Kaj je modrost?

Priznam, enoznačnega odgovora na naslovno vprašanje, odgovora, izkazanega v podobi absolutne trditve, ne zmorem zapisati! Že tako temeljim na tem, da absolutnih resnic ni, in jih tudi ne more biti, glede na to, da je svet sam po sebi preobsežna sestavina, obenem tudi sestavina, ki se, v okviru spreminjajočih se okoliščin, spreminja… pa nam doslej niti celote ni uspelo spoznati, in nam je, bržčas, nikoli tudi ne bo, kaj šele, da bi sprotno sledili omenjenemu spreminjanju!

Vsa znanstvena odkritja pričajo o postopnosti dospevanja do spoznanj, posledično tudi o tem, da je resničnost spoznanega v odločujoči meri odvisna tako od nekega predznanja, kakor tudi od razvitosti pripomočkov, s katerimi, pri ugotavljanju, nadomeščamo pomanjkljivosti lastnih zmožnosti zaznavanja… pa je bil atom kar dolgo tisti najmanjši nedeljivi delec (in je bilo prav tako, kajti to je dejansko tudi bil – v odnosu do že omenjenih /naših/ zmožnosti zaznavanja… in ker je na nečem ugotovljenem potrebno temeljiti, v kolikor želiš dospeti še naprej, do podrobnejšega poznavanja, obenem pa – ni slabšega vedenja, kot je tisto, ki temelji na popolnem domnevanju, v podobi tistega VERUJEM-da-je-tako!), danes pa vemo, da ni (in je prav tako, da je neko vedenje, ki je ugotovljeno kot domnevno /pa četudi se nanaša na realna, resnična stanja/, nadomeščeno z novim vedenjem, v obstoječem trenutku prav tako kot pravilnim oblikovanim, čeprav… čeprav obstaja velika možnost tega, da bo tudi kvarku odklenkalo, takrat, ko bomo lahko še natančneje ugotavljali, kot smo zmožni to početi danes).

Mimogrede: razlog tega, čemu ne morem postaviti dokončne trditve o tem, kaj je modrost, bom pojasnil v zaključnem delu tega sestavka.

Absolutno vedeti zmore samo tisti, ki temeljnega dvoma ni zmožen, tisti, katerega ne žene potreba po ugotavljanju, tisti, ki, preprosto, sprejme ugotovitve nekih drugih… čeprav jih, ko bi zmogel razumsko delovati, ne bi smel sprejeti, in jih ne bi smel že zaradi tega, ker – zmoreš razmisliti o tem, koliko ugotovitev o posamičnih vsebinah je že bilo oblikovanih, in pojmovanih v podobah absolutnih resnic, a so se, s časom, vse izkazale kot napačne, potemtakem kot nepravilna osnova (način) dospevanja do tistega »zares vedeti«! Da, absolutne resnice so značilnost nerazumevanja, NEUMNOSTI!

Kakopak, pri tej trditvi je potrebno upoštevati sledeče dejstvo: tisto, kar nam je dano v ugotavljanje s pomočjo čutnih zaznav, tisto zmoremo docela (absolutno) vedeti, pa – težko bo prišlo do tega, da ne bo držala trditev, da ima srna (običajno) štiri noge, da voda ne zmoči tistega, prek česar se razlije… in podobne zadeve, a obstajajo tudi neke druge vsebine, o katerih MORAMO vedeti, če želimo razume(va)ti svet, vsebine, ki so čutnemu zaznavanju NEDOSTOPNE, in so to bodisi samo začasno (ker gre za vse tisto, kar se sicer izkazuje v svojih materialnih podobah, a je za današnjo tehnologijo premajhno, da bi ga uspeli zaznati, kaj šele vedeti o njem), bodisi bodo kot take trajno ostale, ker – NE obstajajo v materialnih podobah! In, zanimivo, morda čudenje porajajoče, a kljub temu: za to, da zmoreš poznati (razumeti) svet, moraš poznati (razumeti) tudi to nevidno, pravzaprav ga MORAŠ KREPKO BOLJ POZNATI, KOT POZNAŠ (ali se ti zgolj zdi, da poznaš) VSE, KAR SE TI KAŽE, IN KAR ZMOREŠ TUDI VIDETI!!!

Verujoči modrost prepoznajo v tistem svojem »zaupanju«, neverujoči v »znanju«. Prav, naj kar vztrajajo pri svojem »vedenju«, čeprav – že samo ko pomislim na to, koliko je teh, ki verujejo ( = zaupajo), in tistih, ki znajo (ali zgolj domnevno znajo), modrosti pa malodane NI na spregled, potem mi nekako ne gre vkup, takšna opredelitev modrosti, z obstoječim, dejanskim stanjem, pa – je s tem dejanskim stanjem nekaj narobe, ali, morda, s samim ugotavljanjem modrosti?!

Zaupanje kot modrost

Pri vsakem zaupanju se postavi vprašanje, tisto KOMU ali ČEMU zaupaš?

Obstajata dve temeljni možnosti, tega zaupanja. Prva (in v razumskem svetu pravilna) je tista, da zaupam LASTNEMU vedenju ( = razumevanju dejanskosti), kajti – če zares nekaj vem o določeni vsebini, če zmorem to vedenje tudi podkrepiti ( = izkazati) z dokazi (dokazovanjem), potemtakem nimam osnov za to, da bi dvomil v to, lastno vedenje. Na tej podobi zaupanja tudi temelji znanost, ki izhajajoč iz že-ugotovljenega išče nove, popolnejše ugotovitve, pri čemer se je potrebno zavedati sledečega: ko bi bila znanost prepričana v to, da je že-obstoječe-vedenje o nečem, čemerkoli, dokončno, potem sploh ne bi čutila potrebe po nadaljnjem raziskovanju (kaj šele, da bi se z nadaljnjim raziskovanjem izkazovala)!

Druga podoba zaupanja je zaupati NEKOMU DRUGEMU, zaupati temu, da ta nek drug zares ve o tistem, kar pojasnjuje. Kadar poslujem na tak način, takrat, posredno, govorim o tem, da sam sicer NE vem o zadevi, da pa vem, da je njeno pojasnilo pravilno, in to vem samo zaradi tega, ker, pač, zaupam tistemu, ki mi govori, da ve (ker sam NE vem, nimam sploh možnosti, da bi preveril dejansko vedenje tistega, kateremu zaupam… nimam potrebe po tem, da bi v to vedenje nekega drugega po/dvomil… njegovo razlago sprejemam kot absolutno pravilno, edino možno = izkazujem se v POPOLNEM NASPROTJU od delovanja razuma, od znanstvenega načina ugotavljanja, čeprav… čeprav je ves svet, kakršnega živim, VSE TO, KAR ZARES POZNAM V PODOBI DOKAZLJIVIH DEJSTEV, posledica taistega znanstvenega ugotavljanja)!

Res je, pri marsičem smo obsojeni na to, da moramo zaupati, a je res tudi to, da je gromozanska razlika, pri tem zaupanju, v odnosu do tega KOMU zaupaš, pa…

Če zaupam nekemu znanstveniku, nekomu, za katerega vem, da deluje na temelju razuma (dvoma v obstoječe razlage, potrebe po preverjanju obstoječih razlag, potrebe po ugotavljanju neugotovljenega), nekomu, za katerega vem, da upošteva (pri svojem ugotavljanju, potemtakem tudi pri svojem vedenju) neke predhodne (in dejanskim stanjem ustrezne) ugotovitve (ugotovitve, do katerih so neki drugi dospeli na temelju razumevanja), obenem pa tudi svoje lastne, takrat mi že način izkazovanja tega, kateremu zaupam, govori o PRAVILNOSTI MOJEGA ZAUPANJA, kajti – vse, vsaka posamičnost se zmore izkazovati izključno v okvirih lastne zasnovanosti, pa – če si razumsko zasnovan, potem se NE moreš izkazovati drugače kot tako, da MORAŠ najprej razumeti, šele nato vedeti! Kakopak, govorim o NORMALNIH stanjih, o stanjih, ki kot običajna obstajajo povsod, razen – v »človeštvu«, v katerem, pač, prihaja do nenormalnega (do tega, da se razumsko zasnovani izkazujejo s svojo psihično okvarjenostjo, potemtakem z vsaj okrnjeno zmožnostjo razumevanja, celo s popolnoma izničeno, na določenih področjih, in se tako izkazujejo radi tega, ker jih je okolje uspelo zdresirati, jim spremeniti izkazovanja, na povsem enak način, kot… cirkuški dreser uspe medveda pripeljati do tega, da se izkazuje s tistim, česar medvedi ne počno, da se torej izkazuje kot NEmedved), in do tega nenormalnega prihaja izključno zaradi tega, ker – dve popolnoma RAZLIČNI vrsti sočasno (skupno) obravnavata in razrešujeta ISTE vsebine!

Če zaupam nekemu zgolj verujočemu, potemtakem takšnemu, ki tudi zaupa nekim predhodnim zgolj-verujočim… če zaupam razlagam, ki se skozi vse čase izkazujejo kot edine pravilne, obenem pa nisem (umsko) zmožen ugotoviti tega, da so taiste takšne razlage nekoč »VEDELE« o VSEM, postopoma pa se je njih »vedenje« izkazovalo v podobi iz-trte-izvlečenega (uboga trta, ni kriva za človejaško neumnost!), potemtakem na realnih dejstvih NEUTEMELJENEGA, takrat… zaupam nekomu, ki deluje po principu verujem-da-je-nekaj-tako-in-vem-da-je-tako-zaradi-tega-ker-verujem-da-je-tako… zaupam NEUMNOSTI, ki zmore samo sebe prepričati v svojo umnost!

Da ne bo nesporazumov: za VSAKO trditev, pa naj bo še tako napačna (z dejanskostjo neutemeljena), je moč najti neka pojasnila, a je SAMO V PRIMERU PRAVILNIH TRDITEV takšna pojasnila moč poiskati znotraj dejansko obstoječega, jih je moč z dejansko obstoječim dokazovati, medtem ko pri zaupanju (verovanju) dokazovanje vselej pripelje do tiste »božje volje, kateri je potrebno zaupati« (pri čemer se ti, ki v »boga« verujejo, niti tega ne morejo dogovoriti, kako je »bogu« ime, kaj šele tega, če obstaja en sam, ali jih je več, tega kako se izkazuje… a VSI zase VEDO, da poznajo resnico, da v njih vedenje ne kaže dvomiti… podobno stanje, kot je bilo tisto, mar ne, ko so Galilea preganjali zaradi tega, ker ni-vedel-tako-kot-so-vedeli-ti-ki-zase-vedo-da-pravilno-vedo… čeprav NIČESAR NE VEDO)!

Nekoč sem zastavil sledeče vprašanje: če že tako zaupaš »bogu«, če zaupaš temu, da bdi nad tvojim živetjem (potemtakem skrbi za to, da boš svoje živetje uspešno preživel), čemu se, potem, ne podaš skočiti z nekega gorskega vrha, in poleteti, brez slehernega pripomočka, kot ptica?!

Kakopak, odgovor je bil sila »diplomatski«, in v smislu so-določena-odstopanja, čeprav – tam, po tistih vprašanjih, kjer se taisti, ki mi je s takšnim odgovorom postregel, NE počuti neposredno ogroženega, tam teh /takšnih/ odstopanj NI, tam so izključno enoznačne trditve (rešitve)! Neumnost? Ja, je, v konkretnem primeru, pa še kakšna, čeprav ne naravno zasnovana, pač pa, žal, rezultat uspešnega delovanja nagonskega okolja!

Znanje kot modrost

Tu že na samem začetku »odpikam« vse tisto (večinsko) poznavanje (določenih) podatkov, vse tisto DOMNEVNO znanje, do katerega občost dospeva bodisi posredno, prek (šolskega) učenja, bodisi neposredno, na temelju lastnih izkušenj, kajti – kadar NISI zmožen razumevati, takrat tudi NISI zmožen dejansko vedeti o nečem, čemerkoli, dejansko taistega (po)znati! Potemtakem obravnavam izključno tisto DEJANSKO znanje, pa čeprav obstaja v – malodane zanemarljivih količinah (v primerjavi z obsegom občega »znanja«)!

V slehernem sobivanju obstajajo neki sveti-modrih. Iz pripovedovanja so, denimo, znani sveti-starešin, ki so se sestajali, pri Indijancih, da bi sprejemali odločujoče rešitve… in tudi pri nas se sestanejo razne avtoritete, zvečinoma, žal, po vprašanju strokovnosti ( = razumevanja) in etičnosti zgolj »avtoritete«, ki iščejo rešitve (odgovore), in to počno, spet žal, na način, da izkazujejo – nepoznavanje tistega, kar naj bi razrešili… kakorkoli že…

Obstaja obče prepričanje, da je moč na temelju znanja dospeti do modrosti! Pa – je temu res tako?

Znanje je razpolaganje-z-določenim-vedenjem, in do tega vedenja (predpostavimo, da je celo pravilno) dospevamo tako, da se o nečem (na)učimo (in se naučimo o tem, kar so neki drugi izkusili in, posledično, spoznali), ali pa do spoznanja dospemo sami (se tudi naučimo, na temelju LASTNIH izkušenj), pomeni – da je neko (konkretno) znanje samo toliko »veliko« in upoštevanja vredno, kolikor za njim stoji izkušenega, oziroma, z drugimi besedami – kadar temeljiš SAMO na znanju, takrat nisi zmožen pravilno ugotavljati v primerih, s katerimi se še nisi srečal, jih še nisi (neposredno ali posredno, ni pomembno) izkusil!

Lep primer NEPOPOLNOSTI takšnega temeljenja-SAMO-na-znanju so razni, obče znani, primeri, katere obravnavamo v okviru »taktičnega vojskovanja«. Lepa primera takšnega taktičnega izkazovanja (pri katerem se je VSE ZNANJE /vojskovanja/ NASPROTNIKA IZKAZALO KOT NEZADOSTNO za to, da bi popeljalo /nasprotnika/ k uspehu!) sta »bitka pri Neretvi« in potek vojskovanja /med drugo svetovno vojno/ v Rusiji.

»Bitka pri Neretvi« - partizani so ZRUŠILI VSE MOSTOVE, prek katerih bi lahko dospeli na drug breg… naknadno na osvobojeno ozemlje, tja, kjer bi bili ranjenci – katere so reševali – na varnem… nasprotnik je to rušitev mostov »razumel« kot tisti aha-ne-bodo-šli-TU-na-drugo-stran-pomeni-da-bodo-šli-drugje, in je, temu ustrezno, premaknil svoje sile tja, kjer so še obstajali mostovi, da bi tam pričakal partizane… dočim so partizani /ob porušenem mostu/ zgradili nov prehod prek reke…

Pri nasprotnikih so poveljevali vojaško VISOKO usposobljeni, izšolani vojaki, ki so se naučili o vseh taktikah vojskovanja, pravzaprav o vseh tistih, ki so bile dotlej znane, potemtakem SO RAZPOLAGALI s potrebnim (»vojaškim«) ZNANJEM, vendar – kaj ti pomaga vse znanje, če pa se nisi zmožen z razumom izkazati, in, posledično, dopustiti tudi to možnost, da obstajajo tudi drugačni načini nekega razreševanja, neke »finte«, po katerih seže tisti, ki druge izbire nima?!

Rusi so Nemce NAMENOMA (s)pustili globoko na svoje ozemlje, kajti – globje ko si, bolj si oddaljen od svoje (matične) baze, dalj časa traja, da ti bodo dostavili vse tisto, kar potrebuješ za živetje in vojskovanje… ob tem so, kakopak, uničevali VSE, kar bi Nemcem utegnilo koristiti, pomeni, da so uničevali tudi poljščine (hrano)… ob tem so fizično in psihično izčrpavali nasprotnika (se utrudiš, kadar iz dneva v dan pešačiš nekaj deset kilometrov, in to počneš v polni bojni opremljenosti… in si dokaj na koncu z živci, kadar za vsakim grmom pričakuješ nekoga, ki bo streljal nate, in dospeš v stanje, ko si celo ŽELIŠ, da bi se spopadel, da bi zares prišlo do streljanja, s katerim bi se vsaj negotovosti znebil)… ob tem so se nasprotnikove vrste šibile (vse več je bilo obolelih, vse več je bilo – zaradi omenjenega psihičnega izčrpavanja – dezerterjev, vse težje je bilo vzpostavljati disciplino)… ob tem je bila vse bližje zima, na katero nasprotnik sploh ni bil pripravljen (Nemci so krenili oblečeni primerno času odhoda-na-vojskovanje), obenem pa nanjo NIKOLI ne moreš biti povsem pripravljen, kadar si obsojen na to, da si nenehno zunaj, kadar si že sam po sebi izčrpan, nemotiviran, kadar nimaš hrane (in ti jo občasno dobavljajo)…

In tudi v tem primeru so bili na nemški strani poveljujoči – visoko vojaško izobraženi posamezniki, celo (krepko) boljši, kot na nekih drugih frontah! In tudi zanje velja: krepko premalo je znati, če nisi zmožen razumevati!

Potemtakem: ne, samo znanje je krepko premalo za to, da bi bilo moč govoriti o modrosti!

Kaj je modrost?

Dajmo, skušajmo najprej ugotoviti o čem se sploh pogovarjamo, kaj sploh je tisto stanje, v katerem lahko ugotoviš, da je nekdo moder!

Modrost = umnost = razumnost, stanje, v okviru katerega zmorem na temelju razumevanja (potemtakem na temelju DEJANSKEGA VEDENJA = ZNANJA + na temelju RAZUMEVANJA DEJSTEV, KI PRIČAJO O RAZLIČNIH MOŽNIH NAČINIH NJIH RAZPLETANJA, potemtakem na zmožnosti razumevanja da-se-nekaj-drugače-izkaže/-odvije/-kot-se-je-izkazovalo-doslej) ravnati (delovati) na način, ki me vodi do uspešnega doseganja želenega cilja!

(potemtakem »švicarska zgodba« izjemno priča o /obči/ modrosti)

Ko bi to drugače zapisal, bi zapisal na sledeč način: kadar se soočim z nekim problemom, s težavo (problemi pa se izkazujejo na slednjem koraku slehernega živetja!), takrat se izkažem kot moder v primeru, da mi uspe – težavo trajno razrešiti (pomeni, da se z njo NIKOLI več NE bom srečal, sem jo že odpravil… NE bom vrtel zgodovine v krogu!), in me njena razrešitev pripelje do uspeha (sem si, z vsako razrešeno težavo, za kanček olajšal živetje).

In TU se pojavi tisti temeljni problem, katerega sem že v uvodnem delu omenil, ko sem zapisal tisti

»čemu ne morem postaviti dokončne trditve o tem, kaj je modrost, bom pojasnil v zaključnem delu tega sestavka«, kajti – katero merilo uspešnosti je tisto, ki je docela, nedvomno pravilno?! Je to uspešno-živeti-lastno-živetje, ali pa je, morda, uspešno-živeti-lastno-živetje-v-okvirih-sobivanja?!

Da ni razlike, med obema načinoma izkazovanja? O, pa je, in to gromozanska razlika, kajti prvi način govori o SEBIČNOSTI, drug pa o živetju na način upoštevanja sobivanja, potemtakem o NEsebičnosti! Pojasnim, kakopak…

Je biti-moder to, da se skrivaš (potuhneš) v neko svoje krdelo, tako kot to počno VSA nagonska bitja (in tudi človejaki), in se tako izkazujejo vse dotlej, dokler se ne pojavi zadostna količina tistih nekih, ki (nečemu) nasprotujejo, pa domnevaš, po sistemu če-se-drugim-nič-ne-zgodi-zaradi-tega-ker-nasprotujejo, potem se tudi »jaz« smem drugače izkazovati (mimogrede, takšno izkazovanje niti slučajno ni izkaz niti poguma, niti modrosti, pač pa povsem nasprotnih značilnosti!)?

Je biti-moder to, da, čeprav VEŠ, da občost NIMA prav, (po)tlačiš lastno vedenje (razumevanje) in to narediš IZKLJUČNO zaradi tega, da bi SEBI koristil (da ti, zaradi tvojega nasprotovanja, zaradi tvoje drugačnosti-od-občosti taista občost ne bi ogrožala nekega, četudi relativnega, ugodja živetja)?

Ne, daleč od tega, da bi takšno izkazovanje bilo izkaz modrosti, kajti…

a)      Kadar se izkazuješ tako, kot se vsi ostali, takrat se izkazuješ kot NAGONSKO bitje (kot NErazumsko, potemtakem NEUMNO bitje), pa niti teoretično ni moč govoriti o tem, da si moder;

b)      Kadar se izkazuješ tako, da samega sebe tlačiš nekam vstran, da samemu sebi ne dopustiš biti to, kar dejansko si, takrat (pa če se tega zavedaš, ali ne) negativno deluješ na samega sebe, najprej na svojo psiho, posledično tudi na telesno zdravje;

c)      Kadar se izkazuješ na tak način, potem… KO BI SE VSAKO RAZUMSKO BITJE TAKO IZKAZOVALO (da bi ga vodil interes po lastnem ugodnem živetju), POTEM ne bi bilo nikogar, ki bi nasprotoval, ki bi drugače trdil, POTEM NE BI BILO ENEGA SAMEGA GALILEA, POTEM BI, ŠE VEDNO, ŽIVELI V VOTLINAH (in ugotavljali = VEDELI, da Sonce kroži krog Zemlje, da je naša sitost odvisna od ne/dobre volje »bogov«…)!!!!!!!!!!!!

Je biti-moder to, da ZANEMARIŠ (jih ne upoštevaš) OBJEKTIVNA DEJSTVA, konkretno tista, ki pričajo o tem, da s tem, ko se izpostavljaš (s svojo drugačnostjo od občosti) v bistvu tudi tvegaš udobje lastnega živetja, v bistvu samega sebe ogrožaš, in to počneš zavedajoč se tega, torej vede?!

Ne, tudi takšno izkazovanje NE priča o modrosti, kajti (če nič drugega) – že to, da NE upoštevam objektivnih dejstev (tistih, pač, ki govorijo o moji sprejemljivosti s strani občestva, o moji varnosti) je dovoljšen razlog za to, da NE morem biti moder! Pa…

Znova zapisujem: tam, kjer dve RAZLIČNI vsebini (vrsti živetja) ODLOČATA O ISTIH STVAREH, tam NI in NE MORE BITI ničesar dokončnega, ničesar vsem in vsakomur sprejemljivega, potemtakem ne more biti niti opredelitve stanja, imenovanega biti-moder!

Žal, v nagonskem svetu je biti-moder tisti brigati-se-zase, skrbeti za to, da bom čim-lažje-uspešnejše-zadovoljnejše-prišel-skozi, in zmore »modro« ravnati vsak povprečnež, in se z »modrim« ravnanjem izkazuje zlasti takrat, kadar potuhnjeno čaka na tisti kaj-bo-čas-prinesel… ter se aktivno vključi v ta prinašajoči-čas takrat, kadar zase (in sebi) več nevarnosti ne zaznava, vsaj neposredne ne.

V svetu razuma pa zmore biti moder tisti, ki razumeva ( = funkcionira na temelju razuma), ki zmore (kolikor je to v njegovih rokah) težavo pripeljati do njene uspešne razrešitve!

Za zaključek: že razumevanje tega, da občost vselej, v vsakem trenutku (času) VE da VE… da taista občost funkcionira na istih temeljih (ni pomembno to v katerega »boga« veruješ, pomembno je, da veruješ v »boga«… ali v to, da imajo pojmi /družba, družben sistem, položaj/ in stvari /denar, puška, oblačilo/ SVOJO VOLJO, da so taisti pojmi in stvari neki SUBJEKTI, ki ODLOČAJO O TEBI – potemtakem si sam, v odnosu do teh pojmov in predmetov, objekt, PREDMET, potemtakem – o, verujoči v boga – NIMAŠ svobodne volje, četudi ti jo je »bog« dal!!!!!)… dočim so, na drugi strani, POSAMEZNIKI tisti, ki odkrivajo DEJANSKA STANJA, katerih razumevanje s časom (včasih so, denimo za okroglo Zemljo, potrebna tudi tisočletja!) postane del občega znanja (bolje: občega TOZADEVNEGA znanja), taistega občega »znanja«, ki NEGIRA to vsočasovno občo vsevednost… da, že samo razmislek o tem zadošča za ugotovitev tega, koliko je razuma na tem planetu, in koliko je, na drugi strani, obče »modrosti«, temelječe na »zaupanju« in »znanju«… a tako oddaljene od dejanskega biti moder!