»Človek je edina žival, ki zmore kritiko... če se ne dotika njega«

Kadarkoli odpiram fejsbuk, naletim na tisti »domov«, tam pa – na »modrovanja« različnih »modrovalcev«. In tudi tema, ki jo obravnavam v pričujočem zapisu, je posledica tega »naletavanja«…

Ob naslovnem zapisu (ki je zgolj kopirana trditev, potemtakem je le prenos izvirnega zapisa), se mi najprej porodi sledeče vprašanje: ČEMU sploh obstajajo šole, če si niti osnovnih (in bojda naučenih) zadev nisi zmožen zapomniti (če niti s tistim znanjem, katerega NAJ bi se naučil, ne razpolagaš)?! Pojasnim, kakopak…

Najprej se zadeve lotim z jezikoslovnega vidika.

Naslovni zapis je izkazan dvoumno, potemtakem omogoča različno razumevanje, potemtakem moram ugibati o tem, kaj je zapisovalec (z izkazanimi besedami) mislil. Pri tistem »ki zmore« je namreč izpustil glagol/a/e, pa lahko domnevam tudi o tem, da gre za en sam (glagol), zaradi česar, posledično, taisti zapis lahko razumem takole:

Človek je edina žival, ki zmore IZRAŽATI (izkazovati) kritiko ( = biti kritičen do) nekih DRUGIH… ne zmore pa biti SAMOkritičen, kritičen do samega sebe  (ker bi se, v takšnem primeru, njegovo izkazovanje kritike nanašalo nanj).

Kakopak, ta trditev niti slučajno ne zdrži, kajti celo obči (tu in tam) izustijo tisti »ups, polomil sem ga«, pomeni, da izkazujejo ugotovitev nekega svojega napačnega ravnanja, pomeni, da so, vsaj tu in tam, kritični do sebe = samokritični… pri čemer pojasnilo termina »kritika, kritičnost« sledi v nadaljevanju.

Naslovno trditev lahko razumem tudi drugače, nekoliko razširjeno, v kolikor ji dodam (manjkajoča/e – potemtakem različna/e – glagola/e):

Človek je edina žival, ki zmore biti kritična do drugih, ne zmore pa prenesti (vzdržati), kadar drugi kritizirajo njega.

Ali pa, še nekoliko bolj razširjeno:

Človek je edina žival, ki zmore biti kritična do drugih, ne zmore pa biti kritična do sebe in ne zmore prenašati (vzdržati) kadar drugi kritizirajo njega.

Malenkosti, ti jezikovni popravki? Naj se ti ne zdijo takšni, kajti – človejaki, kot nerazumska bitja, zmorejo IZKLJUČNO dobesedno »razumevati« (in povsem po svoje, v odvisnosti od tega, kako razumevajo besede, kako razumevajo vsebine, o katerih besede govorijo)!

Ostanimo še malo pri jeziku!

Kritika (kritičnost) NI samo izražanje nekega negativnega mnenja, pač pa je izražanje mnenja nasploh! Potemtakem lahko s svojo kritiko (s svojim izkazom mnenja o nekom, nečem) govorim tudi o pozitivnem, o pozitivnih lastnostih (literarni, filmski… kritik TUDI POHVALI tisto, za kar meni, da je po/hvale vredno). In močno dvomim, da (celo) človejaško občestvo ne prenese pozitivnega mnenja o sebi! In še močneje dvomim, da o sebi ne misli le dobro in lepo!

Zaustavimo se, za hip, še na področju biologije (o njej si se učil celo v osnovni šoli, in si se, prav tako v osnovni šoli, učil tudi o živalih in človeku), ter pustimo ob strani druge vede, katere večina (morda) pozna zgolj po imenih (a še bolj kot sama biologija govorijo o človeku). In zapišimo preprosto formulo (katero si moral znati, resda v njeni drugačni podobi, za to, da si uspešno opravil – vsaj osnovnošolsko – šolanje):

Človek je (po razumu) RAZLIČEN od živali. Če je različen (od živali), potem je DRUGAČEN kot žival. Če je drugačen (kot žival), potem je NEžival, oziroma – potem NI žival!

Čemu sem zapisal, to formulo? Preprosto: po njej človek NE more biti »edina žival, ki…«.

Kakopak, dalo bi se pripisati, da gre za neko subjektivno-pojmovanje, in je dejstvo, da takšnih subjektivnih pojmovanj (izkazovanih s človejaške strani) mrgoli (pravzaprav so nerazumska bitja zmožna IZKLJUČNO subjektivnega »razumevanja«, potemtakem tudi pojmovanja), a kljub temu: DEJSTVA so objektivna stanja (se v odnosu do vsega, do vseh in vsakogar izkazujejo natanko takšna, kakršna so… in je od ne/zmožnosti razumskega delovanja odvisno to, da jih razumsko in nerazumsko bitje drugače vidita, dojemata, pojmujeta, pri čemer zmorejo VSA razumska bitja dospeti do ENAKEGA razumevanja enih in istih dejstev – ko ne bi zmogla, potem nobeno pravilo ne bi bilo sprejeto kot obče veljavno… dočim NErazumska bitja vsako po svoje »razumeva« ena in ista dejstva – zato se tudi niso zmožna o ničemer dogovoriti, na način, da bi dogovor zares in trajno veljal), vendar – kadar govoriš o resnici (o resničnih stanjih), takrat moraš najprej – biti zmožen ugotavljanja resnice (resničnih stanj, objektivnih dejstev), v kolikor želiš, da tvojih ugotovitev ne bo moč obravnavati izključno kot – izkazovanje (tvoje) NEUMNOSTI!

O tem, da je za človejake temeljna značilnost NErazumskost (izkazovana kot neumnost)… o tem, da odsotnost znanja (ali razpolaganje z napačnimi znanji) NE pogojuje NErazumskosti (neumnosti) – ko bi bilo temu tako, potem noben »odkritelj« (ki je zmogel izhajati izključno iz – dotlej, do njegovega odkritja – napačnih /uradno, obče veljavnih/ znanj, ter celo iz NEznanja – ko bi o nečem ŽE vedel, potem tega nečesa ne bi mogel »odkriti«, bi »odkritje« že obstajalo!) ne bi ničesar »odkril«… o tem, da za ugotavljanje NErazumskosti niso potrebni mikroskopi, epruvete, laboratoriji… pač pa zadoščajo izkazi mnenj (stališč), tistih, pač, ki jih izkazujejo… sem že, velikokrat, pisal, pa ne bom ponavljal, tu in zdaj, pač pa…

Lotimo se, za hec, ugotavljanja tega, če (uradno opredeljena) žival zares ne zmore biti kritična in če zares ne prenese tega, da je nekdo drug kritičen do nje!

Kakopak, in prosim: tako, kot se jeziki dvonogih med seboj razlikujejo (pa francoščina zveni povsem drugače od slovenščine), tako se med seboj razlikujejo VSI jeziki (vsi načini medsebojnega komuniciranja), potemtakem – tudi živali imajo neke svoje jezike! To, da pa občost teh jezikov ne razumeva najbolje, to pa ni nič novega, ker – kaj pa občost sploh razume(va)?!!!

Za primer vzemimo psa/e! So tako pogosti spremljevalci, da celo v mestnih okoljih niso redkost. So, ne nazadnje, živali, katere je malodane vsakdo (že) videl, jih celo gledal (potemtakem NAJ bi jih tudi opazoval, potemtakem NAJ bi o njih tudi ugotavljal, potemtakem NAJ bi o njih tudi – vedel).

Ko učiš psa, takrat ga tako pohvališ (mu izkažeš pozitivno kritiko), kakor ga tudi grajaš (mu izkažeš negativno kritiko). Res je, redke so besede (pravzaprav gre le za zloge – uradno prepoznane živali so zmožne izključno »razumevanja« KRATKIH glasovnih povezav, zlogov, medmetov… natanko tako, kot so bili komuniciranja zmožni tudi predniki današnjih človejakov = človečnjaki!), katere zmore/jo »razumevati« žival/i, nagonsko/a bitje/a ( = biti NAUČENI tega, da se, na temelju pogojnega refleksa, na določene glasove odzivajo tako, kot so naučeni odzivati-se-na-temelju-slišanega), kar pa NE pomeni tega, da ne bi zmogli/e dojeti tistega, kar jim sporočaš! Celo daleč od tega, zmorejo, pa še kako zmorejo (ko ne bi zmogli/e, potem jih ničesar ne bi mogel naučiti!).

Ko je (učeč) pes ubogljiv (ko naredi tisto, kar mu zaukažeš narediti), mu izkažeš pozitivno kritiko (ga s »toplo« besedo pocrkljaš, ga pobožaš, mu daš celo neko nagrado), in pes ta tvoj odnos ( = tvoje izražanje, izkazovanje mnenja o njegovem početju = tvojo kritiko) sprejme, celo z veseljem jo sprejme! In se (prav zaradi te, tvoje kritike, tudi v bodoče trudi ponavljati se, enako-se-odzivati-na-slišano-besedo) In obratno…

Takrat, kadar ne uboga, takrat je tvoja beseda »ostra«, takrat ga NE po/božaš, ga NE nagradiš, takrat mu s svojo besedo (in s siceršnjim odnosom) izkažeš negativno kritiko… in tudi to pes razume: je »poklapan« (ni mu všeč, da si nadenj dvignil glas, morda začuti tudi strah – pred teboj), obenem pa je ostal brez božanja in nagrade (nekega »priboljška«). In tudi takšno, negativno kritiko, pes sprejme, kajti – ko ne bi sprejel obeh (pozitivne IN negativne kritike), potem ne bi mogel ugotavljati tega, kaj pomeni ena, in kaj pomeni (zanj) druga, potem ne bi mogel ugotavljati razlike med obema kritikama, potem… ga, prav tako, ničesar ne bi mogel naučiti!

Potemtakem, če zaključim delček, namenjen temu, če je žival zmožna prenašati kritiko ( = mnenje nekoga drugega o njej sami), zapišem: očitno je zmožna (ne nazadnje – jo preživi), in to svojo zmožnost izkazuje s tem, da to kritiko tudi UPOŠTEVA (po njej ravna, oblikuje svoja ravnanja)!!!

Poglejmo zdaj, če zmore žival, konkretno pes, izražati, izkazovati kritiko ( = biti kritičen)!

Kaj ti sporoča, kaj ti govori pes, takrat, ko priteče k tebi, maha z repom, skače nate, te liže… in je ves vesel, razigran? Ničesar drugega kot – izkazuje (izraža, govori ti) svoje mnenje o tebi, in to mnenje pove tisti rad-te-imam!

Resda se pes, pri tem svojem izražanju kritike, ne podaja v neke analize, da bi v podrobnosti razlagal svoje mnenje o tebi (posledično svoj odnos do tebe), vendar – še pri nobenem človejaku, pa si lastijo pravico do biti-človek, te zmožnosti nisem zasledil, čemu bi jo iskal pri psu?!

O čem pa ti govori (kakšno mnenje, kritiko izkazuje) pes takrat, kadar najprej (od daleč) laja nate, povesi rep (običajno ga stisne med zadnji nogi), morda naredi greben (pri tistih pasmah, pač, ki se tudi z grebenom izkazujejo), nato začne renčati in kazati zobovje? Preprosto: ne maram te, ne želim te v svoji bližini, pojdi stran! Pomeni, da ti v takšnem primeru izkazuje – negativno kritiko (resda v svojem jeziku, a kljub temu)!

Potemtakem, če upoštevam oba (banalna) primera (različnih pasjih izkazovanj), lahko zapišem to, da žival še kako zna in zmore izkazovati kritiko (neko svoje mnenje o nečem, nekom)!

Je pa res, da NE zmore (uradno ugotovljena žival) biti SAMOkritična… a tega tudi človejak/i NE zmore/jo! Vsaj ne na način, da bi dospel/i do objektivnih ugotovitev (o sebi)! Ko bi zmogel/i, potem…

Potem bi se najprej povprašal/i o tem, kaj sam/i napak počne/o, da slabše živi/jo (in ne bi krivde za svoje slabše-živetje VEDNO iskal/i izven sebe, pri nekih »grdih«), in, morda, bi, posledično, dospel/i celo do tega, da bi lastno NErazumskost (neumnost) ugotovil/i. KO bi zmogel/i samokritiko, ko bi zmogel/i – biti razumski ( = razumevati objektivna stanja)!

Modrost, prijetno stanje. Četudi se v svetu bebcev nenehno bori za delček prostora, četudi je, v taistem svetu bebcev, obravnavana kot neumnost (kadar bebec svojo bebavost kot umno obravnava, takrat umnosti ne preostane drugega, kot da, v očeh bebca, postane neumna). Četudi je, v taistem svetu, vselej kaznovana (da o neupoštevanosti sploh ne govorim).

»Modrost«? Običajno stanje, vsakodnevno, obča danost, ki je v podobi umnosti dojemana izključno radi tega, ker – vsak bebec »ve« vse, in »ve« predvsem to, da je umen!

Potemtakem, za zaključek:

Ne, človek ni »edina žival, ki…«, pač pa človek sploh NI žival! In: Ne, človejak NI edina žival, ki zmore biti kritična do drugih, JE pa edina žival, ki kritike drugih (do sebe) ne prenese!

(Opomba: kadar govorim o izražanju in »prenašanju« kritike, takrat se MORAM zavedati tega, da lahko primerjam izključno tiste vrste živetja, ki vsaj toliko zavedanja premorejo, da se zmorejo – zavestno, hote – odzivati na vsebine, kakršna je podajanje/izkazovanje nekega mnenja… pa ne morem vključevati, v takšno primerjavo, t. im. nižje-razvitih-vrst, nekih glist, črvov, mravelj, polžev…).