Že od
malega sem zavzeto spremljal vse poljudnoznanstvene filme, in oddaje, o svetu,
katerega imenujemo narava, pri čemer so me zanimale predvsem živali. Imel sem
srečo, da sem odraščal ob televizorju (to je tista naprava, ki, bojda, dela
čudeže = dela nemogoče, saj – »poneumlja« že tako povsem neumne), in zaradi
mojega spremljanja (omenjenih filmov in oddaj) moja zavzetost ni ostala
neopažena. In mi je tako, prav zaradi te moje vneme, pred skorajda petdesetimi
leti, brat (od svoje prve plače) povzročil veliko veselje – kupil mi je
»Živalsko enciklopedijo«, šest gromozanskih, debelih, težkih knjig…
Kakopak,
gledal in VIDEL (poudarjam zaradi tega, ker večina sicer tudi gleda, a NE vidi
= NE razumeva tistega, kar gleda) sem tudi tiste živali, ki so se nahajale v
neposrednem okolju oziroma tam, kjer sem, pač, naletel nanje (tudi v gozdu sem
se znal gozdu-primerno obnašati, pa so mi razni zajci, srnjad, lisice…
omogočili/e to, da sem jih smel zreti, natanko takšne, kakršni/e se sami po
sebi izkazujejo). Živali, katere sem spoznaval v »urbanem okolju« so imele
napako, in to veliko napako – imele so svoje »lastnike«…
Tudi
sam sem bil, nekoč, »lastnik« živali. Imel sem
(ne sočasno, seveda) ribe, papige, dva psa… a sem se do njih obnašal kot
»lastnik«. No, ne povsem tako, kajti »moje« živali meni nikoli niso bile
predmet(i) oz. moja-lastnina, je pa res, da sem bil popoln »lastnik« v tem
smislu, da so se živali morale izkazovati skladno z mojimi pričakovanji (moralo
je biti po moje, potemtakem ni smelo biti – vsaj vselej in redno ne – po
živalsko, potemtakem se »moje« živali niso smele v celoti izkazovati kot
suverena bitja (in tako, kot se živali sicer izkazujejo)…
Na
temelju vsega navedenega lahko trdim, da že desetletja nadpovprečno dobro
poznam stanja v naravi, poznam izkazovanja živalskega sveta (in tudi sveta
majhnih, še nepokvarjenih otrok), in mi je prav to poznavanje (vem, sem že
nekajkrat to zapisal) omogočilo ugotovitev moje zmožnosti poseganja v psiho
(drugih), moje terapevtsko delovanje. Vendar…
Ko sem
na stara leta sprejel odločitev, da bom spet imel žival(i), in ko je najprej
prvi cucek, Tar, postal soživeč v mojem živetju, nato, za njim, še Tisa, sem
zavzel povsem drugačen pristop (do obeh). Ugotovil sem namreč, da želim živali
izkazovati ustrezen odnos, da ne bo (razen formalno, zaradi evidence, potnega
lista…) moja lastnina (torej NISEM »lastnik«, razen uradno, formalno), pač pa
ji bom dopustil to, da je to, kar
(dejansko) je: suvereno bitje, ki ima svoje značilnosti, potrebe,
želje, tudi zahteve.
Kakopak,
ob tem sem se zavedal, da je sobivanje z živaljo krepko težje, takrat, kadar je
ne naučiš, da uboga na besedo (pač pa je potrebno, malodane za slednjo stvar,
izkazati spretnost prepričevanja-živali-za-to-da-ne-moti-ogroža-okolice), a je,
po drugi strani, res tudi to, da lahko samo takrat, kadar ima žival »proste
roke«, ugotavljaš njeno dejansko izkazovanje (potemtakem tudi to, kakšna
dejansko je, sama po sebi, in ne tega, kakšna je zato, ker takšna - kakršno
pričakuješ - mora biti). In je dejstvo, da mi je, tak odnos do živali,
povzročil (in mi še povzroča) kar nekaj težav, a mi, po drugi strani,
zagotavlja (v zameno) izjemno predanost, temelječo na tistem imeti-rad, katero
mi cucka izkazujeta, in mi omogoča tudi – dodatno poznavanje naravnih,
živalskih stanj.
Čemu
ves ta uvod? Preprosto, zaradi tega, da lahko, in to zlahka, zapišem, da zares
poznam vsebino tistega, čemur pravimo nagonska bitja, vsebino, ki velja za vsa
bitja, ki ne zmorejo izkazovati se izven opredelitev (okvirjev, meja) zapisanih
v nagonih, in to poznavanje mi še dodatno omogoča primerjave med njimi, temi
nagonskimi bitji, ter tudi – s človejaki!
Zdaj pa
nekaj konkretnejšega…
Posnemanje
Vsa
(in VSAKO) nagonska bitja posnemajo!
Pomeni,
da počno ( = se obnašajo) tisto, in tako, kar, in kakor, vidijo pri drugih. In,
seveda, le takrat, kadar jim to početje ustreza (jim ni moteče, jim ne krni
»svobode« za biti-tak-kakršen-si).
In
pomeni, da želijo imeti tisto, kar vidijo pri drugih. Kakopak, le takrat, kadar
imetje zagotavlja ugodje (in ne tudi takrat, kadar imeti-nekaj pomeni nositi
odgovornost, odrekati-se-svojim-željam…).
In natanko
tako je tudi pri človejakih!
Pomisli
samo na tisto vsebino, kateri pravimo »moda«. Kaj je, ta »moda«? Je
biti-tak-kakršni-so-drugi, je posnemanje! Pravzaprav »moda« obstaja IZKLJUČNO
zahvaljujoč POTREBI po posnemanju (kadar sam ne vsebuješ nekih vsebin, s
katerimi bi lahko izkazoval to, da si »vreden« tega, da tvoje živetje drugi
sploh opazijo, takrat, pač, moraš posegati po tistem izven sebe, po
nadomestkih, po materialnem, in posegaš toliko, kolikor zmoreš posegati…
pomeni, da si z nečim zunanjim, z nečim, kar dejansko NISI ti – večaš
»vrednost«).
Na tej
POTREBI po posnemanju temelji tudi potrošništvo (le-tega NE bi bilo, ko ne bi
trga uravnavala nerazumska, nagonska bitja!) – nekdo drug ima plazma TV,
»pameten« telefon, dober avto, računalnik… in to, povsem enostavno,
potrebujem-tudi-jaz (ne glede na to, če sem zmožen, poleg pokrivanja stroškov sredstev-izkazujočih-mojo-»vrednost«,
zagotavljati sebi nemoteno živetje!)… čeprav bi lahko tudi prek povsem
»običajnega« zaslona spremljal program, čeprav bi se lahko tudi prek povsem
»običajnega« telefona pogovarjal, čeprav bi se lahko z nekim cenenim avtomobilom
vozil, čeprav – na računalniku ne počenjam drugega, kot to, da igram igrice in
v javnih debatah lastno neumnost izkazujem (da, konkretno pri računalniku –
večini niti pod razno ni sredstvo, potrebno za opravljanje nekega dela, nečesa
koristnega, kar naj bi od sebe dajal, ne, večini je zgolj igračka, s katero
lastne frustracije ne samo /in tozadevno/ mašijo, pač pa jih predvsem
izkazujejo).
ČEMU
posnemanje, ČEMU je posnemanje POTREBA? Za odgovor na pomoč pokličem Tiso (njo
zaradi tega, ker je krepko večja od Tara, in ji velikost ni vselej v prid,
kakor bom pojasnil v primeru uporabe-mojega-stola).
Tudi
Tisa posnema. Ne nazadnje, tudi ona je nagonsko bitje. In med vsemi posnemanji,
s katerimi se izkazuje, sta v ospredju dve.
Vsak
večer, pravzaprav, upoštevaje moj bioritem, vsako noč (malo pred tem, ko se
sam odpravim v posteljo) leže na mojo posteljo, in leže vzdolž nje (torej
tako, kot običajno spimo, in ne povprek) ter glavo položi na (mojo) blazino.
ČEMU to naredi?
Leže,
morda, zaradi udobja? Še zdaleč NE, kajti – Tisa veliko časa preleži, in
preleži v vseh obdobjih dneva/noči, pa – ko bi bilo udobje tisti dejavnik, ki
bi jo gnal v ležanje-na-mojem-ležišču-in-na-blazini, potem bi natanko tako
ležala tudi v preostalem času (in ne IZKLJUČNO malo pred mojim odhodom na
spanje)! Pa tega ne počne, leži, pač, tam, kjer se ji leži, in tudi na trdih (
= neudobnih) tleh.
Morda
leže na moje ležišče zaradi tega, ker potrebuje občutek da-mi-je-blizu, pa leže
tja, kjer zaznava moj vonj?
Bedarija!
Sva v istem prostoru, in moj vonj zaznava povsod! NE, daleč od tega, kajti – če
sem jaz za tipkovnico, potem bi mi bila zares blizu takrat, ko bi legla poleg
mene (kar običajno tudi počne), in ko bi bila poleg mene, bi praktično imela
mene celega (ne samo mojega vonja), bi se me dotikala (zaznavala tudi z dotikom
mojo bližino, in ne samo na podlagi vonja)! In NE, kajti takrat (sila redko
sicer, a kljub temu, se to zgodi), kadar grem nekam (in cuckov ne morem vzeti s
seboj), takrat se bodisi stisne k nekemu mojemu oblačilu (če ne drugje, potem
se kak del nahaja na stolu, kamor ga odložim), ali pa leži (tudi) na tleh, s
tem, da glavo položi na mojo copato (gre po njo, na hodnik, in si jo prinese).
Ni je,
objektivno gledano, potrebe, zaradi katere bi tik-preden-grem-spat Tisa legla
na moje ležišče, z izjemo ene same – POTREBE PO POSNEMANJU! Zakaj?
Preprosto
zato: čez dan NE ležim (in čez dan mi tudi Tisa ne želi zasesti mojega
prostora-za-ležanje), ko pa zazna (in to, zaznavati, znajo zelo dobro, navadijo
se – po principu pogojnega refleksa – da je kombinacija, na primer,
odhod-na-stranišče + izklop-zvočnika-in-računalnika + stresanje-pepelnika +
prezračitev-prostora ZNAK za moje odpravljanje na spanje) da se odpravljam v
posteljo, takrat mi, preprosto, MORA sporočiti ( = povedati), da sva enaka
(po njenem, nagonskem prepričanju, pač), in mi to govori s tem, da – naredi
enako, kot naj bi naredil jaz – leže, na opisan način, na moje ležišče! Z
drugimi besedami: s posnemanjem (s početjem tega-kar-počnem-jaz) in z imetjem
(prilasti si moj prostor za ležanje) SEBI »zagotavlja« določeno »vrednost«! Ob
čemer je takšno (njeno) zagotavljanje »vrednosti« povsem (njej) nemoteče, kajti
postelja ne žuli, je udobna, blazina je mehka, se prilagaja glavi… a, kljub
vsemu, obojega (in na opisan način) NE uporablja v vsem preostalem času (ker
obojega tudi jaz ne uporabljam v taistem, vsem preostalem času)!
Vzemimo
še primer stola (ta je namreč, v odnosu do postelje, še dodatno specifičen,
kajti Tisa je relativno velika – predstavljaj si »kraševca«, niti slučajno ni
»žepne izdaje«, dočim je stol povsem običajen /glede površine, namenjene
sedenju/, in ima naslonjali za roki, in ti naslonjali le dodatno omejujeta
prostor, namenjen sedenju oz. - v Tisinem primeru, in občasno – ležanju).
ČEMU
(in občasno) zaseda (skuša zasesti) moj stol?
V
tistem času dneva (noči), ko spim, je stol povsem prazen. Pomeni, da bi lahko
Tisa na njem sedela, ležala, in bi to počela brez sleherne težave (ne bi je
silil s stola), vendar – takrat tega NE počne! In ne počne zaradi tega, ker ji
stol sam po sebi očitno NI zanimiv (ni ne udoben, ne zagotavlja večjega stika z
menoj, kot je neposreden stik – do katerega zlahka lahko dospe, s tem, da se
stisne k meni), in ji postane zanimiv šele takrat, ko sem buden, ko
»funkcioniram«, ko stol potrebujem zase! In takrat izkoristi malodane VSAKO
priložnost, ko vstanem s stola, in grem, na primer, v kopalnico, da se povzpne
nanj, in se potem gledava iz-oči-v-oči. In to dela izključno zaradi tistega
če-ti-smeš-/to/-početi-in-glede-na-to-da-sva-enaka-smem-to-početi-tudi-jaz!
Potemtakem mi s stolom (sedenjem/ležanjem na njem) sporoča o svoji
(enako)«vrednosti«.
In
razlike v umevanju (v razmišljanju, dojemanju, »razumevanju«) med Tiso in
ostalimi nagonskimi bitji (tudi človejaki) NI! Vsa nagonska bitja
razpolagajo z eno samo vrsto mišljenja, s praktičnim, konkretnim mišljenjem
( = KREPKO PREMALO za razum, za razumevanje)!
Razumevanje
Beseda
»razumem« sodi med besede, katere je največkrat slišati. In jih je, žal,
slišati povsem NEUTEMELJENO, saj govorijo LE o prepričanosti-o-tem-da-razumem,
NE pa tudi o DEJANSKEM razumevanju! Ko bi dejansko (in obče) razumevanje zares
obstajalo, potem bi bile že vse vsebine (težave) sobivanja davno rešene (se ne
bi nenehno ponavljale)!
KAKO
»razume« nagonsko bitje?
Tako,
da zares NE razume tistih vsebin, o katerih besede govorijo, pač pa »razume«
zgolj posamezne besede, in jih »razume« natanko tako, kot je naučeno
»razumevati« (zato ISTE besede, ki – naj bi govorile – govorijo o ISTIH
vsebinah NE ZMOREJO ENAKO razume(va)ti!
V
bistvu, potemtakem, tudi
»razumevanje«, izkazovano s strani nagonskih bitij (tudi človejakov,
in tudi »mojih« Tise in Tara) poteka v
okvirih POGOJNEGA REFLEKSA! Kakopak, pojasnim trditev!
Tisa in
Tar (kakor vse ostale živali, pa naj bodo uradno priznane kot živali, ali, v
človejaškem primeru, ne) NE razumeta besed, dejansko NE vesta (ne poznata) o
vsebinah, ki za besedami stojijo. Kakopak, tudi ona poznata neke konkretnosti,
ki se kot posamičnosti kažejo v njunem živetju. Vesta za vrata (skozi katera
odhajata, prihajata), za okno (skozi katerega gledata ali vsaj, v Tarovem
primeru, skušata gledati), za mizo (zlasti takrat, kadar je na njej nekaj
dišečega, vabljivega), za posteljo, stol, Tisa »ve« celo za pipo (je ugotovila,
da je tudi takrat, kadar je pipa zaprta, v njej še nekaj vode, pa se zna
»šlepat«, se drži za umivalnik in liže spodnji del pipe, da iz nje izpije vodo,
kolikor je v pipi je)… skratka – vesta za mnoge stvari (kot posamičnosti)… le
da teh stvari, vseh hkrati, torej sočasno, NISTA zmožna povezovati v neko
smiselno delujočo celoto (se NE zavedata medsebojnega delovanja bodisi vsake
posamezne stvari v odnosu do celote, in obratno, bodisi medsebojnega delovanja
med posamičnimi stvarmi… torej se NE zavedata vzročno-posledičnih povezav,
medsebojnega učinkovanja, in se NE zavedata niti posledic njunega lastnega
delovanja), kajti – VSA nagonska
bitja (potemtakem tudi človejaki) NE razpolagajo z enovito ( = celovito) zavestjo, in se PRAV ZARADI
TEGA NERAZPOLAGANJA izkazujejo nagonsko, po pogojnem refleksu!!!
Kakopak,
tudi Tisa in Tar »razumeta« določene (in enostavne) vsebine, »razumeta« celo
določene besede, in celo sklope teh besed (pa zmoreta vprašanje jima-boš-ti-dal
povezati z vedenjem o tem, da bosta dobila hrano… in zmoreta celo tisti
je-že-osem povezati z isto vsebino, s hrano torej… in bi se našlo še nekaj
takšnih, preprostih, besednih povezav, na temelju katerih vesta, da bosta
dobila za jest), vendar – kadar je taisto početje ( = priprava hrane, dajanje
hrane) opisano z besedami, na katere še nista NAUČENA, takrat, preprosto, sploh
ne reagirata (ne pričakujeta tega, da bosta dobila za jest).
Tisa in
Tar celo NE potrebujeta celotnih besed, da bi »razumela«, zadoščajo jima (kakor
so zadoščali tudi človečnjaku, enemu izmed neposrednih prednikov današnjega
človejaka, ki se je tudi zmogel sporazumevati IZKLJUČNO na temelju medmetov…
dočim je bil v istem času človek že sposoben uporabljati zaokrožene, smiselne
stavčne povezave!) že kombinacije, skromne, oziroma sklopi posamičnih glasov,
pa takrat, kadar sta »pridna« (in sta to tudi takrat, kadar ju želiva zgolj, in
dodatno, pocrkljati), in kadar pričakujeta (bolje: vesta), da bosta dobila
nagrado (za to svojo »pridnost«) – ja, se prodajata, sta prostitutki, pa tako,
kot se človejaki prodajajo za neko svojo-korist, tako počneta tudi ona – že na
slišan »se« - sedeta (ena redkih stvari, ki jih znata upoštevati = ubogati, in
to počneta takrat, kadar jima prija, kadar vesta, da bosta za »ubogljivost«
poplačana)… in sploh ne potrebujeta celotne besede slišati, čeprav… čeprav bi
lahko neko drugo besedo izustil, denimo sedež, sedalo, sem, separe, senca… pač,
na temelju pogojnega refleksa (če ne sedeta, da se umirita, če skačeta po meni,
ko jemljem njuno nagrado, da bi jima jo dal, je ne dobita… toliko časa, dokler
se ne umirita) »razumeta« da ob slišanem »se« morata sesti ( = pomeni, da sta
NAUČENA tako »razumevati«)!
Različne
so besede, s katerima ju crkljam (in s katerimi, na veliko ogorčenost okolja,
crkljam tudi kakega, meni ljubega, otročiča), in med temi besedami so tudi
sera, driska, lump… in je Tisa velikokrat Lojza, Tar pa Lojze, vendar…
Ko
nagovarjam Tiso, in ji rečem Lojza, takrat tudi Tar (meneč, da govorim njemu)
maha z repom! In obratno, kar pomeni, da (tako, kot človejaki) NE razumeta
tistega, kar za besedo stoji (ne razumeta vsebine, o kateri beseda govori)!
Da pri
človejakih ni tako, da pa oni razumejo… ne nazadnje, živijo v človekovem svetu,
niso psi, hodijo v banko… bodo pa ja vedeli, kaj to banka je, kako posluje, kaj
lahko imajo od nje…
Malo
morgen, bi porekli tisti, ki vedo, da temu NI tako!
Kot
prvo se človejaki niti tega ne morejo zmenit, ali so banke koristne (in
potrebne) ali ne. Resda so se učili zgodovino, resda so slišali tudi o časih,
ko je nek tuj kapital odločal o ekonomskih razmerah na tukajšnjih tleh, in je,
ta, tuj kapital, podpiral predvsem (če ne celo izključno) neke svoje imetnike
(tujce) in tiste, ki so bili podložni (temu tujemu kapitalu)… resda so se učili
o »narodnem prebujanju (buditeljstvu)« in tudi o tem, da so posamezniki
(predvsem Mihael in Josip, katerih priimek tudi sam nosim) ustanavljali šole,
muzeje, bolnišnice… in TUDI BANKE (takrat še imenovane kot hranilnice), znotraj
katerih so domorodni združevali svoja sredstva, in katere so domorodnim
omogočale dospetje do posojil ( = dospetje do nakupa nekega – proizvodnega –
obrata = dospetje do tega, da lahko sam ustvarjaš in sam z ustvarjenim
razpolagaš = dospetje do relativne ekonomske neodvisnosti oz. »svobode«!)…
resda že preprosta povezava lastna-banka + razpolaganje-z-lastnimi-sredstvi
govori o (relativni) ekonomski NEodvisnosti, a, kaj potem – banke (zaradi
butcev, ki zasedajo vodilna mesta v njih, in zaradi butcev, ki butce na ta
vodilna mesta postavljajo!) povzročajo »minus«, »luknje«, pa jih je treba,
preprosto, ukiniti, ali jih vsaj prodati (da, identična zgodba kot pri
proizvodnih obratih, tudi njih je bilo treba prodati, ker butci niso zmožni
uspešno voditi, česarkoli, od podjetja, do države, in tega niso zmožni v nekih
zakonitih, etičnih okvirih… razen takrat, seveda, ko imajo monopol, pa lahko
cene dvigajo po mili volji, ne glede na dejansko potrebo po spreminjanju cen!)!
Brigajo butce temelji ekonomske NEodvisnosti, oni »kupujejo slovensko« šele
takrat, ko slovenskega malodane NI VEČ (in so taisto stanje povzročili taisti
butci, ki »vedo« o vsem, tudi o ekonomiji, o medsebojnem učinkovanju vsega,
tudi dela in njegove cene, kar se na tržišču znajde, in »vedo« zlasti takrat,
ko jih – »spoznanja« treščijo po beticah – in, da ne bo nesporazuma, tu mislim
kar na celoto, na občestvo = potrošnike, ne samo na tiste »ta grde«, neke
posameznike, ki so s svojih položajev odločali tako, kot je občestvu – kar
dolgo - prijalo)! Butec »vidi« ( = »razume«) le tu in sedaj, ne seže pa, umsko,
do tam in kasneje! Za kaj takega bi že moral razumevati (dejansko vedeti o
njih) vzročno-posledične povezave (ki so značilne za VSA delovanja =
izkazovanja = poteke, tako tista strogo »naravna«, kakor tudi družbena), bi
moral biti razumen, kar pa – ni!
Da, človejaki
poznajo banke, in njih delovanje. Naučili so se tega, da
moraš-imeti-če-hočeš-kupiti. Naučili so se tega, da
se-da-tudi-izposoditi-da-imaš-tisto-kar-želiš-imeti. EDINO česar se niso (in se
NE zmorejo naučiti) naučili je – razumevanje realnih stanj. Razumevanje, ki
vključuje (in to počne sočasno) tudi zavedanje o tem, da moram izposojeno
vrniti; da bom posojilo dodatno plačal (obresti); da ne morem vedeti (vsaj v
določenih primerih ne) o tem, ali bo obrok vedno enako visok; da ne morem
vedeti o tem, ali bom »jutri« še zaposlen (ali bom »jutri« še imel vir za
odplačevanje prevzete obveznosti); da ne morem vedeti o tem, koliko me bo
»jutri« stalo živetje (ker nimam vpliva na cenovno politiko); da moram svoje
živetje prilagajati svojim (plačilnim, kupnim) zmožnostim… in prav zaradi tega,
ker tako dobro »razumevajo« realna stanja, prav zaradi tega so v ZDA »reveži«
svoje hiše zamenjali za šotore, prav zaradi tega mnog tukajšnji »revež« ne ve,
kako bo do konca meseca dospel, ker – želi, hoče, MORA imeti tisto, kar pri
nekem drugem vidi, ker zanj ne velja pokrij-se-kolikor-je-dolga-odeja!
Da,
večino težav, materialnih, ekonomskih, s katerimi se sooča, si je občestvo SAMO
nakopalo na glave! Ko bi znali (zmogli) realno, četudi skromno (lastnim
zmožnostim ustrezno), bi lahko povsem nemoteno živeli!
Še
vedno ne verjameš, da občestvo ne pozna vsebin, o katerih sporočajo posamezne
besede?
»Svoboda«
- smem-početi-kar-mi-prija (nihče me ne omejuje)… takšne svobode ni, niti v
teoriji, NIKJER, za nikogar!
»Odgovornost«
- ne-morejo-me-tako-slabo-plačat-kot-zmorem-slabo-delat… boli njih briga za to,
da si se, s prevzemom neke obveznosti, zavezal, da boš (in to pod pogoji, za
katere si že ob prevzemu obveznosti VEDEL, kakšni so!) obveznost odgovorno
izpolnjeval (in da NAJ bi veljal tisti
če-mi-nekaj-ne-ustreza-takrat-bom-najprej-opravil-korektno-tisto-kar-sem-v-opravljanje-prevzel-potem-si-bom-pa-ustreznejše-poiskal,
in lahko LE na podlagi takšnega odnosa govoriš o tem, da zmoreš SPOŠTOVATI
karkoli, tudi prevzete obveznosti, in tistega, ki te zaposluje, ki s tem, ko te
zaposli, rešuje – pa čeprav s, po tvojem mnenju, slabo plačo – tvoj problem,
temelječ na dejstvu da NISI zmožen samemu sebi dela poiskati, ga v lastni
organizaciji opraviti in za opravljeno prejeti plačilo!).
»Spoštovanje«
- »spoštujejo« nekoga, ki ima (»bogastvo, položaj-pa-njegova-beseda-velja),
nekoga, ki si drzne biti-še-bolj-tak-kakršni-so-sami… in »spoštujejo« izključno
na osnovi tistega, kar vidijo in slišijo, dočim sploh niso zmožni do
značajskosti »spoštovanega« dospevati (in jim le-ta sploh pomembna ni, ker je,
ta »spoštovan«, dober toliko časa, četudi je največja baraba, dokler njim
daje!), do ugotovitve njegovih dejanskih zmožnosti. In «spoštujejo«, verni,
Kristusa, svojo »vero«, obenem pa – se izkazujejo v POPOLNEM nasprotju (od
Kristusa in vere), pomeni, z drugimi besedami, da jim je njih lastno
zadovoljstvo (ugodje) krepko pomembnejša vsebina, da spoštovanja sploh zmožni
niso (če nekoga spoštujem, potem ga vrednotim po tem, kakršen je, potem, če so
mi te vrednosti tako pomembne, da jih celo spoštujem, skušam tako tudi sam
ravnati)!
In bi
se dalo v nedogled naštevati primere tovrstnega (besednega) »razumevanja«
človejakov. Pač, ni pričakovati čudežev, tam, kjer narava (naravna zasnovanost)
obstaja natanko takšna, kakršna je!
Ups,
kljub vsemu se ustavim pri (še) dveh primerih, obče značilnih (potemtakem tudi
znanih)!
Tisti
svet-je-kakršnega-vidim (vem, zavedam se tega, da sem včeraj nekaj malega o tem
zapisoval, a kljub temu)… bebavost ne razlikuje niti med (mojim, tvojim, našim,
njegovim…) VIDENJEM sveta ( = podoba, kakršno si sam ustvarim O svetu, in si jo
ustvarim na temelju razumevanja, večinoma NErazumevanja vsebin, skritih čutnemu
zaznavanju) in med OBJEKTIVNIMI DEJSTVI (realnostjo, ki je IZKLJUČNO in VEDNO
zgolj takšna kakršna je, v NEODVISNOSTI od mojega razumevanja, ali zgolj
»razumevanja«)! Ne ločijo, pač!
Ali pa
(že tolikokrat v praksi preizkušen primer, da ne dopušča – več – nobenih
dvomov) – pokažeš sliko, na kateri je tudi PODOBA konja, in izveš, da
povprašani – VIDI konja! Ampak – konj se premika, konj diha, teče, hodi,
rezgeta, je tridimenzionalen… daje znake živetja od sebe, to, kar pa povprašani
vidi, je zgolj PODOBA konja – nekaj mrtvega, nedihajočega, negibajočega se,
enoplastnega)! Pomeni, da niti tega (zares) NE ve, kar gleda!
Učenje
KAJ je,
to, učenje? Mar učenje res povzroča to, da na njegovi osnovi
postaneš-pametnejši, če ne celo »pameten«?
V
absolutni večini je učenje zgolj naučiti-se-ponavljati-slišano-izvajano, in prav nič več! In v
absolutni večini (ter izključno pri praktičnih = ročnih opravilih) zmore biti
takšno učenje tudi dejansko, uporabno, toliko časa vsaj, dokler ne nastopijo
neke nove okoliščine, in predvsem drugačne od tistih, v okviru katerih (in za
katere) si se naučil/a »znati«. Pomeni, da ob vsaki (radikalnejši)
spremembi okoliščin, to »znanje« - odpade (ne učinkuje več tako, kot bi moralo
učinkovati, ko bi zares nekaj znal, ko bi razumel tisto, kar počenjaš)!
Dandanes
(zahvaljujoč sredstvom, ki posamezna mnenja spravljajo v »javnost«) vsakdo
izkazuje to, da »ve«, da »zna«, o vsem… in se loteva, s svojim »znanjem« vsega,
medicine, šolstva, sodstva, politike, ekonomije… in je pravi (vsaj zase tako
meni) »vedež«, in je, obenem, nadvse »pošten«, »deloven«, »sposoben«… (učljiv
ne rabi bit, itak vse »zna«), dočim, aleluja – praksa, realno življenje govori
o povsem drugačnih stanjih, pa so REDKI tisti (in še med njimi večina deluje v
okvirih neetičnega, pa svoje »sposobnosti« izkazuje po pravilih
boja-za-obstanek ter na račun drugih, v »skupnosti« sobivajočih!!!), ki
»uspevajo«, in s svojim (materialnim) imetjem občestvu svojo »uspešnost«
izkazujejo! Kako to? Kako, za vraga, to, da vse-veš-vse-znaš-vse-zmoreš, obenem
pa NITI LASTNEGA živetja NISI zmožen v red spraviti, da bi (z »unovčenjem«
svojega vse-vedenja-znanja-sposobnosti, da bi s tem, ko bi, zahvaljujoč svojim
»zmožnostim«, delal = se izkazoval skladno z nekim znanjem) samemu sebi NE
povzročal (razumsko gledano) povsem nepotrebnih težav, da bi tudi obstoječe odpravil?!
Kako to, da PROPADEŠ v vsakem poskusu, da bi sam zase poskrbel (da bi bil
samemu sebi delodajalec!), ko pa toliko veš-znaš-zmoreš?!
Morda
zaradi tega, ker si domišljav/a ( = neumen/na), in si zgolj DOMIŠLJAŠ da znaš,
veš, da si sposoben/na, dejansko pa – temu NI tako?! In si, celo to, s tem, ko se
podajaš samostojno reševati določena temeljna vprašanja, le še dodatne težave
na glavo nakoplješ!
Tudi
»moja« Tisa in Tar se učita. Učita se celo sama od sebe, potemtakem pridobivata
tako neposredna znanja, kakor tudi posredna. Natanko tako, kot to poteka pri
vseh, tudi pri človejakih.
Neposredna
znanja? To so tista znanja, do katerih dospevamo neposredno (sami torej), na
podlagi doživetega ( = izkušenj).
Posredna
so vsa ostala, potemtakem so to vse ugotovitve, do katerih so neki drugi
dospeli, in nas o njih, teh ugotovitvah, učijo.
Med
temi posrednimi znanji so zvečine tista znanja, katerih nagonska bitja NIKDAR
ne bodo mogla razumevati, potemtakem NIKDAR o njih ne bodo zmogla znati, kajti –
za razumevanje vsebin, o katerih ta znanja govorijo, je potrebno še nekaj več,
kot zgolj praktično, konkretno mišljenje (in neenovito, necelovito zavedanje): potrebno je (brezpogojno) tudi celovito, kompleksno mišljenje;
potrebno je tudi abstraktno mišljenje (s katerim razpolaga le 4 % celotne
populacije imenovane »človeštvo«… pri čemer, tudi o tem sem že, pri polovici
teh odstotkov ni zmožnosti SOČASNEGA zavedanja realnosti, pomeni, da je
polovica teh, ki zmorejo abstraktno misliti – umobolnih!); potrebno je enovito, celovito zavedanje ( = zmožnost sočasnega
vedenja-o in procesiranja številnih RAZLIČNIH podatkov o ENI/h in ISTI/h
vsebini/ah).
In prav
zaradi tega (kar je potrebno za doseganje spo/znanj, do katerih zmoreš
dospevati IZKLJUČNO posredno – kako, za vraga, bi lahko razreševal težave
psihe, ko ne bi zmogel logičnega sklepanja – do nje namreč ne zmorem fizično
dospeti, ne nazadnje – psiha sploh ne obstaja v neki svoji materialni podobi… opomba,
/vsaj meni/ zelo pomembna: dresura, ki jo izvajajo »psihoterapevti« (v obrt
izučeni in NErazumevajoči »terapevti«) =
naučiti-obolelega-živeti-z-obolelostjo, dočim je, vsaj meni, in zame, reševanje
psihičnih obolenj = odprava le-teh = popolna ozdravitev = popolna sprememba
izkazovanj o/zdravljene osebe = vzpostavitev suverenega bitja, bitja, ki je
zmožno odgovorno in uspešno in etično delovati, in pri tem svojem delovanju
dosegati tudi – osebno zadovoljstvo! Je pa res tudi sledeče, in sem to
dolžan zapisati, v prid korektnemu podajanju dejstev: nagonskega bitja NI moč
ozdraviti – nekega psihičnega obolenja – kajti za ozdravitev je POTREBEN razum
/razumevanje/, ki ga oboleli mora izkazovati v pogovoru s terapevtom, obenem pa
– kako, hudiča, bi lahko nagonsko bitje, obsojeno na to, da se izkazuje v
okvirih naravnih zapisov = nagonov, spremenil v bitje, ki bo izbiralo med
različnimi možnostmi, med katerimi je predvsem ta, da – ne upošteva nagonov?????!
NEMOGOČE… in ga je zato potrebno predresirat, ga, preprosto, naučiti, da se
nauči živeti z obstoječo težavo… s tem pa, kakopak, lahko odpraviš POSLEDICE,
neka izkazovanja te težave, denimo konzumacijo alkohola!).
Torej,
vrnimo se k Tisi in Taru. Da, tudi ona se učita, in to počneta dokaj uspešno (»znata«
več, kot jima pripisujem, da »znata«), predvsem pa zmoreta povedati malodane
vse, kar potrebujeta povedat, in zmoreta upoštevati malodane vse, kar
potrebujeta upoštevat, da zmoremo sobivati. In to celo uspešno in radi. Vendar…
Tako,
kot se človejaki ne zavedajo posledic (celo) lastnih ravnanj (pomeni, da NE
znajo o tistem, kar ravnajo!), natanko tako »znata« tudi Tisa in Tar, pa – kadar
se, denimo, med sprehodom, nekaj dišečega znajde na tleh, se rado (v kolikor ne
uspeva preprečit) znajde tudi – v gobčku. Enem ali drugem, a se znajde.
Fino,
prav, komu ne bi dišale dišeče stvari?! Povsem razumljivo, ampak – med temi
dišečimi zadevami je lahko tudi strup, lahko je tudi žiletka, zarita v klobaso
(da, tudi take ŽIVALI so med živalmi!), pomeni, da mi takšna dišečnost lahko
povzroči hude težave, lahko me celo stane živetja! Oziroma, z drugimi besedami:
kadar NE poznaš vseh okoliščin, takrat NISI zmožen niti predvidevati posledic
lastnega ravnanja, takrat NE moreš govoriti o tem, da znaš, da veš, in še manj
o tem, da si – zmožen samostojnega, suverenega živetja! Pa čeprav, absurd, ti
je skupnost priznala zmožnost (so)odločanja, in je to naredila izključno na
osnovi tega, da si dopolnil/a osemnajst let, in da uradno nisi ugotovljen/a kot
neprišteven/na ( = ne zavedajoč se realnih stanj)… mimogrede, ko bi na
ugotovljeni (in dejanski) prištevnosti temeljila volilna pravica, mejduš, kako
malo volilcev bi bilo!
In, mimogrede:
kaj ti pomaga to, da znaš vzeti (potrošiti) iz posode (korita, tudi družbenega),
če pa taiste posode (korita) ne znaš (nisi zmožen) na/polniti?!
Samoobvladovanje (samokontrola)
Obstaja
še veliko področij, kjer bi se dalo primerjati (vsa) nagonska bitja (med seboj,
in v odnosu do človeka-razumskega bitja), a, kljub temu, zaključim s
samoobvladovanjem. Pa še to bolj na kratko.
Da je
biti-zmožen-obvladovati-samega-sebe (svojih želja, namer, izkazovanj) temeljni
predpogoj SLEHERNE skupnosti (sobivanja), o tem je, bržčas, nepotrebno na dolgo
in široko, kajti – tam, kjer vsakdo počne to, kar se mu zahoče (in to počne na
račun drugih), tam sobivanja, vsaj dejanskega, NI, in ga ne more biti
(sobivanje NI samo delitev prostora in časa!).
Tako
kot (uradno ugotovljena) žival želi imeti vse, kar vidi, in ji celo za/diši,
tako, kot se taista žival pri tem ne ozira (se ne meni zanje) na druge, pač pa
s/počne vse, kar je v njeni moči, da do želenega dospe (in ji to lahko prepreči
le močnejša, hitrejša, spretnejša posamičnost, ki si, prav tako, zase želi neko
mamljivost… lahko tudi položaj, teren, pravico do parjenja…), tako to velja za
VSA nagonska bitja, potemtakem tudi za človejake.
Res je,
človejaki zmorejo biti o/brzdani (se niso zmožni sami obvladovati), in tudi so,
takrat, kadar jim (v okviru okoliščin, znotraj katerih VELJA nek red!) zakon
(posledično kazen), ograja, policaj, sodnik (ali drugi, ki bi tudi hoteli, pa
se izkazujejo po sistemu če-jaz-ne-morem-imeti-potem-tudi-ti-ne-boš-imel!) preprečujejo, da bi se izkazovali v okviru
svojih nagonov (in želja). In tako zmorejo biti obrzdane tudi malodane vse
živali, tudi moja Tisa in Tar, dočim – v trenutku, ko ni več reda, zapovedi (prepovedi),
kazni (in njenih izvrševalcev), začno (najprej posamič, nato v vse večjem
številu) izkazovati svojo pravo naravo! In svojo nezmožnost po samoobvladovanju
(po etičnosti, etičnem ravnanju)!
Ne verjameš?
Potem…
… povej,
zakaj v proizvodnih obratih (zlasti v nekih rudnikih diamantov) tako strogo
pregledujejo tiste, ki zapuščajo delovišča?!
… zakaj
je povsem samoumevno, da roko stegneš po tujem jabolku… po vijakih s tekočega
traku…
… zakaj
se v okvirih slehernega NEreda (pa naj bodo ulični protesti, ali vojna stanja)
izkazujeta tako nasilje nad (tujimi) življenji, kakor tudi nad (tujim)
imetjem?! Ki z daljšanjem časa (svojega) trajanja vse bolj postajata – obča samoumevnost!
Denimo – nisem slišal za en sam primer, da bi, z uvedbo socializma, nekdo
odklonil podarjeno mu (in nekomu drugemu odvzeto) imetje!
… ne
nazadnje – čemu cele države postanejo malodane ENOZNAČNE (v primeru nekega,
denimo, vojnega stanja), in so ti, enoznačni, tudi tisti, kasnejši, »nismo
vedeli«?!
»Moda«
je »moda«, in pri nagonskih bitjih sploh ni pomembno, ali se nanaša na
oblačila, telefone, hrano… ali na izkazovanje! Je pa res, da tudi ta, »moda«,
dopušča dva temeljna načina: ravnati-se-po-tej-modi in
ravnati-se-po-neki-drugi-modi, in to počne izključno na temelju interesov
(nagonske) posamičnosti (ne na temelju etičnih odločitev!). Zaradi tega tudi večna
(predvsem) dvopolarnost, družbena, tista ZA in PROTI, črna in rdeča, verujoča
in »neverujoča« (bojda, in samo v »boga«, kajti tako in tako jim, zaradi umske
nezmožnosti, ne ostaja drugega, kot da verujejo v svoja prepričanja!), desna in
leva…
Ni komentarjev:
Objavite komentar