Živimo v svetu, v katerem vsi govorimo, BOJDA, isti
jezik. V svetu, v katerem občost NE razume vsebin (jih, potemtakem, tudi
poznati - o njih vedeti - NE more), celo huje: v časih (“demokratičnega”)
so/odločanja, v časih, v katerih zmore slednje nerazumsko bitje dospeti do
“izobraženosti” (posledično tudi do oblikovanja “znanj”, opredelitev, tudi
besednih) in s tem tudi “tvorno” (uspešno) - RAZKRAJATI neka predhodna stanja,
stanja, do katerih je uspel popeljati razum.
Živimo v svetu, v katerem obstajajo sopomenke ( =
različne besede, ki govorijo o istih vsebinah), ki so, mimogrede, jezikovna
prednost (govorijo o kakovosti, pestrosti, izraznosti jezika) in njih
pozna/va/nje omogoča tisto, čemur pravimo “besedni zaklad”... obenem živimo v
svetu, v katerem ISTE besede govorijo o RAZLIČNIH vsebinah, in je, potemtakem,
potreben “kontekst” ( = širše opisovanje, pojasnjevanje = manjša izraznost =
nejedrnatost izražanja, njegova nejasnost = NEUČINKOVITOST terminov, ki naj bi
o nečem govorili), da jih je moč, vsaj načeloma, razume/va/ti. Tipičen primer
takšne BEBAVOSTI je termin “reklamirati”, katerega je razum uvedel kot
izkaz/ovanje-nezadovoljstva-z-nekim-konkretnim-predmetom-izkazovanjem
(reklamacija = izkaz/opredmetenje reklamiranja), dočim je obča “izobraženost”
uvedla uporabo (taistega termina) na način, da beseda “reklamirati” govori (naj
bi govorila) o tistem “propagirati” ( = oglaševati, posredovati informacijo o
nečem, lahko tudi posredovati POZITIVNO informacijo o nečem)... potemtakem je
obča bebavost uspela jedrnatost jezika (moč njegove izraznosti) izničiti, kajti
na tak način (ko z eno in isto besedo govoriš o RAZLIČNIH vsebinah) moraš
dodatno opisovati (uporabljati še neke druge besede), da nekomu poveš o tistem
kar misliš, želiš povedati. In uspeva, ta, obča bebavost, tudi že omenjen
“besedni zaklad” spravljati na raven - lastnih NEzmožnosti ( = tudi nezmožnosti
izražanja). In ta, današnja obča uporaba besede “reklamirati” ( = delati
reklamo za, oglaševati, propagirati), NE temelji na sami besedi reklamacija ( =
izkazovanje negativnega odnosa do nečesa), pač pa na besedi “reklama” ( = izkaz
oglaševanja = oglas, razglas). Kakorkoli že...
Danes je na programu beseda “prodajati”. In tudi ta
beseda lahko govori o različnih vsebinah (le-te so lahko, med seboj, in od
daleč, podobne, lahko pa so popolno nasprotje), kar bi se dalo razumevati tudi
tako, da - jezik(oslovje) /še/ ni dospel/o do tiste stopnje, na kateri bi
zmogel/o zagotoviti NEDVOUMNOST izražanja, potemtakem tudi ustrezno
sporočilnost (besed in jezika kot takega) oziroma učinkovitost (bojda živimo v
razmerah, v katerih je čas izjemno pomembna komponenta - na vseh področjih je
“hitrost izvedbe” = čas-potreben-za-izvajanje-nečesa merodajen dejavnik,
dejavnik, ki govori tudi o uspešnosti nekega izvajanja... le na področju
jezika, kot TEMELJNEGA načina sporazumevanja, no, vsaj domnevnega sporazumevanja,
čas /uspešnost, učinkovitost izpovedovanja/ ni pomemben)! Čeprav...
Resnici na ljubo, ni dejavnika (torej tudi izraznost
jezika pri tem ne more pomagati, celo nasprotno - več kot je besed, več si jih
moraš zapomniti, težje funkcioniraš - kot nagonsko bitje, seveda), ki bi uspel
(kakorkoli) delovati na nerazumskost, na nerazumevanje... pravzaprav je, v
primerih nerazumevanja, risanje pojasnil, kriljenje z rokami... še najboljše
sredstvo sporočanja!
1.
prodajati = izvajati aktivnost, usmerjeno v
prodati-tisto-kar-v-prodajo-ponujam. V takšnem primeru beseda
“prodajati” ne govori o drugem, kot izključno o tem, da sem imetnik nečesa, kar
skušam nekomu drugemu prodati, da sem ponudnik in se kot tak (z nudenjem
imetja, s katerim razpolagam) tudi izkazujem.
2.
prodajati = izkazovati, v nekem časovnem obdobju,
uspešnost svojega delovanja ( = nudenja nečesa nekomu = biti prodajalec),
potemtakem govoriti o tem, da
že-nekaj-časa-uspevam-imetje-s-katerim-razpolagam-spraviti-h-kupcu ( = zamenjati
za nekaj drugega, običajno za denar = prodati).
3.
prodajati = zavajati (prodajati meglo,
tega-mi-pa-ne-more-zlahka-prodati ipd), skušati nekoga prepričati o pravilnosti
nekega pripovedovanja (ob čemer ta “nekdo”, in sočasno, ugotavlja o
nepravilnosti - pripovedovanja).
Morda obstaja še kakšna drugačna podoba razumevanja
obravnavane besede, a ni pomembno (no, vsaj meni, in trenutno), v povezavi s
tem, kar sem želel (s konkretnim zapisom) povedati. V razmislek pa ponudim
sledeče vprašanje:
je tisti, ki je zaposlen v trgovini, in ki skuša
(morebitnemu) kupcu določeno zadevo prodati, v osnovi prodajalec (tudi
takrat, kadar se NE izkaže kot prodajalec, ker, preprosto, NE proda), ali je
zgolj - ponudnik (in se kot prodajalec izkaže ŠELE TAKRAT, ko zares uspe prodati)?
In dodatno, v pomoč: če nekdo ne uspeva prodati (tistega, pač, kar ponuja v
prodajo), in to neuspešnost trajno izkazuje - kaj je potem, slab prodajalec
(počne nekaj, pri čemer rezultatov /lastnega početja/ ni zmožen izkaz/ov/ati...
potemtakem to počne po načelu kopljem-luknjo-ne-da-bi-kopal-luknjo = NE kopljem
luknje!)... ali, morda, NEprodajalec (ter zgolj nekdo, ki ponuja v
prodajo...)?!
Ni komentarjev:
Objavite komentar