»Kar se janezek nauči, to janez zna«

Še ena obče veljavnih trditev, katero bi, najprej, bilo potrebno dopolniti, in jo zapisati: kar IN KAKOR se janezek nauči, to IN TAKO janez zna! Vendar – ali trditev ustreza dejanskemu stanju, je sprejemljiva v podobi resnice?

Je… in NI! Nikakor namreč NI resnična v svetu človeka (razuma)! Čemu ni resnična? O tem v nadaljevanju…

Poglejmo najprej v NAGONSKI ( = NErazumski) svet!

V omenjenem svetu naslovna trditev VELJA, je resnična, potemtakem je resnična vselej, kadar govori o nagonskih bitjih, in kadar domnevamo, da se nek drug, nagonskemu TUJ (nasproten) svet ne vmešava v janezkovo učenje!

Za primerjavo vzamem volka. Lahko bi vzel katerokoli drugo žival, lahko bi vzel, denimo, žival, ki se izkazuje v RAZLIČNIH izkazovanjih, napram dvonogemu-v-oblačila-odevajočemu-se, in se različno izkazuje zaradi tega, ker… muflon, nekje v gorah, beži pred dvonogimi, dočim jih je oven (ovca) vajen/a (pa ne beži)… bivol izkazuje nezaupanje (temelječe na strahu, izhajajočem iz nepoznavanja), dočim običajna krava nima potrebe (vsaj v normalnih razmerah ne) po takšnem nezaupanju… ker se kozorog in gams izkazujeta podobno (napram dvonogemu), kot se izkazujeta muflon in bivol, dočim se koza izkazuje podobno ovci in kravi… skratka, za trditev o pravilnosti tega kar-se-janezek-nauči-to-janez-zna-V-KOLIKOR-SE-NEK-TUJ-SVET-NE-VMEŠA-V-JANEZKOVO-UČENJE potrebujem tako neko »divje« (v naravi živeče bitje, in živeče skladno z lastno zasnovanostjo), obenem pa tudi udomačeno bitje ( = bitje, prilagojeno = naučeno na živetje v sebi-nenaravnem-okolju).

Česa se lahko nauči volčji mladič? Samo in IZKLJUČNO tistega, kar – znajo starši, odrasli volkovi, in NIČESAR več! In se tega nauči na način, na kakršnega se izkazujejo tudi njegovi predniki, potemtakem se zmore volčji mladič naučiti samo to, da – PONAVLJA ENO IN ISTO ZGODBO, eno in isto podobo znanja, pojmovanja, izkazovanja. In to, posledično, pomeni tudi to, da volčji mladič nikoli, torej tudi takrat, ko odraste, ne more upati v to, da bo v podobi spreminjanja (volčje) »zgodbe« kakorkoli vplival ( = posegal vanje) na okoliščine, znotraj katerih živi! Nasprotno, tako, kot so to počeli njegovi predniki, tako je tudi sam obsojen na to, da se zmore (in to je največ, kar lahko naredi, obenem to lahko dela v dokaj omejenem obsegu – potemtakem je NEZMOŽEN ustreznega odzivanja na RADIKALNE SPREMEMBE okoliščin, potemtakem ga ta nezmožnost lahko stane živetja!) le – prilagajati spremembam v okolju (je od njih neposredno odvisen)!

Vzemimo, na drugi strani, psa, lovskega psa (da bo bližje volku, kot ostali cucki). Le-ta je naučen loviti (kakor je naučen tudi volk), pomeni, da je naučen, da zmore (v skrajnem primeru) sam (in v odvisnosti od izključno lastnih zmožnosti, potemtakem načeloma) dospevati do hrane… lahko je »naučen« tudi na prenašanje vremenskih razmer (v kolikor biva na prostem)… obenem pa zmore biti naučen tudi tega, da – uboga (gospodarja) oziroma da se NE izkazuje svojevoljno, pač pa se izkazuje v okvirih, katere (in kakor) mu postavlja gospodar.

Potemtakem zna, ta lovski pes, tudi ne-iti-v-lov, takrat, kadar je lačen, ker, preprosto, počaka na to, da ga gospodar nahrani (ve, na osnovi izkušenj, da ga gospodar redno hrani, in nima nekih posebnih izkušenj, na temelju katerih bi lahko po/dvomil v to, da ne bo dospel do hrane)… in zna tudi to, da ne potrebuje drugih psov, da bi z njimi tvoril krdelo, pač pa je njegovo krdelo gospodar (in morebitni »neki drugi«, lahko tudi določene domače živali NEpsi)… in zna upoštevati tisti »poleg«, in klic-na-prihod-k-gospodarju, skratka – ta lovski pes (ki, kakor vsi psi izvira iz volka, potemtakem je, v osnovi, po svoji vsebinski zasnovanosti, in še vedno, volk!) se je v svoji-naravni-zasnovanosti-TUJEM-okolju naučil nekih drugih, dodatnih znanj, kot so znanja volka, pomeni, da – zna več od volka!

Kako izkazuje ta svoj več-znati, ali je pri lovu, na primer, tako uspešen, kot je volk, o tem odločajo različni dejavniki, a je dejstvo, da (glede na količino in obseg naučenega) zmore več kot zmore volk, vendar…

Ta lovski pes se zmore (četudi NAJ bi bil naučen živeti v svoji-zasnovanosti-TUJEM-okolju) izkazovati »neprimerno«, v odnosu do določenih značilnosti okolja, v katerem živi, in se tako (po naših merilih neprimerno!) izkazuje izključno zaradi tega, ker – mu nikakršno učenje NE more izpodriniti ( = spremeniti, odpraviti) njegove naravne zasnovanosti… pa bo še vedno (v kolikor ga nagoni v to povlečejo) tulil-v-luno (s tem povzročal hrup v okolju, katero si želi ponoči imeti mir), se (če se bo znašel nenadzorovan v nekem, na primer, gozdu-kot-delu-parka) pognal za divjadjo (da, tudi v parkih, denimo v Tivoliju, lahko vidiš veverico, zajca, srno…)… skratka, še vedno (in dokler bo obstajal) ne bo zmogel razumevati tega, da v urbanem okolju veljajo drugačna pravila, kot v »divjini«, potemtakem se bo vedno lahko pripetilo to, da se bo izkazoval v nasprotju s svojo (siceršnjo) naučenostjo, se bo izkazoval natanko tako, kot mu je narava (z nagoni) predpisala!

Sem že omenjal, v preteklosti, da zmorejo pravila obstajati samo takrat, kadar ISTE VSEBINE (ista razmerja, ista izkazovanja) obravnavajo dosledno, po sistemu VSELEJ ENAKO, potemtakem tudi opredelitve nagonskih bitij (gre za bitja, ki se izkazujejo v okviru nagonov in v odvisnosti od konkretnih okoliščin = po pogojnem refleksu) – VEDNO VELJAJO (kadar je, kakopak, govora o nagonskih bitjih), potemtakem veljajo tudi za človejake!

Čemu ta pripis? Zgolj zaradi sledeče trditve: ko se nagonsko bitje znajde v okoliščinah, v katerih ga povedejo nagoni, takrat – vsa naučenost ( = vse DOMNEVNO znanje), preprosto, ODPADE, ni moč nanj/o računati!

Kadar nisi zmožen razumevati potrebe po drugačnem ravnanju (drugačnem od ravnanj, v katera si zasnovan), takrat te drugačnosti tudi nisi zmožen izkazovati (vsaj zares ne… jo pa lahko izkazuješ navidezno, tozadevno, in tistim, ki ne zmorejo ugotavljati dejanskega in nedejanskega, med obojim raz/ločevati, pa… kakor sem včeraj zapisal, NISI priden zaradi tega, ker ti obetajo kos mesa, če boš ubogal, ali pa palico, če ne boš, pač pa SI priden takrat, kadar se SAM zavedaš potrebe po lastni pridnosti, in se kot priden izkazuješ v neodvisnosti od nagrade/kazni, ker – hočeš biti priden)!

Obča »skrb« za tradicijo, za ohranjanje tudi-v-preteklosti-obstoječega, ni nič drugega kot  odraz – nezmožnosti razumevanja objektivnih stanj, in se ta nezmožnost razumevanja izkazuje celo tako hudo, da – NISO V STANJU NITI TAKOLE RAZMIŠLJATI: ČE BI SE VSELEJ TRUDILI ZGOLJ ZAGOTAVLJATI (OHRANJATI) ŽE OBSTOJEČE (v natanko takšnih podobah, v kakršnih se, to obstoječe, izkazuje skozi – pretekli – čas), POTEM BI ŠE VEDNO ŽIVELI V NESPREMENJENIH RAZMERAH, V IZHODIŠČNI - KAMENI DOBI!!!

In bi bilo tako tudi prav, za nagonska bitja, da bi živela v svojem naravnem okolju, torej v neki »divjini«, v katero ne bi posegal človek (s svojim razumom)… bi bila, ta nagonska bitja, v takšnih razmerah (v svojem domačem okolju) krepko manj zmedena, kot so zaradi tega, ker – živijo v NEsvojem svetu, v okoliščinah, katere NE razumejo!

Za človeka (razumno bitje) naslovna trditev NE velja! Čemu?

Ko bi veljala, potem… bi se ajnštajni, tesle, kohi… učili izključno tisto (in tako), kot se učijo vsi ostali ( = nagonska večina)… potem NE bi niti (po)dvomili v pravilnost »znanj«, katera jim skuša okolje prenesti… potem NE bi niti začutili potrebe po tem, da dospejo do resnice (do dejanskih stanj), in obče-veljavnega-znanja NE bi dojemali kot napačnega, dejstvom neustreznega… potem, in posledično, NE bi bilo nobenih odkritij, nobenih sprememb, nobenega razvoja… in, predvsem – ne bi bilo možnosti, da okoliščine (vse ostalo obstoječe) svojim potrebam prilagajamo!

Tako da – ja, trditev »kar se janezek nauči, to janez zna« ( = JANEZ NIČESAR ZARES NE ZNA!) VELJA pri bitjih, ki NE razpolagajo z (raz)umom… in je daleč od resnice, ko se nanaša na človeka!