Tam, kjer
obravnavajo, in “razumevajo” (posledično tudi odločajo in “urejajo”) NAGONSKA (
= NErazumska) bitja, tam - nič ni urejeno, vsaj ne na način, da bi se o
(do)končnosti urejenosti dalo govoriti! Čemu? Preprosto...
Že ko se
omejim le na področje, o katerem trenutno veliko bevskanja, gaganja, blejanja,
meketanja, celo renčanja poteka, torej o PRAVICI DO IZRAŽANJA ( = pravica
povedati to, in tako, kar in kakor mislim), ugotovim, da občestvo NE ve tega,
kaj je IZHODIŠČE ( = temelj, osnova), in kaj je posledica (taistega izhodišča).
Zato tudi ni prav nič čudnega, da občestvo “svobodo govora” obravnava kot
TEMELJNO pravico, čeprav to - zares NI!
Kaj je
TEMELJNA PRAVICA (slehernega obstoja oz. obstajanja)? To, da SMEŠ BITI TAK (in
tisto) KAKRŠEN (in kar) SI, in to smeš vse do tedaj, dokler s svojimi posebnostmi
ne ogrožaš nekih drugih (in njihovih posebnosti), taistih drugih, za katere
(tako kot zate) velja pravica - da smejo biti tisto (in takšni) kar (in
kakršni) so! Potemtakem JE TEMELJNA PRAVICA (osnova vseh ostalih, posledičnih,
iz temeljne pravice izhajajočih pravic) BITI DRUGAČEN (različen) OD OSTALIH!
Govoriti-o-nečem
je zgolj izkazovanje ( = posledica) tega, kar/kakršen je ta, ki govori! In tam,
KJER SO VSI (vsebinsko gledano) ENAKI, tam sploh NE potrebujejo “svobode
govora”, ker (glede na to, da SO ENAKI) enako “mislijo”, “razumevajo”, se enako
izražajo (se v besedah = govoru enako izkazujejo)! Oziroma drugače: svobodo
govora potrebujem tam (in takrat), kjer svojo drugačnost (od preostalih)
izkazujem TUDI s tem, da drugače (od preostalih) govorim!
Ne, ne,
POSLEDICE ( = izkazovanja) ZAGOTOVO NISO TISTA BAZA, NA TEMELJU KATERE KAŽE (v
končni fazi) ODLOČATI, pa bi bilo bolje, ko bitja, nezmožna razumevanja, sploh
ne bi odločala. VSE PRAVICE, KI GOVORIJO O RAZLIČNIH PODOBAH (OBLIKAH)
IZKAZOVANJ, SO POSLEDIČNE PRAVICE ( = pravice, izhajajoče iz temeljne pravice,
pravice po tem, da SEM IN DA SMEM BITI DRUGAČEN OD OKOLJA!), pa je pravica do
svobode govora povsem enako “temeljna”, kot je “temeljna” pravica do prostega
gibanja ( = odločanja o tem, kam bom šel, kje se bom nahajal), pravica do
suverenega odločanja o lastnih ravnanjih (ne/vernost, ne/političnost, celo o
tem, kako se bom oblačil, načeloma, nihče drug NIMA PRAVICE odločati - niti s
svojo “razpravo o mojem oblačenju” na posreden način mojo voljo/pravico
ogrožati!), kakopak, izključno takrat, kadar ZMOREM LASTNA RAVNANJA IZKAZOVATI
V OKVIRIH UVIDEVNOSTI ( = upoštevanja) DO DRUGIH = V OKVIRIH ETIČNEGA!!!
Ne, nagončki,
SVOBODA GOVORA NI TEMELJNA PRAVICA, je pa njeno ne/upoštevanje (kakor tudi
ne/upoštevanje vseh ostalih pravic) izkaz tega, ali ne spoštujem, ali pa
spoštujem TEMELJNO PRAVICO, SVOJO, IN PRAVICO SLEHERNEGA, PO TEM, DA - JE
DRUGAČEN!
In, dodatno:
KO bi bila svoboda govora TEMELJNA pravica, potem bi zares vsakdo smel govoriti
tisto, kar mu pade na “pamet” ( = v bebavo betico!), kajti - pravica MI JE
ZAGOTOVLJENA, sem “svoboden govoriti to, kar mislim, da moram, da smem
govoriti”... in v takem primeru NIKAKOR IN NIKDAR NE ZMOREŠ DOSPETI DO TEGA, DA
BI OPREDELIL VSEBINO TISTEGA, KAR SMEŠ REČI (če smem reči vse), potemtakem,
posledično, tudi ne moreš omejiti te pravice-do-izražanja, potemtakem je tudi
NE moreš obravnavati kot nedopustne, celo zakonsko pregonljive!
In, za
zaključek: nagončki, opravičujem se, v kolikor sem kakršno koli nevšečnost povzročil,
s tem svojim medklicem (v vaši “obravnavi” tistega, česar NE razumete), zdaj
lahko nadaljujete s svojim bebovanjem!
Ni komentarjev:
Objavite komentar