Pravice kot NEsamoumevnost

Občestvo je prepričano, da bi morale biti pravice nekakšna samoumevnost, celo nujnost, in da nihče ne bi smel vanje posegati, jih, potemtakem, omejevati, in omejiti, z drugimi besedami – občestvo meni, da so pravice dejanske tedaj, kadar sme posameznik ravnati povsem po svoji volji.

Izhajajoč iz takšnega »razumevanja« pravic, je povsem razumljivo tudi pojmovanje svobode, kot stanja, v katerem se lahko svojevoljno, ne oziraje se na okolje, izkazujem. Kakopak, občestvo ve, da obstajajo določene zapovedi in prepovedi, in se je naučilo ravnati skladno z njimi, ter tako tudi ravna, takrat, kadar je prisoten strah zaradi morebitnih (negativnih) posledic ( = kazni), v primeru izkazanega nedopustnega ravnanja. A kljub temu – takšne svobode, kakršno pojmuje občestvo, ni niti v teoriji, kaj šele v praksi! Celo v naravnem okolju občestva, torej v nagonskem svetu (v t. im. naravi), NE smem početi vsega, kar (in kakor) mi prija, v kolikor želim varno pre/živeti!

Zaradi svoje nagonskosti ( NErazumskosti) občestvo tudi ne razlikuje med temeljno pravico, in posledičnimi, sekundarnimi, iz temeljne pravice izhajajočimi pravicami. Zaradi tega sekundarne pravice (pravica do izražanja, pravica do dela, pravica do socialne in zdravstvene varnosti…) »razumeva« kot temeljne, četudi to, še zdaleč, niso! Čemu? Iz enega samega, povsem preprostega razloga – kadar NISI zmožen razumevati (objektivnih dejstev, in v njih okviru tudi skupnosti in njenega odnosa napram posamezniku, ter obratno), takrat ti ne preostane drugega, kot da VSE »razumevaš« po sistemu »ka(ko)r vidim, t(ak)o je«, in sistemu »kar je meni dobro (pravilno, dopustno), je dobro (pravilno, dopustno) tudi kot tako«. Tako ni nič čudnega, da v povezavi z občestvom govorimo tako o sebičnosti, kakor tudi o dvojnih merilih ( = nenačelnosti), pri čemer so tista uvidevna izkazovana v odnosu do samega sebe, medtem ko je strogost prihranjena za vse tiste druge.

Da temu ni tako? Pa je, še kako je, kajti – sebi dovoljujejo marsikaj, in vse, predvsem pa taiste zadeve, katerih udejanjanje drugim očitajo. In prav zaradi tozadevne sebičnosti (v bistvu gre zgolj za nagonske odzive na okoliščine – vse živali najprej za lasten interes poskrbijo, razen v neobičajnih okoliščinah, seveda, šele naknadno izkažejo svoje »sobivanje«), v bistvu pa zaradi NErazumskosti (NErazumevanja) občestvo sploh ne omenja (NE pozna) temeljne pravice SLEHERNEGA OBSTOJA oz. BIVANJA – pravice po obstajati tak(šen), kakršen sem (kakopak, znotraj okvirov etičnega = dopustnega, kajti samo na tak način lahko sebi svojo /temeljno/ pravico uveljavljam, ne da bi, sočasno, nekomu drugemu njegovo /temeljno/ pravico kršil!).

Medklic: ko pomislim na številna izkazovanja odnosov do drugačnosti (pa naj gre za drugačnost po nacionalni, politični, verski pripadnosti, ali po spolni usmerjenosti, ali zgolj po vprašanju oblačenja-ki-je-ekstremno-drugačno-od-»našega«…), potem zlahka ugotovim, da občestvo – SEBI PRIZNAVA PRAVICO (biti-takšen-kakršen-sem), MEDTEM KO JO NEKIM DRUGIM NE SAMO OPOREKA, PAČ PA CELO TERJA PRILAGAJANJE = skladnost z »našimi« merili, načini izkazovanja.

Kaj so pravice in KJE NASTAJAJO?

Če poenostavim, potem zapišem, da so pravice izkaz dogovornega opredeljevanja nedopustnih in dopustnih ravnanj, potemtakem so neke vrste dovoljenj, dodeljenih (s strani skupnosti = sobivanja)  posamezniku.

V kolikor si zmoreš predstavljati, potem si zamisli, da živiš na nekem povsem pustem otoku, nikjer ene same dvonoge podobe (z izjemo ptic, seveda, morda kengurujev). Potemtakem si SAM. Od samega sebe odvisen, v prvi vrsti, in od okoliščin, v katerih se nahajaš.

V takšnem stanju NIMAŠ nikakršnih pravic (nihče ti jih ne dodeljuje, nikogar ne sprašuješ o lastnem početju), potemtakem smeš, NAČELOMA, početi vse, kar in kakor ti prija. In si, NAČELOMA, popolnoma svoboden! Pa – si res?

Ne, nisi, in tudi biti ne moreš, kajti – če NE boš upošteval objektivnih dejstev, potem se dolgo časa z njimi ne boš mogel soočati, in se sploh ne boš mogel uspešno soočati, pač pa boš, preprosto – podlegel svojemu »razumevanju« pravic in svobode!

Banalen primer: denimo, da na otoku NI nobenega izvira pitne vode, pač pa si (kar zadeva zagotavljanja potrebnih količin vode) odvisen od deževnice; in, da malček zaostrimo pogoje (da bo zadeva nekoliko bolj razložljiva), pa porečemo, da NE razpolagaš z nobenih pripomočkom (»sodobnih« časov), tudi s posodami, kozarci in podobnimi zadevami… v kolikor boš, med dežjem, na primer,  uveljavljal svojo pravico smem-ležati-takrat-kadar-se-mi-leži, in kolikor boš z ležanjem tudi svojo svobodo izkazoval, namesto da bi šel v liste loviti dež, boš – bodisi ostal žejen, ali pa boš obsojen na to, da boš pil iz neke luknje (luže) ter s tem tvegal obolelost.

Če se ti zdi primer neumen, in za »današnje« čase neustrezen, potem – rad bi te videl, kako uveljavljaš svojo pravico (svobodo), denimo tisti svoj JAZ-smem-biti-tu-zdaj-in-kadarkoli-mi-prija, v neposredni bližini medvedjega brloga, v katerem se nahaja samica z mladiči!

Z dodelitvijo pravic ti skupnost ( = sobivanje) pove kaj smeš početi, in kako, da bo tvoje početje SKUPNOSTI SPREJEMLJIVO! Pomeni, da skupnost od tebe ne samo pričakuje (to, da se boš ravnal skladno z določenimi pravili, za sobivanje potrebnimi), pač pa celo terja ravnanje, potrebno za uspešno sobivanje. In to pomeni tudi to, da:

… ti skupnost pravic NI dodelila brezpogojno (potemtakem jih smeš »uporabljati« v določenih okvirih, na določene načine, v omejenem obsegu – potemtakem ti pravice NAČELOMA pripadajo);

… ti pravice ne pripadajo avtomatično (potemtakem ti jih skupnost lahko, v določenih primerih, tudi omeji, celo odvzame);

… uveljavljanje pravic TERJA ODGOVORNOST SLEHERNIKA, ki se nanje sklicuje (oz. svoje pravice uporablja)!

Sobivanje je recipročen (vzajemen, obojestranski, dvosmeren) odnos, in je tako odnos skupnosti-do-posameznika, kakor tudi obratno, posameznika-do-skupnosti! Potemtakem gre tudi za vzajemna pričakovanja, pa – če posameznik pričakuje, celo terja določene koristi (zase) od skupnosti, potem bi se najprej moral povprašati kaj on sam skupnosti daje, s čem in kako ji zagotavlja uspešno obstajanje?!

In, mimogrede – s plačevanjem davkov (danes je moderno ugotavljanje o »davkoplačevalcih«, pa o tem, kako je-država-s-svojimi-davki-krivična, kako država-stoji-na-plečih-davkoplačevalcev, in podobne ter ZVEČINOMA navadne NEUMNOSTI) nisi NIČESAR naredil/a za skupnost kot tako, pač pa le za delovanje/izvajanje raznih – in za sleherno sobivanje potrebnih – institucij/dejavnosti (z drugimi besedami: s tem, kar ti trgajo od prihodkov, v bistvu zgolj omogočaš delovanje = izkazovanje skupnosti, dočim skupnosti kot take S SVOJO SEBIČNOSTJO = NESAMOOBVLADOVANJEM = NESAMOODPOVEDOVANJEM SPLOH NE TVORIŠ, pač pa tvoriš le določeno število RAZLIČNIH in sebičnih posameznikov, živečih na istem prostoru in v istem času!

Da, tudi to je sobivanje… v živalskem svetu, kjer tudi gre zgolj za skupino-različnih-posameznikov-na-istem-prostoru-in-v-istem-času, a tisti, ki takšno »sobivanje« izkazujejo, ZAGOTOVO niso privedli do t. im. sociale, še manj do etičnih normativov (skratka, do tega, da ti-samemu-sebi-nisi- edina-in-poglavitna-skrb-pač-pa-zmoreš-upoštevati-tudi-realna-stanja-in-potrebe-nekih-NEjaz)!

Čemu pravice, čemu svoboda NE sme biti neomejena, samoumevna, brezpogojna?

V svetu človeka-razumskega bitja so te zadeve krepko drugačne, enostavnejše, kajti – razum zmore etičnost, potemtakem zmore tudi načelnost, potemtakem zmore ENAKA MERILA ZA RAVNANJA, ne glede na to, ali se s temi ravnanji izkazujem jaz, ali ti, ali on!

Potemtakem razum zmore ZAVRAČATI ( = neizvrševati) ravnanja, s katerimi nekim drugim (neposredno, objektivno) škoduje, jih ogroža! Zmore BRZDATI SAMEGA SEBE, svoje želje, potrebe, in oboje prilagajati svojim zmožnostim (izkazovanim v okvirih etično dopustnega)!

NAGONSKA (NErazumska) BITJA TEGA NISO ZMOŽNA! In temeljijo (tudi) na dvojnih merilih, po sistemu sebi-dopuščam, tebe-obsojam (za ista izkazovanja)! In po natanko taistem sistemu tudi…

Sebi DOPUŠČAM temeljno pravico ( = JE BITI TAK, KAKRŠEN SEM – tu, pri nagonskih bitjih NI moč govoriti o etičnosti kot vodilu, merilu, so, pač, nagonska bitja, ki se, v okviru boja-za-obstanek izkazujejo povsem odvisno od okoliščin in SEBI v prid!), obenem pa TAISTE TEMELJNE PRAVICE NE DOPUŠČAM NEKEMU DRUGEMU, in zlasti od »mene« drugačnemu (da tudi on sme biti takšen, kakršen je)! Pa…

Če nisi zmožen niti samega sebe brzdati, če nisi zmožen enakovredno obravnavati sebe in nekih drugih, potem – si v nikakršnem primeru ne zaslužiš samoumevnih, neomejenih, brezpogojnih pravic! Kadar pa do njih dospeš (vsaj v nekem približku dospetja), potem…

Potem v »demokraciji« ( = anarhija nagonskih bitij) izkazuješ zgolj to, da ti, ki si na »položaju« (pri moči, neki, katerikoli) »smeš« početi marsikaj (in več), kot to smejo vsi ostali! Izkazuješ, v bistvu, to, da temelječ na lastni sebičnosti skupnost (sobivanje) »razumevaš« kot vzemi-kar-kolikor-potrebuješ (in si – še – upaš vzeti)!