Nedavno
sem zasledil dobesedno kretensko ugotovitev, in jo, nekoliko preprosteje,
zapišem takole: »Mladi že tako niso dostojanstveni, zaradi feminilne vzgoje,
odrasli pa jim rušijo dostojanstvo.« Zapis, ki, vsekakor, terja določena
pojasnila. Pravzaprav terja kar to, da se znajde v smeteh, saj je tako bebast,
da niti lastnih nasprotij (o katerih govori) ne prepoznava, obenem pa…
Ma,
dajmo po vrsti!
Najprej
kombinacija /že tako/-NISO-dostojanstveni in /odrasli/-jim-rušijo-dostojanstvo.
Če
nekdo/nekaj NI dober/slab, lep/grd, ne/priden… dostojanstven, potem se NE
izkazuje s tistim, česar NE premore. In če nečesa NE premore, potem mu nihče
drug tega njegovega NEimetja ne more ne vzeti, ne kakorkoli ogrožati.
Potemtakem prvi in drugi del ugotovitve, katero kot izhodiščno obravnavam,
preprosto – ne gresta skupaj (govorita o dveh popolnoma različnih stanjih, in
obe stanji hkrati obravnavata kot značilnost ISTE vsebine, konkretno »mladih«).
Zaustavimo
se pri »ugotovitvi« razloga za to, da »mladi že tako niso dostojanstveni« -
feminilna vzgoja. Na temelju takšne ugotovitve je moč sklepati najprej to, da
ženske ne morejo biti primerne vzgojiteljice, ker (ZGOLJ zaradi tega, ker SO
ženske), napačno vzgajajo – ne vzgajajo dostojanstvenih bitij. Ne vem sicer,
kako je butec (avtor obravnavane ugotovitve) dospel do takšnega zaključka,
lahko pa domnevam, in to domnevo zapišem takole:
ker-so-ženske-preveč-čustvene-zato-ne-zmorejo-vzgojiti-trdnega-/«pokončnega«/-značaja.
BEDARIJA,
in to zelo velika – bedarija!
Kot
prvo – NI GA človejaka, ki zmore vzgojiti suvereno, potemtakem tudi »pokončno«,
dostojanstveno bitje! In ga ni zaradi tega, ker je »vzgoja« nagonskih bitij le
prenos-obstoječih-navad-/izkazovanj/-na-naslednike, in je, kot taka, OBIČAJNA
DRESURA. Je, pač, proces, v katerem (s cepičem) drevesu poveš, kakšno mora biti
( = takšno, kot TI meniš, da MORA biti) in kaj mora rojevati ( = kar TI meniš,
da MORA rojevati), in s tem, ko mu poveš o tem, kaj mora rojevati, mu poveš
tudi o tem kako-se-MORA-izkazovati-/da-bo-po-tvojem-mnenju-pravilno/!
Potemtakem… ata »vzgaja« nekega novega SEBE, in takisto počne mati. Ne vem, je
fotokopiranju (ali katerikoli drugi obliki proizvajanja enih in istih primerkov
– vzorcev) zares moč poreči vzgoja ( = oblikovanje nekega suverenega, o samemu
sebi in odgovorno odločujočega bitja, bitja, zmožnega so-bivati s preostalim
svetom)?!
Kot
drugo – če je »ženskost« kriva za neimetje dostojanstva, potem – ženska sploh
NE more biti dostojanstvena?!
To, kar
občost (in vsak povprečnež v njej) »razumeva« kot dostojanstvo, to – sploh NI dostojanstvo!
In na
tiste vsebine, ki so TVOJA specifičnost, NIHČE ne more vplivati na način, da bi
ti jih odvzel, ti »zrušil (denimo) dostojanstvo«… ker so te vsebine V TEBI, pa
NIHČE ne more neposredno dospevati do njih… potemtakem lahko dospe le posredno,
prek tebe… potem lahko nate deluje (tebe spremeni)… potem TI (že spremenjen)
neposredno deluješ na vsebine, katere NAJ bi te (v tvoji izvorni podobi)
tvorile (bile zate značilne), potem jih TI SAM spreminjaš, »rušiš«, vendar… kadar
želiš nekaj, karkoli, z/rušiti, takrat moraš najprej do tega sploh – dospeti (
= imeti)! In dostojanstva, jamčim, med človejaki NE BOŠ našel, nikjer, nikdar,
pri nikomer, ker…
Dostojanstvo
NI tisti »biti trden, biti pokončen, vztrajati pri svojem, ne uklanjati se
drugim«, pravzaprav NI samo to, navedeno. To (in samo to) navedeno govori le o
TRMI (če ne popuščaš, potem vztrajaš pri svojem, potem trmariš, ker vztrajaš
zgolj zaradi tega, ker meniš, da moraš vztrajati) in o NEUMNOSTI (če vztrajam
pri nečem takrat, kadar niti ne razumem tistega, pri čemer vztrajam, in to
počnem tako, da mi nič, niti pojasnilo mojega napačnega ravnanja, ne pride do
živega, potem – samo bebcu ne moreš dopovedati, da neumno ravna, mu ne moreš
njegove bebavosti dokazati)! In – kadar takšno »pokončnost« izkazuješ, takrat
pričaš izključno o tem, da je – vsem predhodnim idiotom uspelo narediti novega
idiota!
Dostojnost = olikanost + dobrota,
uvidevnost ( = etičnost).
Olikanost
(pravilno se obnašati) = v VSAKEM TRENUTKU in v VSAKEM OKOLJU znati se primerno
izkazovati (obnašati)… v kolikor tega ni, potem ne moreš biti okoliščinam
primeren = okoliščinam dostojen!
Dobrota,
uvidevnost ( = etičnost) = (v samem temelju) upoštevati dejstvo, da v
konkretnem trenutku, in v konkretnih okoliščinah, nisi niti sam, še manj edini,
da moraš, potemtakem, upoštevati tudi druge (prisotne), in tudi njih – navade!
NUJNO
je upoštevati OBOJE HKRATI,
kajti le kombinacija primerno-obnašanje + etično-obnašanje omogoča to, da nisem
BREZPOGOJNO dostojen (posledično dostojanstven) tam in takrat, kadar se,
denimo, nahajam v družbi nekih barab, ali zgolj nevzgojenih osebkov (in se
obnašam tako, kot se obnašajo preostali), pač pa sem dostojen takrat, kadar
(zaradi svojih značilnosti) takšno z/družbo, preprosto – zapustim (ne vzdržim v
njej)!
Na
osnovi tega bi se dalo sklepati (in je tako tudi pravilno), da je v svetu
človeka-razumskega bitja ETIČNOST tisto merilo, katerega bi se dalo označiti
kot TEMELJNEGA!
Dostojanstvo = stanje, nastalo
(temelječe) na dostojnosti ( = posledica oz. IZKAZ tistega biti-dostojen).
Kaj je
dostojnost, o tem sem maloprej, pomeni, če na kratko, in preprosto zapišem, da je
dostojanstvo zgolj izkaz (prakticiranja, izkazovanja) dostojnosti.
Biti dostojanstven = biti tisti, ki
TRAJNO izkazuje dostojnost, svoje dostojanstvo.
Tu se
pa malček zaustavimo…
O tem,
kako občestvo pojmuje (posamezne) vsebine, o tem sem že, a – dajmo znova. Glede
na to, da občestvo NI zmožno ugotavljati etičnosti, da, posledično, ni zmožno
ugotavljati značajskosti… je obsojeno na to, da ugotavlja IZKLJUČNO na temelju
čutnih zaznav, pa ugotavlja tudi po, na primer, položaju (moči, pravicah),
katerega nekdo zaseda. In so tako, ter za občestvo, dostojanstveniki
(cerkveni in/ali obče družbeni) tisti, ki so dovolj-»visoko«, in so to NE GLEDE
na to, ali so (ali pa, zvečine) NISO dostojni položaja, katerega zasedajo! In
NISO dostojni zaradi tega, ker se NIKJER, in zlasti ne na »visokem« položaju
(ko si na položaju ZA VSE, ko si VSEM na očeh), NE ZNAJO DOSTOJNO OBNAŠATI!
Pa se
zgodi, in se dogaja, tudi to, da nekdo, ki NAJ BI s cerkvenega-visokega-položaja,
torej nek cerkven »dostojanstvenik«, širil »božjo besedo«, besedo, ki govori o
tistem vsi-smo-božji-otroci, o tistem bog-nas-ima-vse-enako-rad... pa še o čem,
kar NAJ bi učilo k uspešnejšemu (potemtakem tudi k strpnemu, uvidevnemu)
sobivanju, da taisti – vzpodbuja in izkazuje nestrpnost (do drugačnih), ter
celo poziva k obračunu-z-drugačnostjo. Kar, preprosto, pomeni, da je NEdostojen,
in da je dvojno NEdostojen: prvič zaradi tega, ker se NE izkazuje kot
zmožen-sobivanja-v-svetu-različnosti (in takšen, seštevek različnosti, svet
DEJANSKO JE!), in ker se NE izkazuje za dostojnega položaja, katerega zaseda
(ne opravlja svoje zadolžitve, pač pa opravlja le svoje pojmovanje / =
razumevanje/ te zadolžitve)!
In isto
velja za vse ostale, torej tiste običajno-družbene »dostojanstvenike« (na
primer: če SI predsednik… države, vlade… potem SI predsednik VSEH državljanov,
potem si dolžan DO VSEH po enakih načelih ravnati, VSE na osnovi enakih načel
upoštevati… in to, vsekakor, početi v
okvirih etičnosti)!
Občestvo
je nagonsko. Dejstvo. Se izkazuje po pogojnem refleksu (zdaj tako, drugič
drugače, v odvisnosti od tega, kaj mu je bolje – zanj!). Pomeni, da NI načelno!
Pomeni, da NI etično. Pomeni – da ne more biti, ne za mlada, ne na stara leta,
ne dostojno, še manj dostojanstveno!
Zapisal
sem, da dostojanstvo terja pravilno-obnašanje-v-vsakem-trenutku-in-okolju,
potemtakem…
Ko si v
trgovini, in dospeš do prodajalke, pozdraviš! Ko si živčen, ker čakaš v vrsti,
pred blagajno, in čakaš, četudi blagajničarka korektno opravlja svoje delo,
takrat – je ne nahruliš zaradi tega, ker »trgovina« ni zagotovila dodatne
blagajne… ko si na sprejemu pri »predsedniku« (sploh ni pomembno katerem, in
kje), takrat nisi niti »kmečka mlada« (da bi se sramežljivo skrival v nekem
svojem kotu, iz katerega, resda, deliš nek širši prostor s preostalimi, a ga ne
deliš zares, kajti si sam zase, nisi dejanski del z/družbe), in nisi niti kombinacija titanik-ledena gora (pa
da bi s svojim neobvladovanjem samega sebe drugim vsiljeval taistega samega
sebe, svoja mišljenja, ravnanja…)!
Tako
dostojanstvo terja tudi to, da – zapustiš okoliščine, katere se izkazujejo
(tvojemu) dostojanstvu neprimerno. In prav rad bi videl neko nagonsko bitje,
torej tudi nekega človejaka, ki je zmožno takšne »pokončne« drže, ki zmore biti
v vsakem trenutku, v vsakem prostoru, v vsaki okoliščini – samemu sebi zvesto,
načelno, samosvoje, suvereno, dostojanstveno! Pa da začnem verjet v čudeže…
Ni komentarjev:
Objavite komentar