...daj-dam...daj-dam...daj-dam...

Pred božjim hramom barantanja

daj-dam-daj-dam-daj-dam pozvanja,

daj-dam, da dušo ti pregrešno

očistim hipoma, uspešno,

le kanček moje čarovnije,

pa sprane bodo svinjarije,

prav vse, da godna bo, svetleča,

in spet daj-dam-daj-dam doneča…

Potem pa spet, daj-dam, v daljavo,

doneč bo lilo v prazno glavo,

v tolažbo zroč, in v malo upa,

če ne drugače, s kančkom strupa,

za tiste, ki bi le po svoje

in jim daj-dam-daj-dam ne poje…

Še več, pregrešni bi spočeli

nov svet, in nam daj-dam vzeli!

V božjem hramu barantanja,

za slednjega, ki se priklanja,

je up doma, in sline toči,

da duh iz steklenice skoči,

pa da daj-dam se z njim razleze,

morda razblini vse pretveze…

Čeprav…kaj pa, če…vrag…se skaže,

da ta daj-dam-daj-dam se – laže?!

Pa v prazna da pričakovanja

daj-dam-daj-dam zaman odzvanja,

ker bog zverina je presita,

ki svoja šila in kopita

drugam je, davno, preselila,

pač, nekam, kjer še niso gnila

ta bitja, ki v daj-dam hitijo,

ker se, ničeva, ga – bojijo?!