Ne,
nisem od tu, verjemi, preklet,
preveč v
nebesne modrine me nosi,
in žep
moj le sanje med zvezdami trosi,
s
planeta neznanega nek zgolj poet…
Ne,
nisem od tu, grenak je moj cvet,
se je že
nabralo teme in spomina,
in sleherni
dan je z grenkobo pelina,
v
neskončnem čakanju, dodobra prežet…
Znam še
bolj v dno, do drobovja sredice,
do tja,
kjer še duša kot kamen zaleže,
in znam,
ko mi veter veselje vpreže,
hitreje,
in višje kot sežejo ptice…
In
zmorem nemočen porajati upe,
v jutri,
v čas, ki, morda, nekoč pride.
In
zmorem prek blata, in zmorem čez gnide,
za silo
še kri mi presnavlja vse strupe…
Ne,
nisem od tu, ne dam se ujeti,
me stežka
boš stlačil v poznane širjave,
ne sežeš
do dna moje duše sanjave,
da
zmogel z menoj bi, za hip vsaj, leteti…
Ne, nisem
od tu, že davno sem jaz,
splahnelo
v poslušanju je hrepenenje,
razkrilo
ničevosti čar je življenje,
le z
nič, a imam, več kot ti, svoj – obraz…
Ni komentarjev:
Objavite komentar