Tokokrog volitev

Uvodoma zapišem tri opombe…

Prva opomba: je formalne narave, in se sprašuje o umestnosti poimenovanja obravnavane teme, kajti razlaga se ne omejuje zgolj na čas volitev, pač pa obravnava tako čas pred njimi, kakor čas kandidiranja in izbire (izvolitve) kandidatov, in čas po izvolitvi.

Druga opomba: kakopak, kakor pri vsem ostalem, tako tudi pri obravnavani temi obstaja več možnih »scenarijev«, a se odločim za tistega, ki je v praksi edini realen, takrat, kadar ima vsak polnoletnež pravico soodločati.

Tretja opomba: je vsebinske narave, in upošteva objektivna stanja, neke specifičnosti, ki so obstajale ob nastanku »samostojnosti«, specifičnosti, ki zmorejo pojasniti čemu je bilo občestvo sprva zadovoljno z državo, in s tistimi, ki so jo vodili, kasneje pa se je zadovoljstvo spremenilo v nezadovoljstvo, posledično v razočaranje in zavračanje.

Dajmo, najprej se posvetimo temu, kar je zapisano kot tretja opomba (kajti šele z razjasnitvijo dejstev, z njih izpostavitvijo, zmoremo dospeti v stanje, da taista dejstva ODMISLIMO = jih ne upoštevamo… in s tem /ko smo si zmožni zamisliti popolnoma drugačno izhodiščno stanje/ KREPKO skrajšamo čas zadovoljstva-z-državo-in-s-tistimi-ki-jo-vodijo, ne nazadnje, tudi zadovoljstva z nami-ki-smo-vodeče-izbrali (da, občestvo si lasti zasluge za uspehe, kajti mi-smo-jih-izbrali-in-zaradi-naše-odločitve-dosegamo-uspehe, obenem zavrača sleherno odgovornost = krivdo, v primeru neuspeha, in to izkaže s tistim nismo-vedeli-kakšni-so, ali s tistim oblast-pokvari, pa – če oblast pokvari, potem moja izbira kandidata ne more končati drugače, kot v podobi pokvarjenega oblastnika).

Res je, Jugoslavija je bila zadolžena, a je res tudi to, da je bila (po vseh merilih, tako v odnosu do BDP-a, kakor v odnosu do dolga-na-posameznika, kakor v odnosu do vrednosti, s katerimi je razpolagala, kakor v odnosu do tega, da je predstavljala skupnost 20 milijonov državljanov, kakor v odnosu do tega, da je z/gradila tovarne, šole, vrtce, zdravstvene in kulturne domove, ceste, cela naselja in mesta… dočim »samostojna« dežela izkazuje povsem nasprotne »uspehe«, pa večine nekdanjih tovarn sploh ni, na primer) krepko manj zadolžena, kot je danes zadolžena vsaka država, nastala iz neke nekdanje (jugoslovanske) republike. Potemtakem je res tudi to, da je del zadolženosti (Jugoslavije), tisti del, katerega je prevzela v vrnitev Slovenija, KREPKO manj vreden od vrednosti (tako zasebne, kakor družbene) lastnine, ustvarjene v Jugoslaviji. Ko pomislim samo na to, da je v Deželi malodane vsakdo imel v lasti stanovanje in/ali hišo (sodili smo v sam svetovni vrh lastništva nad nepremičninami, in ugotovljeno je bilo celo to, da število stanovanj občutno presega število njih lastnikov… čeprav je bila prejšnja skupnost zastavljena – dobesedno – v blatu, v ruševinah, v neimetju!!!))… in ko pomislim na to, da so obstajale tovarne, in ostali objekti, ki (tudi) tvorijo družbeno lastnino oz. premoženje, potem…

Ko pomislim na to, da je Dežela podedovala malodane POLNO zaposlenost prebivalstva, in je, s tem, podedovala povsem drugačno (družbeno ekonomsko, posledično tudi vsa ostala) stanje od današnjega, takrat… takrat pomislim tudi na sledeč tokokrog: obča zaposlenost (država manj socialnih vprašanj rešuje, ji več denarja ostaja za neke druge namene, obenem pa ima malodane vsakdo neko kupno moč, tudi tisto, ki temelji na posojilih – ker si redno zaposlen, torej imaš jamstvo za vračanje izposojenega, dobiš posojilo) – obča kupna moč – obča potrošnja – obča potreba po zagotavljanju ponudbe (ker vsi kupujejo, zato zadev zmanjkuje, ker jih zmanjkuje, zato jih proizvajaš, ker jih proizvajaš, zato ohranjaš delovna mesta, ker ohranjaš delovna mesta, zato ohranjaš zmožnost prebivalstva za kupovanje…). Da, Dežela je podedovala tudi polno zaposlenost, potemtakem je podedovala tudi osnove (vire) zagotavljanja lastne (in relativne) ekonomske neodvisnosti = suverenosti!

In so, ta vsa podedovanja, v roke vzeli drugi-švicarji, pa izločevalci-po-drugačnostih, ter še (in v vsem) na drugačne načine izkazani bebci, in so ti bebci – občestvu ustrezali, in so ustrezali toliko časa, dokler je bilo za deliti, dokler je občestvo prejemalo ZASE!!!

Kakopak, lepo je postati (so)lastnik, lepo je prejeti potrdilo o tem, da ti pripada del neke družbene lastnine… lepo je celo govoriti o tem, kako naj bi s taisto lastnino »mi« upravljali… a je, očitno, še lepše taisti solastninski delček – PRODATI in denar zagoniti za sprotne apetite!

Kakorkoli že, dokler je bilo za razdeliti podedovano, dokler je bilo dovolj zaposlitev, do tedaj je obstajalo tudi obče zadovoljstvo, do tedaj so VSI bebci hodili drugi-švici naproti – v lasten propad!

Ja, pa še kako je res, to, da zmore VSAK bebec razdeliti (požreti) podedovano ( = razkrojiti obstoječe), obenem pa noben (pa celo takrat, kadar so združeni v podobo ljudstva-pod-vodstvom-posameznih-bebcev) NI ZMOŽEN USTVARJATI okoliščin (pogojev) lastnega pre/živetja!

Z drugimi besedami: od samega začetka je ljudstvo volilo – neprimerne kandidate, in, absurd – ti, ki so bili izvoljeni že v času krepko poslabšanega deželnega zdravja, so (bili) krepko bolj sposobni (in zmožni reševati Deželo), a prav zaradi tega niso občestvu ljubi, kajti – »kaj me briga za državo, če pa jaz nimam« (bentiš nagone, žival zmore sestavljati skupnost samo takrat, kadar v tej, in tozadevni, skupnosti lastne interese vidi, in zagotavlja)!

Zdaj pa k tokokrogu!

Svet-mora-biti-po-moje, kajti sem nerazsodno, nerazumsko bitje, pa nisem zmožen ugotavljati po objektivnih dejstvih (da bi skozi napredek skupnosti pričakoval, posledično in enkrat-kasneje, koristi tudi zase), pač pa ugotavljam po sebi, po svojih aktualnih stanjih… sem volilec, kajti že-od-nekdaj-zase-vem-da-sem-pameten-potemtakem-sem-zmožen-tudi-ugotavljati-stanja-in-o-njih-pametno-odločati, obenem pa mi je država priznala volilno pravico (država to, resda, naredi izključno na podlagi dveh vsebin: na temelju polnoletnosti in na temelju DOMNEVANE prištevnosti = razsodnosti, vendar – kako naj bom razsoden, ko pa SEM NAGONSKO bitje, bitje NEZMOŽNO celovitega vpogleda?!!!), potemtakem ne samo da smem, pač pa marsikdaj celo MORAM odločati (izbirati)… izbiram-kandidate-ki-so-meni-podobni-celo-enaki, kajti če-sem-jaz-pameten-potem-je-pameten-vsakdo-ki-se-izkazuje-tako-kot-se-izkazujem-sam, obenem pa so mi vsi drugačni bodisi neljubi (ker govorijo /o istih stvareh/ drugače, kot govorim sam, ali pa ker sploh NE razumem tega, čemu vidijo drugačne rešitve, kot jih vidim sam, pa če-jih-ne-razumem-potem-so-neumni-ker-govorijo-drugače-kot-govorim-jaz-pameten), potemtakem, če skrajšam: jaz, bebec, izbiram med bebci, in izberem bebce (ker je občestvo zmožno »ugotavljati« šele na osnovi izkazanosti, zato tudi s časovnim zamikom ugotovi to, če je nekdo moralen, sposoben, uspešen)… iz-sebi-enakih-naredim-tiste-ki-so-več-in-katerim-SVOJEVOLJNO-prepustim-odločanje-o-stvareh-ki-zadevajo-/tudi/-mene, a, ker sem sam neumen in nesposoben ustvarjati želene okoliščine lastnega živetja, in ker izbiram sebi podobne/enake, ki so tudi neumni in nesposobni… ker izbiram na temelju kombinacije NEREALNIH želja, pričakovanj, zahtev, in REALNE neumnosti in nezmožnosti tako kandidatov, kakor občestva-pod-vodstvom-taistih-kandidatov, izberem – slabo… moja-pričakovanja-niso-izpolnjena-in-nisem-zadovoljen-tako-z-obstoječim-stanjem-kakor-s-temi-katere-sem-izbral-in-me-vodijo, pa, ker svet-mora-biti-po-moje in ker sem-volilec-in-zase-že-od-nekdaj-vem-da-sem-pameten (pomeni, da ne morem pogrešiti, pač pa je za to, da so se /po moji presoji/ pametni in sposobni izkazali kot neumni in nesposobni, kriv nek drug dejavnik /denimo oblast, denar, karkoli že, samo da nisem »jaz«/) izbiram, v času nekih drugih volitev, spet med tistimi, ki v konkretnih (torej že poslabšanih) razmerah govorijo podobno/enako meni (tudi oni namreč vedo-da-mora-biti-svet-po-moje), potemtakem izbiram po principu bebec-med-bebci-izbere-bebce… in ker čez čas tudi z novo izbranimi bebci nisem zadovoljen, ugotovim, da ga-ni-ki-bi-znal-narediti-svet-po-moje-pa-moram-zadeve-vzeti-neposredno-v-lastne-roke, vendar čas, slej ko prej, pokaže na to, da sem (četudi sem bil nezadovoljen z živetim) VES ČAS ŽIVEL tisti SVET-PO-MOJE (v rokah bebcev je svet lahko izključno bebast!), in neizogibno pokaže tudi to, da moja-domnevana-pamet-ni-utemeljena-v-realnosti, pa se tudi sam-upeham (me neki drugi, močnejši od mene, ki bi tudi radi nek svoj svet-mora-biti-po-moje) izrinejo od (mojih) pravic, zaradi česar (ker-svet-mora-biti-po-moje, in ker sem ugotovil, da neposredno sam nisem doživel uspeha) znova, kot-volilec, in po sistemu izbiram-kandidate-ki-so-meni-podobni-celo-enaki, in celo (a zgolj za nekaj časa) doživim uspeh, uspeh, ki pa je zgolj navidezen, kajti – pred tem (»uspehom«) sem porušil vse tisto (čeprav je bilo tega bolj malo), kar je poprej kot pozitivno (kot podoba nekega imetja) obstajalo, in se sedaj moj uspeh izkazuje izključno v tem, da iz ruševin gradim neka bivališča, celo obrate (ki pa jih zmore, v okviru naučenega, graditi vsak idiot), v tem, da se mi (zahvaljujoč izgrajenemu) objektivno stanje izboljša (imam vsaj nekaj za jesti, obleči, imam vsaj kje spati, predvsem pa imam upanje, da bom doživel še-boljši-jutri /lahko dosegljiv cilj, kajti takrat, kadar ničesar nimaš, takrat je vsaka malenkost, katero pridobiš ta »boljši jutri«/, dočim takrat, ko se mi apetiti povečajo – spet naletim na vselej obstoječe, in objektivno stanje, na lastno nesposobnost, umsko! Pa – če si umsko nezmožen, potem nisi zmožen ne uspešnega (v smislu trajne razrešitve) razreševanja problemov, in nisi zmožen ustvarjati (tvoriti) skupnosti, in vsega tistega (ter predvsem odnosov ZNOTRAJ skupnosti), kar skupnost potrebuje za svoj obstoj! Tako da…

Res je, »zgodovina« beleži (po vprašanju sobivanja) tudi tisti bolje, a je res tudi to, da ko si enkrat že na tleh, potem je VSAK dvig s tal bolje (ko si enkrat padel, drugam nimaš iti, kot v obratni smeri padca), in je res tudi to, da se pripeti, pri premnogih mojih izbiranjih, da celo, po sistemu tudi-slepa-kura-zrno-najde, kakšno pravilno odločitev sprejmem (če ni boljše, potem je tudi pravilna dobra)!

In tako, v nedogled, se vrti, po svoji tirnici – odločanje odločanja nezmožnih.