Imeti rad… z vidika starševstva, prijateljstva, izkazovanja pomoči

O tem imeti-rad sem že pisal, a skušam tu, s povsem običajnimi, vsakodnevno izkazujočimi se primeri, nekoliko bolj nazorno pojasniti kaj JE, in kaj NI imeti-rad NEKOGA DRUGEGA. Obenem zapišem: svet bi bil povsem enostaven, ko bi človek in človejak živela ločeno (vsak v okviru svoje vrste), tako kot ločeno živijo VSA preostala bitja.

Še dva pripisa sta potrebna.

Prvi je ta, da v sestavku obravnavam le po en primer ne/izkazovanja DEJANSKEGA imeti-rad-nekoga drugega, čeprav se obravnavana vsebina izkazuje na vsakem koraku sobivanja, potemtakem v vsakem (in vseh) odnosu med posamičnostmi, vendar menim, da ni potrebe po nekem dodatnem opisovanju, kajti – kakor za vse ostalo, tako tudi za medsebojne odnose obstajajo pravila (zakonitosti), in eno temeljnih je tisto kakor-si-zastavljen-izkazovati-se-tako-se-izkazuješ-vedno-in-povsod.

Drug pripis: ne dvomim, da zmore človejak imeti rad, a zares ima rad – SAMEGA SEBE, dočim vse ostalo mara zgolj toliko, kolikor mu (to vse ostalo) ustreza, ugaja.

Imeti rad z vidika starševstva

Za primer vzamem otroka pri (recimo) sedemnajstih letih, torej takrat, ko se odloča o tem, kako bo nadaljeval svoje živetje. In recimo, da se odloča o tem, v kakšni podobi bo nadaljeval svoje šolanje (katero smer šolanja bo izbral).

Obstajata dve izhodiščni stanji, obče in posamična. In tudi znotraj teh izhodiščnih stanj obstajajo – različna izhodiščna stanja. Pojasnim.

Obstaja možnost tega, da se mladostnik še ni odločil o tem, kaj ga (v podobi študija) privlači. Morda se ni odločil niti tega, kaj ga generalno privlači, pa izbira med zanesljivostjo (in družbeno upoštevanostjo – »vrednostjo«) zaposlitve, ugodnostmi (višina plače, pogoji dela), katere posamezna dela omogočajo, ter celo vsebino neke usposobljenosti (pa izbira po tistem to-me-veseli).

In obstaja možnost, da se je že odločil o tem, kaj želi študirati.

Kakorkoli že, v vseh primerih obstaja sledeče dejstvo: pri sedemnajstih letih naj bi bil že toliko zmožen, da zmoreš dospeti do informacij o tistem, kar bi sicer rad vedel, a ne veš; da zmoreš vsaj samega sebe toliko poznati, da veš kaj bi te veselilo, in kaj ne; da zmoreš izkazovati svojo željo, voljo.

Res je, zapisana (in domnevana) zmožnost terja tisti nekaj, katerega lahko poimenujem kot dejanski-kandidat-za-biti-(nekoč)-dejansko-suverena-posamičnost, potemtakem za biti-zmožen-odgovornega-odločanja-o-samem-sebi (posledično tudi o skupnosti, v kateri sobivaš)… takšno stanje pa je dosegljivo izključno v primeru, da VEŠ kaj je to vzgoja ( = formiranje suverene posamičnosti), in da NE »vzgajaš« po občem sistemu ( = izdelava foto/kopije staršev).

Obče stanje: na pobudo starša(ev) se sestane »družinski svet«, in se sestane z edinimi namenom – določiti otroku njegovo nadaljnjo pot.

V obeh primerih, torej tako takrat, ko otrok še ni ugotovil kaj bi šel študirat, kakor tudi takrat, ko se je že odločil (domnevajmo, da se je odločil na temelju lastne volje, in ne v okviru nekih predhodnih dresiranj, izvajanih s strani staršev), »družinski svet« UGOTAVLJA o tem, kaj je za otroka najboljše… in ima pri tem ugotavljanju otrok najmanj besede (v bistvu ga nihče zares ne sprašuje o njegovih željah, namerah, pač pa ga sprašuje le toliko, da bi te želje in namere izničil, odpravil, ne upošteval).

KAJ je v primeru takšnega načina odločanja tisto merodajno? To, koliko možnosti imaš, da najdeš službo; to, koliko boš zaslužil (v kolikor se zaposliš); to, koliko boš »vreden« (v odnosu do nekih DRUGIH) zaradi opravljanja neke dejavnosti; to, kaj si boš »lahko privoščil« s svojo plačo… skratka, merodajna so tista dejstva, ki pričajo izključno o tem, kako boš z neko študijsko izbiro zagotavljal materialno ugodje svojemu živetju, in niti pod razno pri izbiri ne šteje tisti ampak-TO-me-veseli-zaradi-same-VSEBINE-dela (ne vem, na primer, rad bi bil veterinar zaradi tega, ker HOČEM POMAGATI ŽIVALIM, in ne zaradi tega, ker HOČEM IMETI DOBRO PLAČANO SLUŽBO)!

Da temu ni tako, da je tudi pri občosti pomembna vsebina študija, medtem ko je vse ostalo le posledično… KO bi bilo zares tako, potem ne bi bilo deficitarnih poklicev, potem razne smetarske, zidarske, kovaške… dejavnosti NE bi imele težav z zaposlovanjem, potem bi bilo vsako na-pošten-način-izvajano-delo upoštevano kot enakovredno potrebno (vsem) ostalim, potem, v končni fazi – ne bi bilo takšne brezposelnosti (in, posledično, nezadovoljstva zaradi nje)!

Posamična stanja: otrok te, preprosto, seznani s svojo odločitvijo o tem, kaj bo študiral… ali pa, če ima težave pri izbiri, sam izkaže potrebo po nekakšnem posvetu, bodisi iščoč neke dodatne informacije (za katere domneva, da starši z njimi razpolagajo), bodisi, še negotov, iščoč podporo za svojo (že oblikovano) odločitev.

V takšnih stanjih upoštevaš otrokovo željo TO-bi-rad-bil, ti je ta želja osnovno vodilo tvojega ravnanja in mu skušaš, v okvirih tega, za kar si bil povprašan, pomagati v smislu olajšanja odločitve, in NE v smislu spreminjanja njegove odločitve. Če še nekoliko drugače zapišem: če imaš otroka rad, potem ga imaš rad zaradi tega kakršen sam po sebi je… če ga imaš rad, potem mu dopustiš, da (kolikor je le mogoče) svoje živetje živi tako, kakor ga NJEMU najbolj prija živeti… če ga imaš rad, potem si TI sam obstranska zadeva pri njegovih odločitvah! In – če si ga ZARES vzgojil (ga formiral kot zmožnega etičnega ravnanja, in v okviru tega tudi zmožnega sprejemati odločitve), potem MU PUSTI, da to svojo podobo tudi izkazuje, da jo ŽIVI!

Že res, da v vsakem primeru nastopa tudi tista skrb-kaj-kako-bo, a je res tudi sledeče:

1.      O tem, kako bo (čez ne-vem-koliko-let) nihče dokončno ne more vedeti, vsaj ne v absolutnih podobah vedenja (torej NE more vedeti, ali boš z nekim poklicem uspel normalno živeti, ali ne);

2.      Vsega tistega, kar IZGUBIM s tem, ko delam nekaj, kar me ne veseli (delati), ne more noben denar, položaj… nadomestiti, potemtakem: NI ga materialnega sredstva, s katerim zmorem zares odpraviti to, da s samim seboj (tudi s svojim izkazovanjem = delom) nisem zadovoljen;

3.      Kadar izključno s svojimi »očmi« obravnavaš vse in vsakogar, takrat izkazuješ to, da si-samemu-sebi-edini-pravilen, da imaš-samega-sebe-edino-rad, da – na temelju SEBIČNOSTI, domišljavosti ( = NEUMNOSTI) ne samo pričakuješ, pač pa celo zahtevaš tisti mora-biti-po-moje!

Kakorkoli že: v kolikor imaš otroka ZARES rad, v kolikor mu ZARES zaupaš, potem ga podpiraj v njegovih željah in namerah, in ga NE podpiraj samo takrat, kadar bi utegnile NEPOSREDNO ( = neizogibno) ogrožati NJEGOVO dobrobit in DOBROBIT VSEGA TISTEGA DOBREGA, PRAVILNEGA, POŠTENEGA, opredeljenega v okviru ETIČNIH NORM!

Imeti rad z vidika prijateljstva

Kar nekaj primerov poznam, ki govorijo o tem, da je neka konkretna posamičnost izgubila neke svoje prijatelje, in jih je izgubila IZKLJUČNO zaradi tega, ker – se je preselila (zapustila svoje »domače« okolje in se nastanila »nekje daleč«)!

Verjetno ga ni, ki ne bi slišal za tisti daleč-od-oči-daleč-od-srca, za izkazovanja, ki še kako obstajajo, a obstajajo le tam, kjer NE VEDO tega, kaj je ZARES imeti rad!

Banalen primer: če imaš rad golaž, potem – dlje ko ga ne boš jedel, bolj si ga boš želel jesti, pomeni, da te oddaljenost od jedi ne odvrača od nje, ti ne zmanjšuje želje po njej.

Če imaš rad sončno svetlobo, potem boš (po neki polarni noči) komajda dočakal, da spet zagledaš Sonce, v bistvu se boš njegove vrnitve še bolj razveselil, kot se ga veseliš tekom nekih običajnih dni, takrat, pač, ko ga redno vidiš!

Kako, za vraga, bi lahko govorili o ljubezni, v primerih tistih stanj, mnogokrat upodobljenih v literarnih, filmskih podobah, ki govorijo o tem, da sta dva lahko tudi desetletja narazen (se ne vidita, stik vzdržujeta – če sploh – prek občasnega dopisovanja), a se imata ŠE VEDNO rada, hrepenita drug po drugem, presrečna dočakata trenutek ponovnega snidenja?! Kako bi takšna stanja sploh lahko obstajala, ko bi OBČI daleč-od-oči-daleč-od-srca zares veljal, brezpogojno veljal (v podobi pravila!)?! Ne bi mogla obstajat, nikakor, pač pa bi objektivna dejstva (oddaljenost drug od drugega, čas trajanja te oddaljenosti) poskrbela za to, da bi čustvovanje med dvema ugasnilo! KO, KO bi bili vsi imeti-rad takšni, kakršni so obči = imeti rad tisto in takšno, kar in kakršno MENI ( = moji SEBIČNOSTI) prija, ustreza = imeti rad samega sebe!

Marsikdo je videl posnetke, ki prikazujejo snidenja, udejanjena po letih, desetletjih medsebojnega NEvidenja, NEdruženja (med poslednjimi tovrstnimi prikazi so bili prikazi srečanja sorodnikov z obeh strani meje med Severno in Južno Korejo), snidenja, ki pričajo o solzah, o vzhičenju, objemanju, pa… o čem pričajo vsa ta izkazovanja, če ne o tem, da se imajo ŠE VEDNO RADI, čeprav so desetletja živeli daleč-od-oči-daleč-od-srca?!

Da, mnoge posamičnosti so izgubile svoje prijatelje, in so jih izgubile zaradi banalnih razlogov, zaradi, denimo, preselitve, vendar: taiste posamičnosti NISO IZGUBILE PRIJATELJEV, izgubile so zgolj »prijatelje«, torej neke druge posamičnosti, ki sploh ne vedo tega, kaj prijateljstvo je, ki, zaradi tega, sploh NISO VREDNE obravnavati jih kot prijatelje!

Mimogrede: pri občestvu sem že velikokrat slišal tisti malo-ga-spoštujem (imam rad)-malo-pa-ne, pa… za vraga, če VEŠ kaj je to SPOŠTOVANJE (spoštovati), potem NE MOREŠ malo ja in malo ne, pač pa – ali spoštuješ ali pa ne! To je podobno kot pri tistem občem, človejaškem in vsakodnevnem, malo(veliko)-ga-serjemo-malo(veliko)-smo-v-dreku, kajti – kakorkoli obrneš, VEDNO si podrekan!

Imeti rad z vidika izkazovanja pomoči

Uvodoma zapišem dvoje:

-          Pri konkretni vsebini se spomni tistega, kar sem (o dejanskem izkazovanju pomoči-pri-odločanju-o-študiju) zapisoval o odnosu med staršem(i) in otrokom(ci), kajti – gre za popolnoma enako razmerje (izkazovanje), in do razlike pride zgolj po formalni plati (pomoč lahko izkazuješ tudi izven sorodstvenih okvirjev).

-          Pred očmi imej tisto kitajsko modrost, ki govori svoj ne-nosi-mu-rib-nauči-ga-loviti-jih! In, po možnosti, te modrosti NE upoštevaj dobesedno (je njeno izvajanje, kljub vsemu, odvisno od konkretnih okoliščin, ki se lahko med seboj izrazito razlikujejo)!

Najprej ugotovimo sledeče: KAJ je temelj izkazovanja pomoči, na čem NAJ BI pomoč temeljila, na tistem tvojem-ugodju-ker-si-nekomu-pomagal, ali, morda, na tem, da nekomu pomagaš (pa čeprav ti to uspe samo za trenutek), da zmore biti-na-svojih-nogah (da zmore, natanko takšen, kakršen je, obstajati… tudi zahvaljujoč tvoji pomoči)?

Izhajajmo iz tistega, čemur pravimo TEMELJNA PRAVICA, torej iz stanja, katerega se občestvo sploh NE ZAVEDA, kaj šele, da bi bilo zmožno to pravico upoštevati in skrbeti za njeno uveljavljanje, iz stanja, ki pravi VSAKDO IMA PRAVICO BITI TO IN TAKŠEN, KAR IN KAKRŠEN JE, RAZEN ČE S SAMIM SEBOJ NEPOSREDNO OGROŽA TAISTO PRAVICO NEKIH DRUGIH. Kakopak, ta pripis »razen če…« zmore veljati IZKLJUČNO tam, kjer zavedanje DEJANSKO OBSTAJA, kjer, posledično, obstaja tudi razum(evanje) – v nagonskem svetu je, pač, tako, da lev MORA požreti neko antilopo (pomeni, da ne upošteva njene pravice po biti-to-in-tak-kar-in-kakršen-si), ker ga v to ženejo nagoni, ker ga je narava naredila takšnega antilopo-žerca (z razlogom, kakopak)!

Spet vzamem en sam primer, denimo to, da mi nekdo pove, da je lačen, in me prosi za DENAR (s katerim naj bi si kupil hrano).

Osebno sem doživel veliko takšnih primerov in povem, da so bili REDKI tisti, ki so dejansko denar potrebovali za nakup hrane (prej za alkohol, ali pa so zgolj z beračenjem služili).

Sprva sem dajal denar, kasneje, ko sem taiste »pomoči potrebne« videl pijane tavati naokoli… ali jih videl prižigati cigarete neke »luksuzne« znamke (potemtakem drage cigarete, takšne, kakršnih niti sebi nisem dopustil, zaradi njihove cene)… ali jih videl urejene, v usnjena oblačila opravljene… kasneje sem spremenil taktiko, oziroma svoj odnos do tistih, ki so se mi predstavljali kot pomoči potrebne, pa…

Kadar mi je nekdo dejal, da je lačen, da ima lačne otroke, takrat – je vedno dobil obilen sendvič, in je dobil poleg tudi določeno količino hrane (s katero naj bi svoje lačne otroke – vsaj enkrat – nahranil) in je dobil tudi povabilo, naj se PONOVNO OGLASI takrat in takrat, ker ga bo čakal sveženj (opranih, nestrganih, zlikanih) oblačil, s katerimi bo tudi lahko izboljšal svoje živetje (in živetje svojih otrok), in – sicer so vzeli (dano jim hrano), a enkrat samkrat se NI zgodilo, da bi nekdo prišel po pripravljena (nanj čakajoča) oblačila, celo več – NIKOLI SE NI ZGODILO, DA BI TAISTI »LAČEN« PONOVNO POZVONIL NA MOJ ZVONEC!

Kaj sem hotel, s tem, povedati? Morda to, da je veliko takšnih, ki se pretvarjajo, in to počno na temelju nekega svojega sebičnega interesa (ob čemer vse tiste, ki izkažejo pomoč, delajo-za-norce), ali pa, morda, to – da je najprej potrebno ugotoviti tisto vsebino, pri kateri je posamezniku zares potrebna pomoč, šele naknadno (in v podobi usmerjene pomoči) taistemu tudi pomagati k temu, da se zmore izkazovati kot suveren (o lastnem živetju odločujoč), kakor tudi kot odgovoren (v okviru etičnega) DEL konkretnega sobivanja!?

Nekateri so prepričani, da je pomoč zares pomoč samo takrat, kadar je ne pogojuješ, pač pa – brezpogojno daš-od-sebe, vendar – če je nekdo prevarant, če služi na način, da se izkazuje izven etičnih okvirov, če GOLJUFA, potem, v bistvu, s tem, ko mu brezpogojno pomagam, OMOGOČAM njegovo GOLJUFANJE, potem sem tudi sam DEL taistega GOLJUFANJA, potem – kako zmorem zase trditi, da sem etičen, če pa NEetičnemu pomagam, če njegovi NEetičnosti omogočam (uspešen) obstoj?! Vendar…

Da, svet se v RAZLIČNIH okoliščinah izkazuje, pa se tako kaže tudi pomagati-drugemu, obstaja tudi BREZPOGOJNA POMOČ, celo MORA OBSTAJATI, tam, kjer sem ugotovil etičnost tistega, ki me za pomoč prosi, tam, kjer sem ugotovil skladnost njegovih besed in ravnanj, tam, kjer sem ugotovil dejanski namen pomoči, in v teh primerih DEJANSKO NI MOJA PRAVICA, DA ODLOČAM O TEM, ČE BO PREJEMNIK POMOČI LE-TO NAMENIL NAKUPU OBLAČILA, ALI HRANE, MORDA ZDRAVIL(A) (odločitev o tem, kako bo denar, katerega sem dal, najbolj učinkovito odpravil del težav, s katerimi se pomoči potreben izkazuje, prepuščam njemu), in je še manj moja pravica v tem, da od prejemnika pomoči pričakujem, celo zahtevam neko hvaležnost (v kakršnikoli podobi izkazano), kajti – takrat, kadar dajem z izključnim namenom, da bom nekaj v povrat prejel, takrat TRGUJEM, NE pomagam!

Mimogrede: razni misioni, v okviru katerih Cerkev »pomaga« sirotam… razni misionarji »dobrotniki«… KO BI ZARES POMAGAL, BI POMAGAL NA NAČIN, DA NE BI ZAHTEVAL PREVZEM (TVOJE) VERE, tako pa, ker to ZAHTEVAŠ (sicer NE dobiš pomoči) v bistvu izkazuješ svoje NErazumevanje moral(n)e(ga) = svojo NEMORALNOST… izkazuješ to, da si NAVADEN TRGOVEC, ki, pač, plača določeno ceno (izkazano v namestitvi in hranjenju nekih sirot) za to, da – DOSEŽE SVOJ NAMEN, interes (pridobitev novih vernikov)!

Zatorej – nauči ga loviti ribe (pomagaj mu postaviti-se-na-lastne-noge), a ga ne uči tega (pač pa mu DAJAJ RIBE) takrat, kadar je bodisi preveč šibak, star, nedojemljiv… da bi se lovljenja rib uspel naučiti!