Najprej
takole: v Deželi obstaja SEDEM narečnih skupin, in v okviru njih več kot TRIDESET narečij, potemtakem več
kot trideset načinov govornega izkazovanja, načinov, ki so si med seboj tako
RAZLIČNI, da – onemogočajo sporazumevanje!
ČEMU
je prišlo do nastanka knjižnega jezika? Preprosto, in izključno zaradi
tega, da bi se (s pomočjo taistega /knjižnega/ jezika) prebivalstvo lahko med
seboj sporazumevalo, da bi tisti na jugu Dežele vedeli, o čem govorijo tisti na
severu… po sistemu: poleg svojega načina izražanja (nekega /lokalnega/ narečja)
potrebuješ le – kolikor toliko – znati tudi knjižni jezik, in – če bodo le-tega
poznali, vsaj kolikor toliko, tudi ostali – se boš lahko sporazumeval z VSEMI v
Deželi živečimi!
In kaj
danes počno »jezikoslovci«, potemtakem izšolani (s TOZADEVNIM znanjem
opremljeni, a NERAZUMEVAJOČI = NERAZUMSKI) »strokovnjaki«? Počno natanko to, da…
Poleg
razkrajanja (nekoč) že (do potankosti) opredeljenega (to je tisto stanje, ko
imaš poseben izraz za drevo = oljka, in za sadež = oliva, potem pa ugotoviš, da
je bolje, ko obema, torej drevesu in sadežu, enako praviš, pa iz olive nastane
oljka… to je tisto, ko ne razumeš vsebin, pa izhajajoč iz besede reklama
ugotoviš, da je beseda propagirati… propaganda, oglaševanje… napačna, in da je
ustreznejša beseda reklamirati – pa čeprav taista beseda ŽE GOVORI o nečem
popolnoma drugem, o izvajanju reklamacije, NE o delanju-pozitivne-reklame oz. o
oglaševanju… in še bi se dalo, kar nekaj časa, naštevati primere takšne SLABOumnosti!), se dobesedno trudijo – ponovno uvajati lokalizme,
potemtakem IZRAZE, KI SO ZNAČILNI ZA DOLOČENA, POSAMIČNA PODROČJA,
POTEMTAKEM SE TRUDIJO VZPOSTAVLJATI
STANJE, KAKRŠNO JE ŽE BILO, V NEKI PRETEKLOSTI, IN V OKVIRU KATEREGA OBČE
SPORAZUMEVANJE NI BILO MOŽNO, kajti – če temeljim na lokalizmih (če vse
poimenujem tako, kot poimenujejo na posameznih področjih, potem se moram za
vsako stvar naučiti vsaj TRIDESET RAZLIČNIH IZRAZOV (malodane tridesetih
različnih jezikov), da se bom lahko sporazumeval z vsakim, ne glede na to, če
prihaja z juga, severa, zahoda, vzhoda Dežele, ali pa zgolj »po rovtarsko«
zavija svoja izkazovanja!
Če
poenostavim: namesto tega, da bi se zmogel sporazumevati (z vsemi in povsod
v Deželi) samo z znanjem DVEH jezikov
(svojega, lokalnega, in knjižnega), se bom moral naučiti TRIDESET različnih
jezikovnih izkazovanj!!! Kar je, že temelječ na dejstvu, da večina niti
knjižnega jezika ne obvlada kaj več, kot zgolj v podobi funkcionalne (uporabne)
pismenosti (ki bolj o NEpismenosti govori, kot o pismenosti!), kaj šele, da bi
(po)znala (pre)ostala narečja, ZNANSTVENA,
PARDON, BE-BA-VA FANTASTIKA, saj do takšnega poznavanja (da bi vsakdo
VSA narečja obvladal) NIKOLI NE BO PRIŠLO!
Je pa
res, da obstaja olajševalna okoliščina, ki pravi: karkoli boš počel, katerekoli
besede boš uvajal, učinek bo vselej enak – NERAZUMSKA
BITJA SE NIKOLI NE BODO ZMOGLA SPORAZUME(VA)TI, saj tega niso zmožna
niti takrat, kadar domnevno isti jezik govorijo, a vsakdo besede »po svoje«
pozna, jih po svoje »razumeva« (ker, preprosto, niti tega NE ve, o čem te
besede govorijo, ker NE pozna, NE razumeva vsebin, o katerih besede sporočajo)!
Izumrle
civilizacije? Da, nekoč je človek dokazal, da zmore napredovati… in so, potem,
nerazumske množice »prevzele besedo«, in pokazale to, česa so zmožne… in je danes
Egipt, ma, malodane celoten vzhod, pa tudi področja nekdanjih Majev, Inkov…
bodisi s peskom, bodisi z džunglo okrašen… in je res, da povsod tam, kjer je
nastajala kultura, jezik, civilizacija… danes živijo butasti uporabniki »pametnih«
telefonov, ki niti lastnih jezikov ne znajo (pravilno) uporabljati, kaj šele,
da bi zmogli (s krepko zmogljivejšimi tehnološkimi pripomočki) ustvariti
blagostanje, kakršnega so, nekoč, davno tega, in malodane z golimi rokami,
ustvarili tisti neki, redki, tvorni, razumni!
Planet
opic, film – prav nič fantastika, pač pa izključno napoved tega, do česar bo
zares prišlo, v kolikor človek, razum, ne bo udaril po mizi!
Ni komentarjev:
Objavite komentar