lepo-bi-bilo-ko-bi-nekaj-imel (ga tisto, česar nima, in česar objektivno, za nemoteno živetje, ne potrebuje, ne onesposobi, mu ne zagreni živetja, mu ne povzroča nezadovoljstva, predvsem pa – NE išče krivcev za lastno neimetje izven sebe, v nekih drugih)!

Zdaj pa takole: v kolikor pri razumsko zasnovanem bitju obstaja stanje, v okviru katerega se to bitje izkazuje na način, da NI zmožno doseči zadovoljstva (na temelju izpolnitve = zadovoljitve lastnih potreb), pač pa ga večno nezadovoljstvo (pogojeno na večnih in vedno novih potrebah) žene v to, da MORA nenehno delovati v smeri pridobivanja nečesa novega-materialnega, takrat bi (povsem utemeljeno) govorili, da gre za bolezensko stanje (za psihično obolelost, v okviru katere se, četudi razumsko zasnovano, bitje izkazuje v LASTNEM NASPROTJU, potemtakem se izkazuje kot NErazumsko, nagonsko bitje)… dočim je pri nagonskih bitjih takšno večno nezadovoljstvo (večno hlastanje po tistem nečem-novem-večjem-boljšem…) povsem – NORMALEN pojav! Oziroma, z drugimi besedami: psihično obolelo razumsko bitje JE enako (po izkazovanjih) nagonskemu bitju!

Zdaj pa se povprašajmo, in to naredimo izključno na temelju potreb (ter, glede na to, da je absolutna večina nagonska, predvsem tistih SUBJEKTIVNIH) o tem, kdaj bo obstajal tak »družben« sistem, da bo zagotavljal obče zadovoljstvo?!

NIKOLI… ker bo vselej obstajal nekdo-ki-ima-več (in bo takisto želel imeti povprečnež), ker so naravni viri (količinsko) omejeni, pa vsakdo ne more imeti vsega, ker je imetje materialnega EDINI način, s katerim se nagonsko bitje zmore »uveljavljati« na svoji (hierarhični) lestvici! In, da, tu smo dospeli do sledečega absurda:

Naj se nagonski (absolutna večina) še tako sklicuje (terja) na enakost (bodisi v podobi neposredne demokracije – že sama misel o njej izkazuje nerazumskost = bebavost, bodisi v podobi enakovredne obravnave slehernega posameznika v odnosu do celotnega sobivanja – za enakovredno obravnavo so, že v samem izhodišču, potrebna ENAKA objektivna stanja, tudi tista, ki o konkretnih zmožnostih govorijo, bodisi v podobi enake »socialne usode« = imetje NAJ bi temeljilo na zmožnostih, in v svetu razuma naj bi do njega dospeval v okvirih etično dopustnega, pa še zdaleč NI logično = sprejemljivo to, da ima nesposobnež, zapravljivec, neodgovornež… enako kot tisti, ki zmore ustvarjati, zmore pri/varčevati, se zmore odgovorno izkazovati), objektivno gledano NE zmore zadovoljno živeti brez tekmovanja z drugimi (brez tega, da bi bil »vrednejši« od ostalih, brez tega, da bi to, lastno  »vrednost« ustvarjal prek materialnega imetja – če misliš, da temu ni tako, potem poišči primere v naravi, tam, kjer živijo ostala nagonska bitja, in povej, kje najdeš »samoupravljanje«, »demokracijo«, »enakost«!), potemtakem – ne zmore zadovoljno obstajati (kot nagonsko bitje, kar je!) brez hierarhije ( = hierarhične lestvice)!!!