Marsovci
so izjemno ponosna bitja! Čemur se ne kaže čuditi, kajti – imajo biti na kaj
ponosni…
Pravzaprav
marsovski ponos temelji na dveh sila pomembnih skupinah vsebin, med katerimi je
prva tista skupna, ki o občih stvareh govori, potemtakem o stvareh, ki so
značilne za vse Marsovce, dočim druga predstavlja lokalitete, značilnosti posameznih
področij. Tako, na primer, če prvo najprej omenimo…
So
Marsovci izjemno ponosni na to, da so zeleni! Ni kaj, biti zelen je zelo, in še
bolj, pomembno! Ne more namreč vsakdo biti zelen, pač pa je lahko zelen samo
tisti, ki – je zelen! In da si zelen, za to moraš krepko garati, zlasti tam,
kjer se zelen že rodiš…
In so,
kako bi ne bili, ponosni na to, da – so Marsovci! Tudi to ni od muh, biti
Marsovec, kajti tudi biti-Marsovec ne zmore vsakdo, in še zlasti ne zmorejo
tisti, ki ne živijo na Marsu. Kakopak, še manj zmorejo biti Marsovci tisti, ki
se na Marsu niso rodili! Vsaj pravi Marsovci ne, za vselej se jih drži vonj
prišlekov! In tudi to, da si rojen na Marsu, je težko, terja silovita prizadevanja!
Mejduš, moraš iz pizde materine ven zlesti!
Kakor
povsod drugod, tako tudi na Marsu obstajajo določene razlike. Nekatere resda
niso odvisne od samih Marsovcev, pač pa obstajajo same od sebe, dočim so druge
posledica nekih okoliščin preteklosti, a so tako samoumevne, da ga ni Marsovca,
ki bi o njih karkoli uporabnega vedel. Kar pa ne pomeni, da Marsovci teh razlik
ne spoštujejo, jih, pa še kako, in so tudi ponosni nanje. Sila ponosni! Pa tako…
Nekateri
Marsovci živijo ob nekem kraterju. In so ponosni, na ta svoj krater, kajti – ne
more vsak Marsovec živeti ob kraterju! In tega še zlasti ne more tisti
Marsovec, ki - ne živi ob kraterju! Ja, pomembna, zelo pomembna zadeva, to, da
živiš ob kraterju!
Na
drugi strani – nekateri Marsovci živijo ob vzpetini, lahko jih imajo celo več,
teh vzpetin! To so tiste tvorbe, katerim na Zemlji pravimo hribi in gore. In
tudi to ni mačji kašelj, da živiš ob vzpetini, kajti tudi za vzpetine velja, da
ne more vsak Marsovec živeti ob njih, pač pa to zmorejo le tisti, ki – živijo ob
vzpetinah! In za to se je treba potruditi, kakor se je, resda, treba potruditi
tudi za to, da živiš ob kraterju…
Nekateri
Marsovci svoj dober dan izustijo kot »gili gili gum«. Spet drugi govorijo
drugače, in se pri njih taisti pozdrav glasi »gumi gumi gil«. In tudi to je
izjemnega pomena, to, kako rečeš svoj dober- dan. Pa čeprav ga večinoma niti
uporabljati ne znaš, pač pa greš nemo mimo ostalih, je pomembno, kajti – že tvoji
predniki so se na enak način izražali, ter se trudili (bojda se je vsak prednik
v svojem pred-starševskem času vsak dan vneto izobraževal po vprašanju
prenašanja lastnih modrosti na podmladek) same sebe prenesti na mlade rodove…
Kakorkoli
že, tudi na Marsu so ponosni. Zvečine, in takrat, kadar gredo zadeve vsaj
relativno dobro, in Marsovci nimajo pretiranih razlogov, da bi se na grde-Marsovce
jezili, so le običajno ponosno ponosni na svoj ponos. Ko pa zagusti… takrat,
pač, med zelenimi vzniknejo tudi tisti, ki so še bolj zeleni, in med
na-Marsu-rojenimi tisti, ki so se še-bolj-na-Marsu-rodili! A ne bi, vzniknili,
ti še-bolj, ko…
Ko ne
bi bilo pomembno, na Marsu, to, da si zelen. In to, da si na Marsu rojen. A so
to, kot sem že pojasnil, sila pomembne zadeve, kajti – ni mala zadeva
biti-zelen, in sploh ni mala zadeva biti-na-Marsu-rojen!
Vem,
sleherna žaba, celo trava bi se, tu, pri nas, čudila temu, da je biti-zelen
nekaj sila pomembnega, bi dejala, preprosto, da je takšno stanje nekaj
samoumevnega, od narave danega, nekaj, potemtakem, za kar se ne rabiš prav nič
potruditi, se kot tak že rodiš, pa da ni nekega umnega razloga, za to, da si
ponosen na barvo, v katero so te že pred tvojim rojstvom obarvali, vendar – kaj
pa žaba ve, in kaj, še bolj, ve trava?! Za to, da veš, potrebuješ namreč pamet,
in to najmanj – marsovsko pamet!
Ni komentarjev:
Objavite komentar