Pot. Na kratko...

Vstaneš.
Si oči pomaneš.
In potem - spregledaš!
Če, seveda...
Pa še preden se zavedaš
(kakšna beda!),
še preden hasne,
ugasne...

Pri večini.
Se razblini.
Nič.
V - nič.

Tu, pri nas, je dobro biti...

Tu, pri nas, je dobro biti tup,

pašeš, brez težave, v kalup,

strankarske monade

te imajo rade,

ker le tup se z njimi spravi vkup…

Dobro je, če si še nepošten,

ali vsaj dodobra nevzgojen,

ker le brez morale

jim prepevaš hvale,

brez morale, umsko nebogljen…

Tu, pri nas, je dobro biti nič,

dobesedno prazen fičfirič,

zlahka v praznino

klic za domovino

spravi vsak pastirski pridanič…

Tu, pri nas, se pamet bolj jezi,

bolj jezi, pa kislo se drži,

kaj bi čast, kaj glava,

na površju plava

tisto kar lepo nič ne diši…

Le preklet...

Ne, nisem od tu, verjemi, preklet,

preveč v nebesne modrine me nosi,

in žep moj le sanje med zvezdami trosi,

s planeta neznanega nek zgolj poet…

Ne, nisem od tu, grenak je moj cvet,

se je že nabralo teme in spomina,

in sleherni dan je z grenkobo pelina,

v neskončnem čakanju, dodobra prežet…

Znam še bolj v dno, do drobovja sredice,

do tja, kjer še duša kot kamen zaleže,

in znam, ko mi veter veselje vpreže,

hitreje, in višje kot sežejo ptice…

In zmorem nemočen porajati upe,

v jutri, v čas, ki, morda, nekoč pride.

In zmorem prek blata, in zmorem čez gnide,

za silo še kri mi presnavlja vse strupe…

Ne, nisem od tu, ne dam se ujeti,

me stežka boš stlačil v poznane širjave,

ne sežeš do dna moje duše sanjave,

da zmogel z menoj bi, za hip vsaj, leteti…

Ne, nisem od tu, že davno sem jaz,

splahnelo v poslušanju je hrepenenje,

razkrilo ničevosti čar je življenje,

le z nič, a imam, več kot ti, svoj – obraz…

...daj-dam...daj-dam...daj-dam...

Pred božjim hramom barantanja

daj-dam-daj-dam-daj-dam pozvanja,

daj-dam, da dušo ti pregrešno

očistim hipoma, uspešno,

le kanček moje čarovnije,

pa sprane bodo svinjarije,

prav vse, da godna bo, svetleča,

in spet daj-dam-daj-dam doneča…

Potem pa spet, daj-dam, v daljavo,

doneč bo lilo v prazno glavo,

v tolažbo zroč, in v malo upa,

če ne drugače, s kančkom strupa,

za tiste, ki bi le po svoje

in jim daj-dam-daj-dam ne poje…

Še več, pregrešni bi spočeli

nov svet, in nam daj-dam vzeli!

V božjem hramu barantanja,

za slednjega, ki se priklanja,

je up doma, in sline toči,

da duh iz steklenice skoči,

pa da daj-dam se z njim razleze,

morda razblini vse pretveze…

Čeprav…kaj pa, če…vrag…se skaže,

da ta daj-dam-daj-dam se – laže?!

Pa v prazna da pričakovanja

daj-dam-daj-dam zaman odzvanja,

ker bog zverina je presita,

ki svoja šila in kopita

drugam je, davno, preselila,

pač, nekam, kjer še niso gnila

ta bitja, ki v daj-dam hitijo,

ker se, ničeva, ga – bojijo?!

Sveti Janez, naš junak...3. del

Je težava vsake krize,
da ničevost se pregrize,
pa tedaj šef slabe baže
rad z nizkotnostjo se kaže...

...in neumnost rata roba,
pa nestrpnost, z njo še zloba,
primitivnost in hujskaštvo,
takšno je, pač, bede svaštvo...

...in tedaj je še bolj slaven,
tisti, ki je takšnim glaven,
pa povede v kakšen -izem,
če ne v drug, pa v - kretenizem!

Sveti Janez, naš junak...2. del

Ni stvari, ki sama zase
zmogla biti bi, obstati,
še junak v junaštvo zrase,
če ima od kod pognati...

V boljšem zgolj neprepoznaven,
ni mu dano iz meglic,
pa postane lažje slaven,
če požene iz betic...

So, kakopak, ni dileme,
svet po svoje se vrti,
tudi v tem svetle izjeme,
stežka pa v politiki...

V njej zadošča čvekedranje,
bolj nizkotno, bolj krepi,
je mentalno stanje sranje,
cepcev vselej mrgoli...

Pa ni čudno, kadar beda
se požene nad oblak...
Demokratsko je, seveda,
da glas bevskne vsak bedak!

Sveti Janez, naš junak...

Sveti Janez, naš junak,
večji si še od Triglava,
nemoralnim pravi znak,
da je v raju ta država...

Tvoja pamet, oh in ah,
še celo romane piše,
vsem napačnim zbuja strah,
da jih kdaj, morda, izbriše...

In pa tvoja hrbtenica,
ki težavam vsem kontrira,
ko korak tvoj menja lica,
in naprej...(do kod?!)...prodira...

Sveti Janez, odrešenje,
če si ti res vzor uspeha,
potlej up moj v poštenje
se s teboj - docela neha!