»Maram« in »ne maram« (razumevajočemu priporočljivo branje)

Res je, VSAK »ne/maram« je IZKAZ odnosa neke posamičnosti (ali posameznika, da ti bo bolj razumljivo) do neke druge posamičnosti. Tega izkaza (odnosa) se lahko zavedamo, a obstaja tudi takrat, kadar ni moč govoriti o zavedanju (izkazovanja neke posamičnosti do drugih /posamičnosti/), potemtakem ta »ne/maram« obstaja tako v človekovem, kakor v živalskem in rastlinskem svetu, celo – v svetu tvarin. Pa…

Rastlina, denimo, ne mara pomanjkanja svetlobe, vode, hrane… kajti – kako bi lahko marala nekaj, zaradi česar ne zmore obstati? In tudi ogenj ne mara vode, iz istega razloga.

Pri razmišljanju o (neposredno) predhodno zapisanem, je priporočljiva zmožnost RAZMIŠLJANJA, in v njenih okvirih tudi zmožnost ugotavljanja razmerij (med posamičnostmi), opredeljevanja teh razmerij (in njih izkazovanj), potemtakem je priporočljiva zmožnost »predstavljati si« in zmožnost »iste ugotovitve-o-določenih-značilnostih prenašati na različne vsebine«… in ne zgolj neposredno »dojemanje«, v smislu dobesednega »razumevanja« (tudi sam se namreč zavedam, da nek kamen, ogenj, neka rastlina… NI zmožen/a ugotavljati, česarkoli, potemtakem tudi ne okoliščin, znotraj katerih se znajde… potemtakem tudi NI zmožen/a opredeljevati se /in, posledično, izrekati se o tem/ do ugotovljenega)!

Res je, VSAK »ne/maram« je SUBJEKTIVNE narave, saj govori o odnosu posamičnosti do vsega ostalega, a je res tudi to, da VSI »ne/maram« niso enako utemeljeni (ne izhajajo iz istih osnov), pač pa -  je v svetu RAZUMA (človeka) »ne/maram« oblikovan na temelju neke konkretne vsebine (torej značilnosti nekega »tistega«, kar ne/maram), dočim je v vseh preostalih svetovih (potemtakem tudi v človejaškem) »ne/maram« NEPOSREDNO ODVISEN OD KORISTI, katero konkretna posamičnost ne/ima od vsebine, katero ne/mara. Potemtakem je »ne/maram« v teh, nečlovekovih, svetovih, pogojen IZKLJUČNO z OSEBNO KORISTJO, torej – s sebičnostjo (takrat, kadar izhajaš izključno iz lastnih interesov = takrat, kadar vse obravnavaš izključno na osnovi tega, kar /in kakor/  TEBI ne/prija = takrat si TI SAM /in sebi, zase/ merilo vsega, takrat si, pač, sebičen)!

Sezimo, za potrebe pojasnitve zapisanega (o različni utemeljenosti tega »ne/maram«), po tistem (skozi tisočletja veljavnem) kruha-in-iger!

O čem govorijo, ta »kruh« in »igre«? O povsem preprostem dejstvu: zagotovi občosti pogoje, znotraj katerih bo zmogla (vsaj relativno) udobno živeti, in zagotovi ji načine, na katere bo lahko svoj čas ( = lastna ŽIVETJA) preživela, ne da bi se ob tem dolgočasila (in ne vedela, kaj in kam bi sama s seboj), pa boš sočasno zagotovil tudi – red in mir = nemoteno obstajanje in delovanje družbe (skupnosti). Pri čemer je POVSEM NEPOMEMBNO to, KDO takšne pogoje zagotavlja, in NA KAK NAČIN jih zagotavlja (lahko je »baraba«, z moralnega vidika povsem NESPREJEMLJIVO bitje, torej bitje, s katerim /in tudi s tistim, kar takšno bitje daje-od-sebe-tebi/ človek NE ŽELI imeti nikakršnega opravka, in to svojo NEželjo temelji na etičnosti, torej /tudi/ na svojem načelnem odnosu do slabega, nepravilnega, nesprejemljivega)!

Da temu ni tako? O, je, pa še kako je! Ne nazadnje, tudi aktualna »zgodovina« Dežele (in Deželanov) priča o tem, da so bili čaščeni, »spoštovani«, na rokah nošeni posamezniki, ki PO ETIČNIH MERILIH sploh NE bi smeli dospeti na položaje odločanja, a jih je občost naredila za odločevalce (jih iz nič spremenila v nekaj), in – so bili »spoštovani« vse dotlej, dokler JE OBČOST od njih izkazovanj IMELA NEKE KORISTI! In v taistem trenutku, ko je imetje-koristi-zase usahnilo, so taisti (»spoštovani« in na rokah nošeni) postali barabe, lopovi, nepošteni in neetični!

Da, rastlina ugotavlja na način, da presoja o razmerah, ki NJEJ ne/koristijo, pa – uspeva tam, kjer ima koristi od okolja, in usahne tam, kjer teh koristi ni(ma).

Da, žival ugotavlja na način, da presoja o razmerah, ki NJEJ ne/koristijo, pa – uspeva tam, kjer ima koristi od okolja, in usahne tam, kjer teh koristi ni(ma).

Da, človejak ugotavlja na način, da presoja o razmerah, ki NJEMU ne/koristijo, pa – je zadovoljen ( = uspeva) tam, kjer ima koristi od okolja, in ni zadovoljen ( = usiha) tam, kjer teh koristi ni(ma).

Pač, definicije razlike med človekom in živaljo, definicije, ki govori o tem, da je IZKLJUČNO RAZUM tisti dejavnik, na temelju katerega je moč razlikovati med človekom in živaljo, si nisem jaz izmislil… in dejansko NE obstaja neka, katerakoli druga vsebina (značilnost), po kateri bi bilo moč potegniti ločnico med človekom iz živaljo… in trditev o NErazumskosti občestva ni izkazovanje neke nenaklonjene-presoje (ni predsodek), pač pa je upoštevanje DEJANSKEGA STANJA ( = objektivnih dejstev)!

Človek (razum, etičnost) z barabo ne želi imeti ničesar skupnega, barabo odklanja, v vsakem trenutku in v vseh okoliščinah, potemtakem tudi odklanja neke (morebitne) koristi, katere bi lahko imel od barabe (v primeru, kakopak, ko bi ji izkazoval naklonjenost = pripadnost = ENAKOST Z NJO!!!)… potemtakem za človeka »kruha in iger« NE velja (človek tvarne snovi potrebuje ZGOLJ za zagotavljanje svojih temeljnih potreb pre/živetja, in ne, tako kot človejak, za zagotavljanje tako temeljnih potreb pre/živetja, kakor tudi za zagotavljanje LASTNE »VREDNOSTI«, v okviru razvrščanja na »družbenih lestvicah«… in človek NE potrebuje nekega drugega, da mu priskrbi načine na katere bo svoj čas zapolnil, ga pre/živel = se, če želiš, zabaval, se v tem času prijetno počutil, kajti – človek, kot TVORNO bitje, zmore samega sebe zaposliti /zmore VEDETI o tem kaj početi s svojim časom oz. živetjem/, in ne samo da zmore, človek potrebuje biti-aktiven, človek potrebuje neko SVOJE delo, skozi katero samega sebe izkazuje, skozi katerega rezultate samemu sebi osmišlja LASTNO živetje in, posledično, dospeva do tistega zadovoljstva = ugodja = energije, katerega/o potrebuje za svoje živetje)!

In ta utemeljenost imeti-/ne/rad oziroma ne/marati se izkazuje povsod, in je povsod (v nečlovekovem svetu) OSEBEN INTERES ( = sebičnost, pričakovanje koristi) tisto, kar pogojuje (opredeljuje) odnos neke posamičnosti do VSEGA preostalega, potemtakem TUDI do sobivanja! Pa…

Kadar SOBIVAŠ, takrat TVOJA sebičnost ni tisto, kar to sobivanje zagotavlja!!! Ni, in NE MORE BITI, kajti sobivanje v prvi vrsti terja UPOŠTEVANJE INTERESOV SKUPNOSTI (sobivanja), izkazovanja, usmerjena v zagotavljanje teh interesov,  in ga TVOJ INTERES (tvoja sebičnost) ONEMOGOČA, potemtakem – dejanskega sobivanja v primeru nečloveka (pa naj gre za človejaka ali preostali živalski svet, naj gre za rastline, celo tvari) NI, in ga NE MORE BITI… pač pa je lahko le delitev prostora in časa, v kateri vsakdo gleda in vidi svoje interese, in se tudi izkazuje v željah po zagotavljanju teh (lastnih) interesov! In prav ZARADI TEGA DEJSTVA ni dogovora, ni ravnanj, za katere bi lahko rekli, da so ZA VSE (in vsakogar) SPREJEMLJIVI/A, prav zaradi tega ni nekega trajnostnega izkazovanja zastavljenega, pač pa – »se zgodovina ponavlja«, nenehno vrteča se v istem krogu, nenehno skakajoča z leve na desno in obratno!

KADAR NEKAJ (ZARES) MARAŠ, POTEM MARAŠ (ta nekaj) ZARADI TEGA, KAKRŠEN JE, in NE zaradi tega, ker tebi prija (ker potem »maraš« samo do tedaj, dokler TEBI prija = dokler se izkazuje tako, kot TI želiš / pričakuješ/ da se izkazuje, čeprav bi se, ta nekaj-katerega-maraš, želel izkazovati tudi PO SVOJE in SEBI USTREZNO)!!!!!

Velikokrat sem že izkazal trditev, da ves svet (ta svet, ki govori in zapisuje, se v oblačila oblači) TEMELJI NA LAŽI, in – dejansko temelji! Ne more drugače, če NE razume niti osnov, če, potemtakem, ne zmore razlikovati (ločevati) med dejanskim in umišljenim, med tistim TAKO JE PRAV (in je OBJEKTIVNO prav!) in tistim tako-se-meni-zdi-da-je-prav ( = izkaz NEzmožnosti razumevanja, vsega, tudi lastne – NEZMOŽNOSTI RAZUMEVANJA)!

Svet NI tak, kakršnega vidim/š/mo, SVET JE TAK, KAKRŠEN OBJEKTIVNO IN SAM PO SEBI JE!