»Nasprotja se privlačijo«

Trditev, zapisana v naslovu tega sestavka, je obče znana, in obče uporabljana, in zveni dokaj kategorično, celo v podobi nekakšne absolutne resnice, vendar – zares ustreza resničnim (dejanskim) stanjem?

Za hec pridodam še trditev, ki pravi da »vrana vrani ne izkljuva oči«. Tudi ta je splošno znana, in tudi ta naj bi izkazovala določena spoznanja (o) dejanskih stanj(ih), in je zanimivo, če obe, in sočasno, vzamem »pod drobnogled«, to – da obe govorita o ENI IN ISTI STVARI ( = o tem, kaj SE privlači), a govorita – o RAZLIČNIH STANJIH (različnih »resnicah« o tej ENI IN ISTI stvari)! Prva namreč govori, da se privlačijo nasprotja, druga, da se privlači istost (kadar te nekaj privlači, takrat te NE odbija, kadar te NE odbija, takrat ne čutiš potrebe, da bi se NEodbijajočemu zoperstavljal, takrat – vrana vrani ne izkljuje oči). Obenem pa – obe trditvi NE ustrezata dejanskim stanjem ( = resnici)! In upam, da mi bo v nadaljevanju uspelo dovolj nazorno pojasniti, zakaj tako trdim.

In – ne glede na to, ali nek povprečnež veruje-v-boga, ali tega verovanja ne izkazuje, VSAKO NErazumsko bitje je obsojeno na to, da MORA verovati (v nekaj in v vse), in da funkcionira na temelju nekih absolutnih »resnic«, nečesa neomajnega in vselej-ter-v-vsakem-trenutku-samemu-sebi-enakega (pomeni, da tako verovanje izključuje = NE upošteva tega, da se iste vsebine zmorejo drugače izkazovati v različnih okoliščinah, in tega, da se v istih okoliščinah različne vsebine zmorejo enako izkazovati), čeprav – absolutna resnica sploh NE obstaja (ni ene same stvari, v vsem obstoječem, katere značilnosti bi lahko izkazal brez tega, da bi uporabil tisti »razen v primeru, da…«).

Absolutna resnica = kadar določeno spoznanje VELJA V VSAKEM TRENUTKU in ZA VSE, KI O NJEM GOVORIJO, ENAKO!

Poglejmo, za začetek, nekaj povsem preprostih primerov, in zapišimo takole:

Svetloba (dan) privlači temo (noč)… sončno vreme privlači dež… mraz privlači toploto… ne nazadnje – ogenj privlači vodo (kakopak, pri vseh teh primerih lahko zamenjaš vrstni red, v posamičnih zapisih o privlačnosti, pa denimo zapišeš, da tema privlači svetlobo, dež sonce… s tem ne boš, vsebinsko gledano, ničesar spremenil/a).

Kadar se posamičnosti med seboj privlačijo, in kadar jim to privlačnost uspe udejanjiti, takrat – se izkazujejo »privlečene«-druga-k-drugi, potemtakem se izkazujejo v nekem sodruženju (soobstajanju), kajti – če me nekaj privlači (če mi je nekaj tako všeč, da me sili k sebi), takrat ohranjam (ali vsaj skušam ohranjati) tisto značilnost nekoga, nečesa, zaradi katere mi je posamičnost privlačna (ko magnet privleče vijak, takrat oba obstajata v podobi BITI- SKUPAJ)! In v kolikor ta značilnost izgine, s tem avtomatično izgine tudi samo dejstvovanje posamičnosti v odnosu do mene (me ne privlači več). Z drugimi besedami – to, da te nekaj privlači (in, posledično, privleče), to NIKAKOR NE POMENI tega, da tisto, kar te privlači »pogoltneš« ( = izničiš, onemogočiš nadaljnji obstoj)… potemtakem za uvodoma naštete primere »NASPROTIJ, ki se privlačijo« (svetloba-tema, sonce-dež, mraz-toplota, ogenj-voda) NE moremo govoriti o tem, da gre za (neke vrste) dejanske privlačnosti, kajti vsaka od vsebin (zapisanih po parih) pogoltne drugo, tisto, ki ji je nasprotna (noč pogoltne = izniči dan, voda pogoltne = izniči ogenj)… je pa res, da imajo vsa ta (našteta) nasprotja določene STIČNE TOČKE, kakor ima določene stične točke VSE kar (so)obstaja!

Preden nadaljujem, s podajanjem (dveh) primerov, poudarim: ZAVEDAJ se tega, da je tisto, kar vidiš (in z ostalimi čutnimi zaznavami ugotavljaš) le zunanjost (potemtakem le eden izmed načinov, s katerimi se posamičnost izkazuje, potemtakem POSLEDICA… neke zasnovanosti, neke vsebine), dočim je tisto KAR ODLOČA o posamičnosti (o tem, kakšna ta posamičnost je) SKRITO tvojim očem (in tvojemu čutnemu zaznavanju nasploh), in, še več, se sploh ne izkazuje ( = ne obstaja) v materialni podobi! Potemtakem je (vse) tisto, kar »odloča« o SLEHERNI posamičnosti, in tudi o VSEH (o celem svetu, o tem, kako se ta svet izkazuje) razumevanju dosegljivo IZKLJUČNO na posreden način (na temelju zmožnosti logičnega povezovanja posamičnih dejstev, na temelju »seštevka« - enostavnega, praktičnega mišljenja + celovitega, kompleksnega mišljenja + abstraktnega mišljenja + ENOVITE zavesti), pa – RAZLIČNE RAZLAGE (različna »razumevanja«, različna »vedenja«) OBSTAJAJO IZKLJUČNO ZARADI TEGA, KER ABSOLUTNA VEČINA OBRAVNAVA VSE NA OSNOVI TISTEGA, KAR VIDI (na osnovi izkazovanja, na osnovi POSLEDIC nekih, konkretnih vsebin), IN KER SE TO, KAR VIDI, IZKAZUJE – NA RAZLIČNE NAČINE (lev JE lev, in je, kot tak, objektivna grožnja, čeprav se zmore izkazovati tudi kot »miroljuben« /kadar prenažrt počiva v neki senci/).

Sicer pa – o tem, kar zmore »ugotavljati« NErazumsko bitje (človejak), in o tistem pod-zunanjostjo-skritim (do česar človejak NE dospeva), bo govora pri obeh primerih, ki sledita…

Pojdimo najprej v svet nesporno ugotovljenih živali, in – če sem že omenil leva, se pri levih ustavimo.

Zamisli si dva leva, ki sta se znašla v spopadu (med seboj), potemtakem sta nasprotnika, potemtakem sta nasprotji, celo takšni nasprotji, ki se privlačita (KO se ne bi privlačila, NE bi bila skupaj, se tudi bojevati ne bi mogla).

V čem se ta leva RAZLIKUJETA? V povsem obrobnih, vsebinsko gledano nepomembnih zadevah: nista enako stara, težka, velika, močna, spretna… razlikujeta se (NA VIDEZ = navidezno sta drugačna) po tistem, kar zmorejo zaznati čutne zaznave. In – čeprav se »razlikujeta« - sta, v bistvu, POVSEM ENAKA (vsebinsko gledano), kajti: za VSAKEGA LEVA VELJAJO ISTE ZNAČILNOSTI, KOT VELJAJO ZA VSE LEVE, potemtakem te značilnosti veljajo tudi za oba med seboj bijočima se levoma! Ko temu ne bi bilo tako, potem ne bi sploh bilo moč ugotavljati levov (ali katerekoli druge podobe obstajanja) v okviru neke, posamične, specifične (v odnosu do vsega ostalega) skupine (vrste)!

Kaj privlači (v spopad = v že omenjeno »/po/goltanje«) ta leva? Nasprotje (nasprotja, različnost, razlike) ali ISTOST?

Drugo, istost torej, kajti – spopadata se zaradi tega, ker oba želita povsem iste vsebine, ker se oba želita na popolnoma enak način izkazovati (kot »glavna«, kot tisti-ki-odloča-in-ima-pravico odločati o ravnanju krdela, razpolagati z nekim področjem, oplajati samice in lastne gene prenašati v bodočnost, prvi na/hraniti se…), ker – sta OBA, vsebinsko gledano, ISTA = ENAKA!

Ta istost ju privlači v vseh okoliščinah, torej vedno, potemtakem tudi takrat, kadar živita-drug-ob-drugem, in…

KO bi bila drugačna, ko bi bil en lev, drug pa NElev (na primer neka antilopa)… takrat močno dvomim v to, da bi ju nasprotja privlačila (leva bi sicer privlačilo antilopje meso, in bi ga privlačilo v podobi »/po/goltanja«, dočim bi antilopo lev privlačil tako, da bi – skušala ubežati pred njim).

Ne vem, če si opazil/a, a z zapisanim je obdelana tudi trditev vrana-vrani-ne-izkljuva-oči (če zmoreš ISTE VSEBINE razumevati pri različnih njih izkazovanjih, seveda), in je obdelana tako, da pove sledeče: tudi pri istih vsebinah prihaja do spopada(nja) interesov posamičnosti, potemtakem vrana še kako napade drugo vrano, kadar ne najde drugačnega načina razreševanja »vranje problematike«!

Glede na to, da sem bistveno o obravnavani temi (že) zapisal (pojasnil), se v svetu dvonogih-v-oblačila-odevajočih-se zaustavim le toliko, da nekaj vprašanj izkažem (in skušaj sam/a nanje odgovoriti):

-          Če sem »len«, če se mi ničesar ne da, še premikati se… mi bo prijalo druženje z nekom, ki ne zmore biti pri miru, in bo hotel svoj čas preživeti z menoj, pa bo, zaradi tega, nenehno drezal vame s tistim svojim daj-premakni-se-greva?!

-          Če sem NEnasilen, če imam odpor do nasilja, in vseh, ki ga izkazujejo, mi bo prijalo biti z nasilnežem?!

-          Če sem umen, mi bo prijalo družiti se z butcem, kateremu nobena razlaga ne pride do živega, in, še huje, mi svoja »modrovanja« nenehno »prodaja«?!

Ne, ne, tudi takrat, ko govorimo o drugačnosti (ki se privlači), pa, na primer pomislimo na odnos med spoloma (ki se med seboj – in to očitno, a ZGOLJ NAVZVEN – razlikujeta), tudi takrat je ISTOST tista, ki privlači (želja po /spolnem/ ugodju, nagon-po-ohranitvi-vrste, potreba po »razrešitvi« bio-kemičnih procesov = delovanje hormonov…)!

Ne nazadnje – pomisli na različne podobe druženja (lahko tudi političnega, verskega povezovanja, povezovanja na osnovi nekih prepričanj) – vselej je istost (vsebinska enakost vseh posamičnosti) tisti dejavnik, ki združuje, in vselej je RAZLIČEN (drugačen) interes neke konkretne posamičnosti tisto, kar razdružuje (znotraj taiste istosti-ki-se-medsebojno-privlači).

Ko bom zvedel za ENO SAMO nasprotje, ki se izkazuje v podobah medsebojne privlačnosti (in ne na način »/po/goltanja«!), takrat bom, rade volje - pritrdil izhodiščni (obravnavani) trditvi (občestva). Sicer pa – kako že gre, tisti »gliha vkup štiha«?!

Ja, ja, je hudič, kadar niti tistega, o čemer trdiš, ne razumeš, kaj šele, da bi LASTNE (in med seboj RAZLIČNE) trditve o ENIH IN ISTIH stvareh zmogel med seboj povezati (jih sočasno upoštevati, se jih ZAVEDATI) in, posledično, ugotoviti – da se z NEUMNOSTJO izkazuješ!