Za lepši planet…

Prepričani so, da bi z izumrtjem čebel tudi njih pobralo. Hm…

Ničesar nimam proti čebelam, a sem prepričan, da bi bil brez njih planet lepši!

Jupi!

Že včeraj je bila rdeča, a sva jo, namenoma, do danes pustila, da še malo dozori. In danes…

 

Na veliko tatino zadovoljstvo je dete zmazalo jagodo. In ugotovilo, da je zelo dobra.

Ne vem, morda ji je bila tako všeč zaradi tega, ker je (bila) najina, ker sva midva skrbela zanjo, in ker je bila prva, med »domačimi«, ne vem, a vsekakor je bilo zadovoljstvo videti, kako je Sonko opravil z njo!

Ni človeku med ne-ljudmi…

Bolj kot imaš rad človeka, njegove lastnosti, in izkazovanja, težje prenašaš »človeštvo«!

 

Ko spoznaš, da si popolnoma drugačen od praviloma vseh, katere spoznavaš… ko spoznaš, da ti na pot postavljajo prepreke, ker skušaš kot človek, človečno… ko spoznaš, da si v nič metal, se odpovedoval lastnim željam, lastnemu času, življenju, ko si hitel pomagati pomoči, ma, celo pozornosti, tvoje, nevrednim… ko ugotoviš, da smeš le v sebi iskati, če želiš do nekega življenja dospeti… ko spoznaš, da je povsem jalovo, ko se naokoli oziraš, iščoč tisto, česar v svinjaku ni najti… takrat ugotoviš, da si po nepotrebnem živel, da niti do zadovoljstva ne zmoreš dospeti, kaj šele do trenutkov sreče… takrat se povprašaš o tem, čemu sploh so te na takšen svet porodili,,,

 

Da, in takrat te imajo za »ljudomrzca«, pa čeprav imaš, za razliko od njih, dejansko rad človeka, in človečnost, in se tvoj odpor do dvonoštva izkazuje izključno v zaničevanju, od sebe odganjanju prevladujoče, četudi v človeških podobah, telesnih, izkazovane, živalskosti, s človekovega zornega kota popolne ne samo nevrednosti, ničevosti, pač pa vsebine, katera en sam trenutek ne bi smela obstajati tam, kjer je o ljudeh govora!

 

Planet opic, in to celo preračunljivih, neiskrenih, sprijenih… ni vizija, »znanstveno fantastično« obarvana, ne, je realnost, je preteklost, je sedanjost, in je, na žalost, kruta bodočnost, v lasten konec vodeča.

Marš!, edino, kar ti še ostane.

»Nasprotja se privlačijo«…

Bilo bi dobro, ko bi občestvo zmoglo sočasno predelati dve trditvi, naslovno in tisto »gliha vkup štriha«, z obema trditvama se namreč izkazuje, pri čemer ga sploh ne moti to, da - obe trditvi o eni in isti zadevi nasprotujoči si mnenji podajata…

 

Dejansko je pravilna tista »glihasta«, ker… samo nesnagi zmore biti nesnaga ljuba, samo sprijenosti sprijenost sprejemljiva, in samo prascu zmore biti svinja všeč. Se že na daleč zavohajo, jih smrad privlači, potem pa družno poskrbijo za njegovo krepitev, »(o)plemenitenje«…

Obvestilo…

Vse pijavke, bolhe, uši, stenice, trakulje in ostale gliste, vse komarje, obade, muhe in druge parazite, ki od tuje krvi živijo, in od tujih nekih sokov, obveščam, da nisem tako velik ljubitelj živali, da bi jim nekaznovano poseganje v lastno življenje dopuščal. Nič več.

Če h Geteju stopim…

Kar nekaj jih je bilo, izjemnih posameznikov, razglašenih za velika imena, ki so, skozi tisočletja, o »človeštvu« izjavljali. In ničesar lepega niso imeli povedati o njem, nasprotno, zaničevali so značajske »odlike« tega »človeštva«…

 

Bil je nek Diogen, denimo, ki v občestvu poštenosti ni našel, pa Platon, ki je o nezmožnostih nekaj govoril, Tolstoj je ugotavljal, da, to »človeštvo«, sploh pod površje zadev ne vidi, potemtakem tudi ugotavljati dejstev ni zmožno, Ajnštajn je neskončnosti obče neumnosti nekaj besed namenil…

 

Zjutraj sem zasledil Getejevo mnenje, pa ga »ukradem«, in mu, zgolj malček, nekaj besed pripišem…

»Nič ni bolj odurnega kot večina. Sestavlja jo nekaj močnih prednikov, nekaj prilagodljivih falotov in masa ljudi, ki hodi za njimi brez vsakršne predstave, kaj sploh hoče.«

 

Kakopak, Gete (še) ni mogel vedeti, iz česa je sestavljeno »človeštvo« (resnici na ljubo, še nisem srečal posameznika, ali slišal o njem, ki pa bi, v današnjih časih, vedel o tem, še več – komurkoli razlagam, vsakdo me »postrani« gleda…), pa mu ne zmorem zameriti uporabe besede »ljudje«, itak je neznačajskost, potemtakem nemoralnost izpostavil, a, kljub temu, malček pridodam, in tudi popravim…

 

Kot prvo ne gre zgolj za večino, pač pa za ABSOLUTNO večino, in v tem je nemajhna razlika. Redki so namreč posamezniki, ki so drugačni, ki ne sodijo v povprečnost, obenem pa ne kaže, pri opredeljevanju »človeštva« spregledati, ne-upoštevati tistih, ki so povsem enaki ostalim, le da še do priložnosti niso dospeli, da bi se, kot takšni, tudi izkazali. Zadovoljen lev se ne kaže v podobi krvoločne zveri…

 

Glede prednikov tega »človeštva« - niso značilni samo za nekatere (potemtakem »človeštva« ne sestavlja »nekaj močnih prednikov«, kakor je Gete zapisal), pač pa je celotno »človeštvo« posledica križanja nagonskega bitja, potemtakem živali, Neandertalca, in človeka, in imajo vsi identično gensko podobo (z zloveščim genom MCPH1 na čelu – ta gen, ki se nahaja v možganih, v čelnem režnju, je »zaslužen« za NE-razumskost, torej za nagonskost, z drugimi besedami: za ohranitev živalskosti v človeških telesih)…

 

Getejeva opredelitev »nekaj prilagodljivih falotov« je tudi resnici neustrezna, kajti VSI so prilagodljivi, vsi so nagonski, potemtakem se, (tudi) v duhu vsako-priložnost-je-potrebno-izkoristiti (ne glede na neetičnost priložnosti oziroma njene izrabe!), ravnajo okoliščinam primerno in vsekakor tako, kakor »veter (za)piha«.

 

Da, res je, tako imenovana masa hodi za pastirji, kajti običajna povprečnost je nezmožna celo samega sebe obvladovati, a nikakor ni res, da hodi »brez vsakršne predstave (o tem), kaj sploh hoče«, kajti hoče, vselej in na vsakem koraku, izključno sebi dobro, ali vsaj boljše. Pa ni prav nič čudnega, da besedne klobase, v času razmetavanja predvolilnih obljub, denimo, klobase v podobah samostojnosti, celo suverenosti, neke svobode, svetih triglavov, zveličavnosti »ljudstva« (ubogo »ljudstvo«, brez redkih, izstopajočih, je do pikice vsem ostalim »ljudstvom« enako!), pa druge-švice, silicijeve doline, manjših davkov… zlahka brezlično maso, sestavljeno iz nezmožnih, nesuverenih (tudi ali predvsem mišljenjsko ubogih) posameznikov, popeljejo na pot, ki vodi ne samo v neznano, pač pa predvsem v nedosegljivo, v porajanje težav, v, dobesedno, slabšanje poprejšnjega stanja. Kakopak, tisti, ki so, vsaj relativno, v bližinah nekih korit, pa si materialno vsaj toliko opomorejo, da jim je bolje, kot jim je bilo, ali da jim vsaj slabega ni, tisti v takšnih zadevah vidijo »napredek«… pa čeprav gnijoče okolje (ali kar ves svet), v katerem živijo, vse bolj zaudarja. Ja, vedo, v osnovi, kaj želijo, le tega ne vedo, ubožci, da realizacija njih želja nima realnih osnov, da njih želje krepko presegajo ne samo njih, pač pa tudi zmožnosti celote. Potem pa, čez čas, ko »vidijo« kaj se je izcimilo iz obljub, ugotavljajo, da so jih (spet) »žejne prek vode (po)peljali«…

 

Da, Gete, v tem ti pa, in to celo zlahka, pritrdim, v tem, da ni ničesar bolj odurnega, kot je absolutna večina! In, verjemi, se ti celo zahvalim, kajti – glede na svoja stališča, porojena na temelju praktičnih ugotovitev, kakopak, se v tvojih družbi, in v družbi nekaterih (uvodoma) imenovanih, in ostalih, ki so neimenovani, v tem zapisu, ostali, vsaj malo manj osamljenega počutim, obenem pa nekako takole sklepam (morda celo napačno, ne vem, o tem bi moral predstavnike »človeštva« povprašati)… če so takšne osebe, kot si ti, Gete, priznane, slavne, bojda tudi čaščene, tako menile o konkretni brezličnosti, potem tudi z mojim mnenjem ne bi smelo biti ničesar narobe!

Se veter potepa…

Potepa se veter v dan.

Nebo je postlano,

v sivino obdano,

obliž preko sončevih ran…

Potepa se veter v dan.

V širjave ga nosi,

da tam ga raztrosi,

da leže v objem svojih sanj…

So meni uspešno pošle.

Ko ti svinjarije

življenje razkrije,

sanjarjenja želja zamre…

Ni meni obliža, ni leka.

Podobe razkrite

ne bodo umite

dokler mi v grenkobi odteka…

Potepa se veter v dan.

Bi z njim se podal,

ko smel bi, in znal,

ko kam bi imel, daleč stran…

Potepa se veter v dan.

Ni smradu neba,

da ubija, svinja,

pa piha vesel, razigran.

Razmišljanje iz kota – delavni, pridni in pošteni…

Zase trdijo, da so delavni, pridni in pošteni, da častijo delo, celo praznujejo ga, zlasti takrat, kadar praznik omogoči – odmik od dela…

Marsikaj sem počel, ne samo v času »služenja cesarju« in nabiranja pokojninske dobe, pač pa tudi v dijaško-študentskih letih, ko sem dobršen del prostega časa namenil opravljanju nekih del. In to, kar sem počel, sem večinoma, skorajda v celoti, počel v gospodarstvu, v različnih podjetjih, na različnih področjih, potemtakem tudi v različnih kolektivih, pa mi je bilo mnoštvo teh »pridnih« dano v spoznavanje…

 

Tudi osel je priden, in tudi osla zmoreš premakniti, v »pridnost«, takrat, ko trmari in se zaustavi, s korenčkom. Zanj, če ga pred nosom vidi, bo dokaj hitro v svojo »pridnost« povlekel voz…

Spoznaval sem radikalne spremembe, v delavnih okoljih, povzročene prav zaradi te, zgolj tozadevne, delavnosti, pridnosti in poštenosti. Od uvajanja delavnih norm, prek organizacije delavnega nadzora, preverjanja dejanskosti raznih bolniških odsotnosti, pa vse do fizičnega preverjanja »poštenosti«, ob koncu delavnega časa in pri izhodu iz podjetja, obenem pa sem prevečkrat slišal določene trditve, ki se, vsaj mojemu načinu dojemanja, zdijo popolno nasprotje že prislovični delavnosti, pridnosti in poštenosti…

 

Tega se ne splača delati, je, denimo, ena od teh trditev. Nihče me ne more tako slabo plačati, kot zmorem slabo delati, je druga. Saj bi delal več, ko bi mi več tudi plačali, tretja…

Poslušal sem tudi o tem, kako je dokaz slovenske pridnosti v tem, da pa »v Nemčiji vsi pridno delajo, potemtakem so naši delavci zares pridni«…

 

O čem pa dejansko govorijo takšne trditve? O tem, da bi častili neko delo, samo po sebi, zagotovo ne! Potemtakem tudi ne o tem, da bi sami od sebe skušali čim bolj odgovorno in korektno to delo opraviti. Ne, govorijo o nečem popolnoma drugem, o tem, da je delo – nujno zlo, in ga praviloma opravljajo samo radi tega, ker ga, pač, morajo opravljati. Bodisi zaradi tega, ker sicer ne bodo dospeli do neke osnovne socialne varnosti, ker jih delodajalec ne bo zaposloval, in jim ne bo plač izplačeval, bodisi zaradi tega, ker, na povsem zasebnem področju, brez dela ne bodo dospeli do realizacije nekih svojih, v materialno imetje, usmerjenih želja. O ničemer drugem, kajti…

 

Ko bi bili zares delavni, pridni in pošteni, potem…

… bi skušali takrat, ko neko delo opravijo, a so še vedno na delavnem mestu, pridobiti dodatnega, da bi še več opravili…

… bi jih ne bi bilo potrebno z normami siliti k večji »produktivnosti«, pač pa bi jih bilo potrebno brzdati, jih upočasnjevati, pri delu, da se ne bi izčrpali…

… bi pri vsakem delodajalcu, ne glede na višino plače, delo opravljali korektno, in odgovorno, v smislu »če sem za nekaj prevzel odgovornost, potem bom to tudi odgovorno opravil« (ne oziraje se na tisti »kaj bom pa jaz imel od tega«, še zlasti zaradi tega ne, ker ob nastopu dela veš za kakšno plačilo boš delal)…

 

Njim je, tako kot uvodoma omenjenemu oslu, pomemben rezultat, tisti, katerega bodo sami uživali (ne skupnost!), njim je pomembno dospetje do cilja, in niti pod razno sama pot, ki do tega cilja vodi, medtem ko…

Vidiš, pri človeku pa je POVSEM drugače! Človek uživa v nekem snovanju, uživa v tem, ko se podaja to snovanje realizirati, uživa v soočanju s preprekami in v njihovem premagovanju, uživa v tem, da vidi kako za njegovim delom nekaj ostaja… medtem ko takrat, ko dospe do cilja, po nekem kratkem času zadovoljstva (nad uspešnostjo opravljenega) začuti praznino, iz katere se porodi potreba, neomajna, po tem, da z nečim novim zastavi! In ga ni potrebno ne priganjati, ali moledovati, ne nadzorovati, mu »korenčkov« ponujati, mu s kaznimi pretiti, ne, sama potreba po tem, da izpolni zasnovano, mu je edino možno (potemtakem tudi največje) vodilo pri opravljanju dela. In bo, zlahka, po tem, ko neko delo opravi, v opravljenem našel tisti »ma, morda pa bi še bolje zmogel«, in ga bo prav ta dvom, to, četudi zgolj v pomisleku izkazano nezadovoljstvo, gnalo v to, da bo naslednjič skušal še bolje. In mu bo samo opravljeno delo vir zadovoljstva, in ne plačilo (ki je, običajno, povsem v nesorazmerju z izkazanim trudom, delom, potemtakem praviloma – slabo).

 

Ko bi svoje življenje živel po načelu »ne/splačati se«, potem se večine tistega, česar sem se lotil, in opravil, sploh lotil ne bi! Ne bi, denimo, »direktoroval«, še prej »šefoval« (ma, vprašanje je, če bi sploh kakšno delo opravljal, med vsemi, ki sem jih, skozi svojo zaposlenost), ne bi, ne nazadnje, ene same vrstice zapisal, kaj šele prevajal (vse prevode, in ni jih ravno malo, sem opravil povsem brezplačno, edino nadomestilo mi je bilo zadovoljstvo tistega, ki je prevod želel, moje zadovoljstvo, ob uspelem delu, in nekaj izvodov prevedenega), da o tem, koliko svojega življenja sem namenil »vlečenju iz dreka«, nekih drugih, potemtakem zahtevnim, mučnim opravilom, katerih še zdaleč povprečnost, tudi »strokovna«, ni sposobna niti dojeti, kaj šele opraviti, sploh ne govorim. Tudi »sadjaril« ne bi, sedaj, ko bi mi bil pridelek, celo nek zaslužek, merodajen pri odločanju o tem, kar bom počel!

 

Da, človeku je nič-početi, »gledati v zrak«, »dati vse štiri od sebe«… mučna zadeva, mu je pravzaprav smrt, ali vsaj umiranje, stran-metanje-življenja, dočim je tem »delavnim, pridnim in poštenim« sleherni dan brez dela, brez nekih obveznosti, čisti užitek! In, v tolažbo jim, pripišem: tudi osel na identičen način brezdelje uživa. Čeprav…

 

Da mi ne bi kdorkoli očital, češ da sem se na osle spravil, da imam nekaj proti njim – ni res, celo ljub(k)i so mi, kadar imajo štiri noge, seveda.

Homo Sapiens, te bo »sodobni človek« izničil?!

»Znanost«, da, namenoma zapisujem v navednicah, »ve«, da obstaja »sodobni človek«, in ga prešteva celo v več kot osmih milijardah.

Znanost bi morala vedeti, da, še vedno, obstaja Homo Sapiens, edino razumsko bitje, v vsem znanem nam svetu, potemtakem edino bitje, katero je, dejansko, človek. In ga je moč prešteti v manj kot dvestotih milijonih.

 

Res je, zaradi križanja s človekom je »sodobni človek«, skozi deset tisočletja, zapopadel človekovo podobo, izgled, a ni zmogel, žal, dospeti tudi do tistega znotraj, do vsebine, specifične, ki je izključno človeku dana. Najprej do razuma, posledično do povsem drugačnega razmišljanja, in čustvovanja, kot je značilno za »sodobnega človeka«, še bolj posledično do povsem drugačnega izkazovanja, povsem drugačnega obstajanja, kot je obstajanje »sodobnega človeka«. Le-ta se namreč, kot vsa nagonska bitja, izkazuje po pravilih boja-za-obstanek, pri čemer mu je smisel (njegovega) živetja da-mi-je-čim-bolje, in poleg zadovoljevanja nekih psihofizičnih potreb, značilnih za ves nagonski svet, česa drugega ne zmore izkazati, dočim…

 

Razni platoni, galilei, degaji, puškini, tesle, kolumbi… svoja življenja so posvečali nekim ciljem, vrednotam, sledeč potrebi, notranji, kakopak, po odkrivanju oziroma ugotavljanju, po tvornosti in tvorjenju… in jim hranjenje ni bilo cilj, pač pa zgolj zadovoljitev osnovnih potreb telesa, in jim pridobivanje sebi ni bilo vodilo, pač pa so sebe, svoj trud, svoje življenje namenjali – pridobivanju vseh, pridobivanju celote, porajanjem kakovostnih, vsebinskih, sprememb na planetu. Da, brez njih, preredkih, bi bile, še vedno, votline, nabiranje plodov, lovljenje mesa… še vedno bi preprosti medmeti izkazovali (govorno) sporazumevanje… še vedno bi bili plenilci in plen hkrati… obstajajoči, morda, nekih trideset let, in prav nič dlje.

 

Tudi žival zmore graditi, od nje se je tudi človek učil. Pa gradi cela naselja, ne samo posamičnih nekih gnezd, brlogov, mrež.

Tudi žival zmore hoditi na delo, ne nazadnje to nenehno počne, ko bodisi urejuje »vrt«, bodisi skrbi za to, da se med »vrtnarji« ne bi nemoč razširila.

Tudi žival se zna oblačiti, o čemer priča slednji rak, ki se v zapuščeno lupino školjke naseli.

Tudi uporabljati »javna prevozna sredstva« zna, o tem lepo pričajo bolha, klop, glista.

Tudi žival ima svoje podobe govorice, sporazumevanja, in pisanja. In ima svoje šolstvo, ki skrbi izključno za tisti kar-se-janezek-nauči-to-janez-zna, za golo ponavljanje v nedogled ponavljajočih se vsebin.

Tudi žival »pozna« svet, kolikor ga je zmožna videti, in dojeti, z vrha nekega mravljišča, s kroženja po nekih petstotih hektarjih površine, le…

Še nisem slišal, da bi neka žival, katerakoli, uvajala pravne, in tudi siceršnje norme sobivanja, da bi okoliščine sebi v prid spreminjala, še nisem slišal, da bi si nek pingvin zagotovil vsaj znosne pogoje bivanja sredi »afrike«, ali obratno, da bi nilskemu konju znesle hladne vode severa… in tudi o tem še nisem slišal, kakopak, da bi neke, četudi »zgolj« tehnološke izboljšave porajale, izsnovale piramide, knjige, jedilni pribor… pa čeprav – da, tudi živali znajo uporabljati orodje, kakopak, tisto povsem preprosto, v »naravi« najdeno, potemtakem…

 

Potemtakem je dejansko izključno razum tista značilnost, tista danost, vsebina, ki zmore ločnico potegniti med nagonskim svetom in človekom, izključno razum! In je nerodna zadeva, sila nerodna, kajti v vsem »človeštvu« ga niti za pikico ni!

Iščoč človeka…

V iskanju človeka sem taval prek sveta, in odtaval na njegov konec. V iskanju Dobrote sem lastno v nič metal, misleč iskreno, da je v psu, čeprav se zmore kot plemenito bitje izkazovati, manj kot v dvonogem. A ni, žal, prej nasprotno.

 

V iskanju človeka sem odkrival, da ga je manj, krepko manj, kot je tistega, o čemer silne statistike govorijo. »Ni vse zlato, kar se sveti«, ni vse slepec, kar je slepcu podobnega, prevladujejo kače.

Tudi medved zna biti, od daleč, ali v neki pol svetlobi, podoben človeku, in celo za opice so, daleč nazaj, raziskovalci, ki so Marku Polu sledili, menili, da so drevesni ljudje. A obče oči vidijo povsem drugače, kot se zmore v dejstvih razkrivati. Za očmi pa tako in tako nekega uporabnejšega »procesorja« ni…

 

V iskanju človeka sem dospeval do porazov, razočaranj, do spoznanja o tem, da sem večino svojega življenja v nič metal, s tem, ko sem hitel pomagati, tudi s tal dvigovati… vse tisto, kar si drugega, kot so tla, ne zasluži. V iskanju človeka sem dospel do ugotovitve, da so bila malodane vsa moja prizadevanja usmerjena v nič, da bi bilo bolje, morda, ko jih ne bi spočenjal. A, če drugega ne, vsaj to sem ugotovil, da ni napačen čas, v katerem obstajam, pač pa je napačno izključno to, da – obstajam!

Razmišljanje iz kota – prijateljstvo…

Ne prijateljujem s tistimi, ki mi prikimavajo, mi ne ugovarjajo, ne nasprotujejo, s tistimi, ki me trepljajo prek hrbta in mi svoje režeče obraze prikazujejo, da bi, za mojim hrbtom, povsem drugače. Takšnih sem na stotine, če ne celo na tisoče, spoznal, vsi skupaj enega samega prijatelja niso vredni!

 

Ne prijateljujem z nekim imenom in priimkom, z neko konkretno fizično podobo, meni Lepota ni v izgledu, pa naj bo še tako namazan prek obraza, in v bleščavost odet, in mi Dobrota ni v narejenem nasmehu, in mi zmožnost ni v blišču neke pločevine, celo zlate ne, s katero se (o)kinčajo, kot srake, da bi si vidnost, upoštevanje, celo njim značilno »spoštovanje« zagotavljali. Meni so vrednosti v vsebini, le-ta pa ni minljiva, kajti tudi takrat, ko določena oseba zapusti ta svet, ostaja v nekih drugih…

 

Rad imam tiste, ki zmorejo, v dejanski svoji iskrenosti, ohranjati načelnost, potemtakem tudi etičnost, tiste, za katere vem, da se mi bodo tudi jutri, čez mesece in leta, v istih podobah prikazovali, kot so se mi poprej, in zlasti takrat, ko sem jih za sebi drage začutil. Rad imam tiste, katere zmorem spoštovati, če radi drugega ne, potem radi tega, ker ostajajo sami sebi zvesti, svojim načelom… pa četudi mi ugovarjajo, četudi me zmorejo v tri krasne poslati, a vem, da mask ne nosijo, in vem, da v njih Lepota in Dobrota trpita, izpostavljena svetu namnožene ničevosti, dejanske ničvrednosti.

 

Kakopak… so zadeve, katerih ne samo, da jih ne morem spoštovati, pač pa me dobesedno odvračajo, da sem jim, na koncu, celo na svoj breg »ubežal«. Kolikor je moč neumnosti ubežati, kakopak. Požrešnost, sebičnost, nenehno menjavanje mask (ne morem zapisati obrazov, ker le-teh, očitno, nimajo), posledično neuvidevnost, nečlovečnost… ne nazadnje tudi jalovost samega, fizičnega, obstajanja, v popolni netvornosti izkazovanega. Tvornost ni v opravljanju nekega dela, v službi, denimo, tvornost ni »fotokopiranje« že obstoječega, tvornost je ustvarjanje, graditev nečesa samosvojega, tvornost je Galileova trditev o podobi planeta, pa Kohova o bakterijah, Teslova o razsvetljavi… tvornost je v prepoznavanju (lastnih) zmožnosti, in danosti, samih po sebi obstoječih, tvornost je v tem, da izključno na osnovi tistega, kar v sebi premoreš, neke nove vsebine, podobe ustvarjaš. In je tvornost v tem, vsaj tako se praviloma izkazuje, da ti ni predvsem, ali pa izključno, za lastno rit, pač pa svoje obstajanje posvetiš, ga nameniš posledici, rezultatu svojega delovanja, ustvarjanja. In to počneš ne glede na vse ovire, na vsa spotikanja, s katerimi se, do tebe, izkazuje nesposobno, prazno, jalovo, zgolj v »žretje« usmerjeno okolje…

 

Ne potrebujem, in ne iščem, priznavanja občosti, daleč od tega, nevredni omembe niso pristojni za ugotavljanje dejanskih vrednosti, štejejo mi priznanja tistih, ki so s samimi seboj, s svojim delom, s svojih splošnim izkazovanjem dokazovali, nič kolikokrat, in tudi dokazali, da so mi najmanj enakovredni. In bolj kot dozorevaš, bolj kot rasteš, na nekih svojih področjih, manj jih smeš najti, ki bi o tvojem delu presojali! Dokler ne dospeš do polne osebnostne suverenosti, in en sam takšen ne ostane.

 

Pij malo, pij dobro, »vedo« papagaji, taisti papagaji, ki kopičijo, in jim šele v tem kopičenem boljše postaja… pa četudi sredi trohnečega listovja, in trave, h košnji kličoče, ter predvsem plevela. Ko biser iz školjke potegneš, ima neko vrednost, z morskega dna prineseno, in predvsem iz trpljenja porojeno, ko ga »štancaš« v proizvodnih obratih, se lahko vsaka »gospa« z njim (o)kinča. In je težava, pri teh, mrgolečih »gospeh« in »gospodih«, predvsem v tem, da je tisto, kar je na njih, tisto, kar so (si) nakopičili, praviloma vrednejše od tistega, s čemer se zmorejo, iz sebe, izkazati…

 

Da, prijatelju dopustim tudi to, da me v tri krasne pošlje. Lahko me, s tem, prizadene, a nikakor tako hudo, da bi mu njegovo iskrenost, spontano ravnanje, zameril. Dokler je v njem tisto, kar vrednotim, kar spoštujem. Vsem ostalim pa… na svojem bregu vsaj neposredno ne čutim njihovega delovanja, v življenje, lastno, pa jim nikakor ne dopustim.

 

Te dni sem nekaj malega slišal o »vrednotah Titovega časa«. Neumnost! Ni časa, ki bi neke svoje vrednote imel, ni persone, četudi državnega voditelja, ki bi nagonsko neumnost zmogel spremeniti, dejansko spremeniti, le za »pridno«, tozadevno moralno jo lahko naredi, s predpisi in z zapovedmi, z biriči, tožniki, sodniki in z rablji, s kaznimi… na osnovi preprostih nagonov, usmerjenih predvsem k boju za preživetje, na osnovi strahu za usodo lastne riti. Da, iz nenačelnosti, iz nemoralnosti ne moreš drugega narediti, kot zgolj zlagano »poslušnost«, toliko časa trajajočo, samo toliko, dokler obstaja strah pred posledicami. Ko pa le-ta izgine, ko odprejo vrata raznih hlevov, in ograd, takrat pa – bog ne daj spustiti jih na cvetlični vrt, kajti česar ne bodo požrli, bodo v blato poteptali!

 

Ne, ne prijateljujem s priliznjenimi nasmehi, prijateljujem z iskrenostjo, z dejansko dobroto, s poštenostjo, z moralnostjo. In tvornostjo, kakopak. Če poenostavim, s človekom!

Žalostno, a kljub temu dejstvo...

Največja, če ne celo edina, »zasluga« javnega šolstva je v tem, da iz neizobraženih bedakov ustvarja – »izobražene« bedake.

Rdečica…

Je včeraj začela rdeti,

in danes še večja rdečica

ji lega čez lica…

Nič takšnega ni ji početi,

kar sram prebudi, ga zaneti,

da v rdeče obarvan zasveti…

Še malo, pa bo, lepotica,

se Mali v veselje podala,

da se bo sladkala.

 

Še nekaj dni in se bo v temno, rdeče, obdala. In Sonko tatin bo takrat tu, pa jo bova družno ubrala, in upam, da ji bo teknila. Če nama jo kakšna ptica ne zmakne, ali cucku na pamet pade, da bi si jagodno dan popestril.

In je, spet, nekaj manj…

Dva stroja sem pristavil, po tem, ko sem svoje Malo odpeljal, obesil perilo, predvsem pa – napisal in poslal scenarij za letošnjo prireditev v okviru festivala Rima raja. In mi je odleglo, kajti – do septembra, ko bom pošiljal besedilo natečaja za prihodnje leto, sem po vprašanju Rima raje prost, svoboden kot ptica… v svoji kletki, živetje-iz-dneva-v-dan imenovani…

Lep teden, zaključen z dodatno bolečino…

Za menoj je lep, sijoč teden. Že res, da je Mala velikokrat skušala vzdržljivost mojih živcev, in je res, da me je, dan za dnem in vsak dan dodobra izčrpala, a je res tudi to, da sva čas preživela v iskrenosti, čistosti, toplini, kakršna še zdaleč ni običajna za ta preklet planet, in še bolj prekleto živalsko sebičnost na njem, preživela sva v dejanskem imeti-rad-drugega…

 

… daleč stran od pokvarjenosti, sprijenosti, smradu, govna, in so bile svinje prisotne samo v mojih preklinjanjih. K sreči Mala še ničesar ne ve, o teh svinjah, a bo, na žalost, še prehitro izvedela, veliko in krepko preveč. Upam samo, da tudi sama ne postane ena izmed njih…

 

… pa ne radi tega, ker bi me to do konca potolklo, ne, ne radi tega, pač pa – v predobro bitje je zasnovana, Mala, da bi drugim življenja uničevala, in da bi, kot svinja, v lastnem govnu, in v govnu sebi sorodnih svinj, končala. Nevredna drugačnega.

 

Da, za menoj, pravzaprav za nama, je lep teden, in komaj čakam, da mi, naslednjič, spet steče v objem. Pri meni živi povsem drugačen svet, kot ga spoznava sicer. Pravijo vsaj tako, da je na deželi zrak čist, čeprav… tudi na deželi je rilčastih, kolikor želiš, pravzaprav le-ti prevladujejo na svetu »oportunistov«, brezhrbteničarjev, sluzavcev, pač, tistih, ki se, v odsotnosti načel in etičnosti, nenehno prilagajajo, ugodju lastnih zadnjic primerno. A na najinem bregu tovrstni nimajo domovinske pravice. Še oba cucka sta boljša od njih.

 

Danes ni hotela stran. In je bilo hudo njej, in je bilo hudo meni, ko sem jo prepričeval, da morava na pot. In se je tudi med potjo jokala, češ da ne želi iti. In mi je zamerila, to, da sem jo odpeljal, tako mi je zamerila, da mi niti pomahati ni hotela v slovo.

Ne vem, upam, da se sedaj bolje počuti, zase vem, da mi je radi doživetega, še vedno, samo še dodatno hudo.

PREKLETA GOVNA!

 

Da, očitno ji je bilo s tato všeč. Tata je namreč edini na tem svinjskem planetu, ki je, ko je Malo z njim, štiriindvajset ur na dan v njeni »službi«, edini, ki se izključno njej posveča! Edini! Niti minute televizijskega programa, nekega telefonarjenja, niti minute druženja, s komerkoli, razen z njo, kaj šele z govni dvonogimi! PREKLETA GOVNA, še svinje, štirinoge, so čistejša bitja od njih!

In potem naj bi se čudil raznim brejvikom?! Ne, ne, nikakor, ko ne bi dejstev poznal, bi se čudil kvečjemu temu, da zmore silno drekovje povsem nemoteno obstajati, čeprav si obstajanja ne zasluži!

 

P.S.

Povprečnež, nikar si ne domišljaj, da razumeš to ali katerokoli drugo moje zapisovanje, kajti – dokler ne poznaš razmišljanj, čustvovanj, posledično tudi vrednotenj človeka (in tega ne boš nikoli poznal, NIKOLI!), do takrat tudi razumeti ne zmoreš… razen »po svoje«, skladno lastni ne-umnosti.

Razmišljanje iz kota – ne čudim se brejvikom…

Življenje sem zastavil s porajanjem in razdajanjem Dobrega, in bolj kot sem tako počel, več je bilo govna, dvonogega, ki se mi je razkrivalo. In bolj kot se mi je razkrival drek, dvonog, bolj sem svoj svet krčil, in v njem število tistih, ki so me vredni. Da, za razliko od občestva, ki, s časom, povečuje število svojih »prijateljstev« in »ljubezni«, ne vedoče niti tega, da sta količina in vrednost v diametralnem nasprotju, sem jaz oboje krčil, obenem pa…

 

Obenem pa dospeval, vse bolj, do tega, da sem krčil razumevanje, svoje, za vsa govna, za njihova izkazovanja, da sem, posledično, krčil uvidevnost, do teh in takšnih občuteno, in tudi človečnost, svojo, s katero naj bi se izkazoval, celo, po prepričanjih bebave povprečnosti, povprek ter do slednjega.

Da, in tako sem, na žalost, a spoznanjem ustrezno, dospel tudi do tistega, do česar poprej nisem mislil, nikoli, da mi bo dospeti. Do tega, med ostalim, da se prav nič ne čudim raznim brejvikom, domnevam, da so s podobnimi izkušnjami do lastne ogorčenosti dospeli, ne, ne čudim se jim, pač pa se čudim temu, da jih ni več, krepko več!

Ne maram… rad imam…

Ne maram kuhanega avokada, pravzaprav sploh avokada ne maram.

Ne maram kisane paradižnikove solate.

Ne maram jegermajstra in nasploh ne maram »statusnih« pijač, jedač ter ostalih stvari, s katerimi skuša nevredna praznina sebi veljavo pripisovati.

Ne maram, kadar je med ušesi papagajska pamet, in bolj kot je »izobražena«, bolj kot se za »strokovno« samo-prepoznava, bolj je ne maram!

Ne maram »poštenosti« nenačelnih, nemoralnih, večno prilagajajočih se in sebi boljše iščočih podob.

Ne maram »dobrote« neuvidevne goltavosti.

Ne maram bližine smradu pokvarjenosti.

Ne maram »topline« sprijene sebičnosti.

Ne maram »ljubezni« vlačug in »prijateljstva« kurbirjev.

Če poenostavim – ne maram golazni, in vsega z njo povezanega!

 

Rad pa imam…

Glede jedače in pijače nisem kaj prida zahteven, tudi na kruhu in vodi funkcioniram, pomembno pa mi je, da jem z mize, ob kateri ni prasic in prascev, dvonogih, seveda.

Rad imam iskrenost, poštenost, uvidevnost. Rad imam tisti edini dejanski rad-imeti-nekoga, ki sebe ne postavlja v ospredje, in se zna, zmore, celo potrebuje, razdajati v nedogled. Iščoč sebi drobtinice v »odmevih«.

Rad imam ustvarjalnost, tvornost, rad imam poti, ki skozi tozadevno neprehodno vodijo, stran od vsega nastlanega dvonogega govna, in so, radi tega, težje in težke, a predvsem – čiste!

Rad imam redkosti, potemtakem tudi človeka, rariteto na tem planetu, planetu gomazeče nesnage, ki spridi vse, česar ne požre, in v drek spremeni vse, do česar seže.

Da, rad imam človeka, njegovo prijateljstvo, tovarištvo, njegovo bližino, toplino in ljubezen. In sem samemu sebi kriv, za to, ker sem si malodane nedosegljivo za rad-imeti izbral. A drugače ne gre, kajti – ne maram golazni!

Zanimivo…

… koliko »ponosnih« je znotraj čred, ki svojo nič-posebnost mukajo po istih notah kot ostali!

 

… kako »pošteni« v-rit-lezoči na vetrni pogon delujejo!

 

… da »moralnost« po daj-dam sistemu delujočih na gnoj zaudarja!

 

… stanje »uvidevnosti«, ki ugodje lastne riti na prvo mesto postavlja!

 

… da v obči odsotnosti razuma še vedno velja definicija, po kateri človeka od živali razlikuje prav – razum!

Nasvet…

Plavanje med govni terja dvoje: vedno plavaj proti toku, in glavo nad površjem drži!

»Sodobni človek«, kronska laž…

Želijo biti »nekaj posebnega«, a sežejo zgolj do nians ene in iste nič-posebnosti.

 

Vsem živalim je lepota živetja v varni goltavosti.

 

Edina »zasluga« občega šolanja je množenje »šolanih« bedakov.

 

Varnost lastnega ugodja jim je na prvem mestu. Popolno nasprotje tistih, ki so za obče boljše sebe izpostavljali.

 

Znotraj ene in iste vrste ni nasprotujočih si izkazovanj. Znotraj »človeštva« sta nasprotujoče si izkazovani bitji.

 

Med žabami je žabje običajno, potemtakem bi tudi znotraj človeštva moralo biti običajno človečno… KO bi bilo človeštvo dejansko sestavljeno (samo) iz ljudi!

 

Živetje odpira oči. Žal predvsem tako, da se v vidnem polju zelo malo ljudi znajde.

Dobrota ni krompir…

Človek se ne potrebuje učiti dajati dobroto, povsem drugače in popolnoma nasprotno, potrebuje se naučiti skrbno ravnati z njo, jo dajati samo tistim, ki so je vredni! Dobrota ni krompir, da bi jo v svinjaku svinjam metal!

 

Med nagonsko nemoralnostjo je samo nemoralnim spakam, večno prilagajajočim se, živetje lahko lepo.

 

Človekova temeljna napaka je bila ta, da se je desettisočletja nazaj sparil z živaljo. Od takrat naprej mu skuša žival pojasnjevati svet, in mu ga krojiti, pa bi bilo še najbolje, ko bi človek opustil vsa svoja snovanja in živali dopustil, da potom razkroja do popolnega konca pripelje!

 

Pravijo, da čas vse pozdravi. Žal temu ni tako, čas zgolj odnaša, nekam za hrbet, vse, tudi tisto, kar niti toliko ni vredno, da bi pred oči dospelo. Pa mu je bolje pustiti takšno, smetarsko vlogo, temu času, kot upati v to, da bo sam od sebe karkoli spremenil, celo izboljšal. Ni drugače, in tudi biti ne more, vsaj tam ne, kjer iz-blata-si-nastal-v-blatu-in-z-blatom-obstajaš-kot-blato-tudi-odideš!

 

Tudi s pomočjo največjih rilcev je moč do nečesa pozitivnega dospeti, denimo do odločitve, da s svinjakom ne želiš ničesar skupnega imeti.

Že tretji dan…

… diši po zavitku. Danes še najbolj, saj se je prejšnjim pridružila nova, okrepljena dišečnost. Danes sem namreč pekel dvojno količino, pa sem moral, med peko, pomivati pekače. Kakorkoli že…

Zvečer, ko spečeno spravim v skrinjo, bo v njej solidna zaloga sladkanja Maline sladkosnednosti. In tatine tudi, seveda.

Ubogo Dobro…

Ubogo je Dobro, v trpljenje zaide,

ko Slabo ga stisne za vrat,

na svetu v prevladi sebične so gnide,

pa ni mu, ne, ni, zmagovat!

 

Kar dobrega delal sem, zdaj obžalujem,

bi bolje bilo, ko bi vstran dal roké,

v zahvalo minevam potolčen, samujem,

le v prazno vsakdanje mi čas pridno gre!

 

Ne, ne bi spet, znova, dovolj je spoznanja,

dovolj mi laži, in dovolj mi prevar,

preredki so vredni, sred' občega sranja,

preredki, da zanje ti sme biti mar!

Tatina bolečina…

E, dete moje milo, nikoli nisem mislil, da bo katerikoli mojih otrok odraščal v okolju, v kakršnem odraščaš ti, nikoli, NIKOLI!!!

Da, to je zgolj ena od tatinih bolečin, povezanih s teboj. Zgolj ena, a upajoča, da se v drugačnem svetu znajdeš, in da ga boš vredna!

Mimo dejstev ni moč…

Tu in tam se pripeti, da me nekdo prepričuje o tem, da (še) nisem star, čeprav…

Pri dvaintridesetih svojih sem ga »rodil«, svojega sina najstarejšega, danes pa jih je šestintrideset zaokrožil…

Houm mejd ljimunad…

Eden izmed popkov, s katerimi se je limonovec okrasil. Še malo, pa se bo začel odpirati, in še malo več, pa bo sadež začel rasti. Upam, da jih bo veliko, in bo Mala veliko »domače« limonade popila. Rada sodeluje pri njeni pripravi, vse od trganja sadeža dalje.

Tudi odmor zmore biti konstruktiven…

… pa sem tekom »počivanja« med košnjo (aleluja, ta krog je zaključen, pa bova kosa in jaz vsak sebi, do nekega maja) in ostalimi opravili, spekel turo oziroma tri pekače zavitka (večina ga je že v skrinji, dočim se pekači veselo namakajo, da jih zjutraj umijem, nato pa peko ponovim), pomil posodo, preoblekel, v celoti, kavč, Malin in svoj del, pospravil oprano perilo, celo nekaj verzov mi je uspelo, tako spotoma, zapisati…

Zdaj bom, če odmislim neka običajna, rutinska opravilca, do jutra lenaril. Zjutraj pa bom, že ob kuhanju kave, skuhal polento, da bo za kosilo in večerjo, pomil pekače, potem pa – hajd, v kratkih rokavih, da jih (za)vihati ne bo treba, veselo na delo, da bo vsaj nekaj v dnevu narejenega, in da se bo moje obstajanje vsaj z malenkostmi izkazalo, ter samo sebe skušalo upravičiti. Sicer ne vem čemu, ter zlasti komu, a kljub temu. Doslej se je namreč zvečine kot nesmiselno izkazalo.

Ej, živote!

Baš si neka čudna priča,

puna užasa i strave,

sreće mrvica, tek sića,

doš'o si mi preko glave…

 

Počeo sam s tobom prepun snage,

snage, volje i bezbrojnih želja,

sledeć neke duše drage,

trudeć se bez srama, ljage,

misleć da ću tako do veselja…

 

Ali šta ću ti, živote,

pseto jadno, bedni skote,

retko smogneš korakom Lepote…

 

Tražio sam sebi druge staze,

ipak treba s tobom negde stići,

prljavo je gde svi gaze,

gde ništarije prolaze,

gde na svinjac svaki korak liči…

 

Ali šta ću ti, živote,

pseto jadno, bedni skote,

retko smogneš korakom Lepote…

 

Brzo saznah kako stvari stoje,

prepreka na putu k'o od šale,

s njima koji gladi broje,

interese samo svoje,

svet je samo druga slika štale…

 

Ali šta ću ti, živote,

pseto jadno, bedni skote,

retko smogneš korakom Lepote…

 

Nikad s vetrom, nikad gde je masa,

nikad tamo gde se laži množe,

mutna voda gde talasa,

obrazu gde nema spasa,

gde se može tek debele kože…

 

Ali šta ću ti, živote,

pseto jadno, bedni skote,

retko smogneš korakom Lepote…

 

Tražeć Dobro, Iskreno i Lepo,

malo toga zaista postoji,

cipele sam sve pocep'o,

nađoh glupo, prazno, slepo,

tu i tamo izuzetak koji…

 

Ali šta ću ti, živote,

pseto jadno, bedni skote,

retko smogneš korakom Lepote…

 

Isčezli mi snovi, nade, sreća,

isčezlo sve šta sam dobrog dao,

nije život kuća cveća,

pre je zgoda magareća,

načisto na ispitu sam pao…

 

Ali šta ću ti, živote,

pseto jadno, bedni skote,

retko smogneš korakom Lepote…

 

U samoći sad na stare dane,

gotovo je, stig'o sam do kraja,

radosti su odbrojane,

neće više da mi svane,

sve šta činih ostade bez sjaja…

 

Baš si neka čudna priča,

puna užasa i strave,

sreće mrvica, tek sića,

doš'o si mi preko glave…

Ni pepetu da bi ne-pepe bil…

Zgolj misliti je krepko premalo za to, da bi se za misleca razglašal.

 

»Občudujem«, pa še kako, »strokovne teoretike«, ki o vsem »vedo«, in zlasti o tistem, česar v praksi niso zmožni izkazati!

 

Znanje zmore biti nerazumljeno, večinoma celo je, čeprav izključno razumevanje do njega vodi.

 

Šola je obrt, v kateri ena nerazumska bitja druga nerazumska bitja vodijo do »(po)zna(va)nja« nerazumljenega.

 

»Na napakah se učimo.« Kaže, da slabo, glede na to, da se nenehno v krogih ponavljajo.

Razmišljanje iz kota – (ne)ustrezno datiranje Praznika kulture…

Obstajajo, ki so prepričani, da bi bilo potrebno za Praznik kulture obeleževati datum Prešernovega rojstva, in ne smrti, češ da je bolj pomembno to, kdaj se je pesnik rodil, kot to, kdaj je umrl. Ne vem, morda, morda imajo celo prav, a se, kljub temu, ob takšnem njihovem mnenju pojavita vsaj dva pomisleka, med katerima je prvi resnejši, a tudi drug ni za prezreti…

 

Če zapišem, da NIHČE NE VE tega, kdaj je bil pesnik rojen, bom, bržčas, naletel na neodobravanje, češ to-pa-ja-vsi-vemo (aleluja, pri vseh zadevah, katere »vsi vedo«!), tretjega decembra gospodovega leta en tisoč osemsto, čeprav to, preprosto – NI res, to, preprosto, NE ustreza dejstvom! Pojasnim…

 

Omenjenega dne se je v družini Prešeren, v simpatični Vrbi, rodil France, nek deček, otročič. Da, to je dejstvo, vendar…

Ko so ga spravili na svet, je bil, na pogled, kakopak, le običajen otročič, v odnosu do ostalih prav nič posebnega. Čeprav je bil še kako »nekaj posebnega«, Narava mu je namreč dala povsem drugačen način razmišljanja, kot je obči, posledično tudi povsem drugačen način dojemanja, čustvovanja, ne nazadnje tudi samega živetja, kot je obči! Povsem drugačen! Narava ga je porodila kot razumsko, in ne kot nagonsko bitje.

Morda so njegovi celo razmišljali o tem, kaj bo, ko odraste. Ne vem, pek, morda kmet, mesar, gaspud učitelj, uradnik… karkoli že, a dvomim, tako silovito dvomim, da bolj ne bi mogel, v to, da je kdorkoli imel v mislih to, da bo Franček – zrasel v pesnika! Potemtakem pesnik France Prešeren NI bil rojen istega dne kot deček France Prešeren, pač pa krepko kasneje! In se je »rodil« natanko takrat, ko je sam, v sebi, začutil moč pesnikovanja, ko je ugotovil, da mu verzi in rime tečejo po žilah, da brez tega niti živeti ne zmore…

Da, šele takrat se je rodil pesnik! In tega dneva nihče ne pozna, in za ta dan ne morejo šteti neka odobravanja okolice, ali priznanja nekih kritikov, kajti tako okolica, kakor tudi kritiki, kakor je to tudi sicer običajno, Francetu niti do gležnjev niso segali, na področju (ne samo) pesništva! Potemtakem tudi pod razno niso (bili) merodajni za to, da bi rojstvo pesnika ugotavljali. Bojda moraš znati vsaj toliko, raje celo več, kot tisti, katerega ocenjuješ, da bi bila tvoja ocena merodajna…

 

Mimogrede, ko omenim besedo pesnik, ne mislim na sodobne »pesnike«, na, bolj kot ne, neka zafrustrirana bitja, ki, stremeč za (samo)potrditvijo, hitijo prozne sestavke v »verze« cefrati, pri čemer jih z nekimi globokoNEumnimi zapisi polnijo, ne, proza je proza, poezija pa nekaj povsem drugega, in drugačnega, je vrh literarnega izkazovanja, pa je zanjo potrebno krepko več, kot je tisto, s čemer se »sodobni pesniki« izkazujejo…

 

In drug razlog, radi katerega je, vsemu navkljub, bolje Dan kulture obeleževati na obletnico pesnikove smrti? Preprosto: pesniki smo zgolj nek družben nebodigatreba, neki »čudaki«, s povsem drugačnim razmišljanjem in čustvovanjem, kot sta (absolutno) večinski, in predvsem radi drezamo v vse podobe neke samovšečnosti, s tem razkrivamo utvare, da ne zapišem laži, in bleščeče neke samopodobe »ljudstva« spreminjamo v nek povsem običajen nič-posebnega. Pa je, vsekakor, bolje, da (čeprav s smrtjo) obmolknemo, kot da vztrajamo pri svojem početju.

Da, bolje obeleževati na dan smrti, po principu končno-je-utihnil-zdaj-bomo-imeli-mir-pred-njim!

Palčica borka…

Leta nazaj sem štiri posadil, asimine, na lapornih tleh, tako da imajo težje pogoje obstajanja. Ena sadika je, tako vsaj kaže, odpovedala, se posušila, tri vztrajajo, in se vse bolj uspešno borijo. Največja, najmočnejša med njimi je, še vedno, palčica, vendar – lani je en sam cvet pognala, posušil se je, in odpadel, letos pa jih ima pet…

 

Na srečo imam še tri večja, a še ne do konca razrasla, drevesa. Od soseda so se, pod ograjo, k meni preselila. In tudi na njih so cvetovi, pa upam, da bo že letos Malo ugotavljalo, to, ali ji bo sadež všeč…

Ne bom vam hvale pel…

… vremenarji, a tudi grajal vas ne bom, danes, kajti – skorajda ste zadeli! Skorajda. Napovedali ste namreč, da bo na »našem« koncu deževalo šele popoldne, dejansko pa so me dežinke pospremile z delovišča pet minut po pol dvanajsti, vendar…

 

Resnici na ljubo, tudi ko ne bi začelo deževati, ne bi, danes, niti minute dlje kosil. Tako in tako sem porabil vse gorivo, katero sem na vznožje brega vzel, obenem pa sem se dodobra utrudil, in to z razlogom, kajti – dospel sem iz hudega, v tem krogu košnje, vse terase so pokošene, in tudi nabrežini nad četrto in peto! Zlasti tista nad peto, na njej se počutim kot hribolazec, ki grize kolena, s to razliko, da lahko hribolazec roki uporablja za to, da si (po)išče oporo, medtem ko jaz v njiju koso držim…

 

Da, bogovi so mi, tokrat, za spremembo, stali ob strani. Dežinke so se sprostile dobesedno par sekund po tem, ko sem do konca peto nabrežino pokosil, z izdihom olajšanja, seveda. In mi je ostalo pokositi samo še nabrežinico povsem na dnu brega, pod hiško, in nek plato pod hišo, oboje nad gozdom, oboje za, morda, uro in pol dela, predvsem pa takšen teren, da lahko kosim tudi pet minut po tem, ko neha deževati, pa se bom obdržal na nogah.

 

Mala bo vesela, zagotovo. Rada raziskuje, rada »planinari« prek nabrežin, rada ima, ko se loviva po terasah, in zlasti četrta, pod hiško, ji je všeč – je najdaljša, najširša, celo »prelomi« se, pa… ko bi dve osebi stali na tej terasi, vsaka na svojem koncu, se ne bi videli, in tudi slišali ne bi, druga druge, ob »normalni« jakosti govorjenja…

 

Očitno mi bo v dneh, preden Mala pride, ostalo časa tudi za pot v gozd, po les. V kolikor bo vreme uvidevno, kakopak. Pa tudi greznico moram poiskati, v maju naj bi jo praznili. Vem, čudno se sliši, to o iskanju greznice, ampak – dedinji bivših lastnikov mi ne znata povedati, kje se nahaja, in samo nek možakar, starejši, prijatelj pokojnega lastnika, se, bojda, spomni, kje naj bi, približno, ta greznica bila. Jaz pa moram kup betonskih plošč odstraniti, in zemljo pod njimi, najti najprej greznico, nato tudi njen pokrov, ugotoviti, kakšen »sistem« ima za odpiranje, ugotoviti, če imam ustrezen pripomoček, za dvig težkega betonskega pokrova… Večjih načrtov, denimo »sajenje« betonskih stebrov, bodisi za ograjo, bodisi za trte, ali razrez starih, izgrajenih plohov in tramov, pa raje ne delam, bo čas pokazal, obenem pa si bom tudi nekaj počivanja dopustil. Tablete magnezija namreč pomagajo, a utrujenosti ne zmorejo odpraviti.

Lep košček sveta…

Imam lep košček sveta, in, zlasti takrat, ko je vse pokošeno, se zna v tihih jutrih in v spokojnih večerih, ko ga sonce nežno miluje, malodane pravljično izkazovati.

 

Za sosede imam srnjad, kune, lisico, bojda se jazbec klati po okolici, tu in tam se fazan obznani, kukavica dan vzpodbuja, sova zvezde kliče… in tudi ostalih ptic, od siničk, pa vse do rumenca, je očem obilo na voljo. In medtem ko martinčki švigajo naokoli ter se, tu in tam, kak zelenec privleče, čebele, čmrlji in metulji krasijo nebo, in cvetovom živetje porajajo…

 

Imam lep košček sveta. Že res, da sem, od nekdaj, »otrok morja«, a je res tudi to, da gneče ne maram, zlasti, kadar je tvorjena iz nevzgojene, neuvidevne zmesi dvonogih praznoglavcev. In bi bil, pa še kako, nekje na »obali«, v kolikor bi si lahko, finančno, dovolil vsaj nek svoj zalivček, če že celega otočka ne. In barkača, pa dajanje z ribami, vonj po soli, oljkah, borovcih, pogled pa vse do tiste črte, kateri obzorje pravijo, in se na njej morje in nebo v objem podajata…

 

Imam lep košček sveta. Že res, da je naporen za vzdrževanje, a je res tudi to, da zmore nahraniti poglede z mnogočem, med ostalim tudi z nežnimi cvetnimi nastavki različnega drevja, in grmičevja, in je res tudi to, da tu raste malodane vse, kar je moč tudi v obmorskem podnebju gojiti. Malodane vse.

 

Maloprej sem opazoval limonovec. Presadil sem ga v večjo posodo, dobro ga gnojim, in zalivam, in je dodobra oživel, začel poganjati višnjevo rdeče vejice, obenem pa… še nekaj dni nazaj jih ni bilo opaziti, danes pa je kar nekaj »bunkic«, prav tako višnjevo rdečih nastavkov cvetov. Potemtakem, če vrag vmes ne poseže, bo tudi letos nekaj domačih limon. Resda so drobnejše kot tiste kupljene, a okus je, vsaj meni, neprimerno boljši…

 

Imam lep košček sveta. A bi ga, ko bi bilo moč, v hipu zamenjal za drugega, denimo ravninskega. In podobno lepega, seveda. Predvsem pa večjega, krepko večjega. Že res, da pridno leta nabiram, a bi se mnogočesa lotil, na tem novem, večjem, lažje obvladljivem koščku. Tako in tako ne vem, kaj bodo storili, s tem, kar imam, po moji smrti, in tako in tako ne pričakujem, da bodo prevzeto ujčkali, nasprotno, domnevam, da jim bo prej v breme, kot v ugodje, pa – povsem vseeno, tako kaj, kakor tudi kje, bodo odtujevali, prodajali stvaritve mojega truda, mojega dela, delčka, nekega, mojega življenja. Itak sem večino zadev, s katerimi sem se ukvarjal, počel povsem zaman. Čudak, pač, po vsej verjetnosti trčen…

 

Priznam, v tolažbo mi je, da nisem »običajno normalen«. Pa čeprav je to drugačnost težko nositi na plečih, celo sila težko.

Razmišljanje iz kota – »slabosti mlade demokracije«…

Mnogokrat je poslušati, ko razkrijejo določene svinjarije v družbenem dogajanju, o »slabostih mlade demokracije«, češ da imamo prekratek čas demokratično ureditev, pa se moramo še marsičesa naučiti, in predvsem – dostojnega sobivanja…

 

Kot prvo – v kolikor me spomin ne vara, je bila tudi v prejšnji državi skupščina, in so bili referendumi, predvsem pa je bilo »delavsko samoupravljanje«, in v njegovih okvirih razni sindikati ter delavski sveti. Potemtakem ni bilo nekoč, po formalni plati, prav nič manj demokracije, kot jo je danes, in tudi sistem odločanja, roko na srce, ni bil prav nič drugačen, kot je danes, ko tisti »zgoraj« odločajo malodane o vsem, ter le po tistem povprašajo, za kar si odgovornosti ne upajo prevzeti. Potemtakem niti »nismo« tako »mlada demokracija«…

 

Kakorkoli že, pojasnjevanje obstoječih svinjarij, in svinjanj, s starostjo nekega (družbenega) sistema je – popolna BEDARIJA, ki priča samo o tem, da tisti, ki tako pojasnjujejo, in oni, ki pojasnilom verjamejo, niso nič drugega kot – popolni bebci! Povsem nerazumevajoča, tupasta, nagonska bitja…

 

Poglej, ameriška demokracija bojda ni več mlada, še zdaleč ne, ne nazadnje imajo butasti arogantneži v Združenih državah svoj sistem za »zibel demokracije« (saj ne vem, bi jim koristilo, ko bi vsaj malo vedeli o zgodovini, denimo o senatu v antični Grčiji, pa o dogovarjanju, denimo, v Karantaniji – prepričan sem, da bi bilo tudi drugod po svetu moč najti podobne primere?!), a kljub temu – laži, goljufij, kraj, daj-dam sistema, podkupovanja… kolikor hočeš, še več, tam vedo, da »je moč z denarjem kupiti vse« (uboga vse-svetovna nagonska, nemoralna bitja!), pa se da, za ustrezen znesek, posameznika(e) tudi trajno odpraviti… Pomeni, da čas trajanja nekega sistema, njegova mladost ali starost, niti slučajno ne vpliva na njegovo podobo, na izkazovanja tistih, ki ta sistem (so)tvorijo! Ne, ne vpliva, pač pa vpliva nekaj drugega…

 

Še vsaka žival, nagonsko bitje, bo, ko se znajde pri koritu, najprej zase poskrbela, in šele ko se bo nasitila, bo, morda, tudi drugim odstopila, vendar praviloma »svojim«, torej tistim, od katerih ima (ali pa jih pričakuje) določene koristi. VSAKA žival!

 

»Človeštvo« je potomstvo križanja med nagonskim bitjem, Neandertalcem, in človekom, Homo Sapiensom. Neandertalcu uradno pravijo tudi človečnjak, čeprav bi bilo resnici ustreznejše, glede na to, da je (bil) »bratranec« šimpanza, ko bi ga imenovali z besedo opičnjak. Narava pa je »čudna« zadeva, vedno tako naredi, da pri križanju dveh vrst prevladujejo – značilnosti nižje razvite! Vedno, enega samega primera ni, ki bi drugače izkazoval.

 

Res je, navzven se je potomstvo spremenilo. Iz nižje rasti se je višja pojavila (zlasti za podalpski svet, pra-domovino Neandertalca, je značilna nižja rast, in tudi uradni, statistični kazalci bi utegnili pričati o tem, da je bila povprečna višina, denimo v Deželi, pred nastankom skupne južnoslovanske države, krepko nižja, kot kasneje… ko so se začeli geni mešati, in so »južnjaki« k višini pridodali), iz čokatosti je nastala, bolj ali manj, slokost (čeprav obstaja nenehen »boj« z debelostjo, in je prav za »zibel demokracije« značilna nenehna rast »močnejših«, potemtakem debelih…), čelo se je nekoliko privzdignilo… vse to je res, a je dejstvo tudi to, da pa se po vsebinski plati nobena omembe vredna sprememba ni pripetila – bitja so, še vedno, ostala nagonska, NErazumska, prilagajajoča se okoliščinam (»izrabi sleherno priložnost« in podobne manire, predvsem v lastno korist izkazujoče se), predvsem pa, v nenehnem boju za obstanek, v prvi vrsti nase zroča, potemtakem v osnovi tudi – sebična!

Da, »vsakogar« moti neko bogastvo, a le takrat, kadar se v rokah nekoga drugega nahaja, medtem ko bi mu bilo v njegovih še kako ljubo.

 

NE, nikakor ni starost nekega sistema tisto, kar obnašanje pogojuje, daleč od tega, le – vsako nagonsko bitje bo ob polnem koritu najprej zase poskrbelo! In kadar niti enovite zavesti ni, takrat se porodi tudi vprašanje, koliko si sploh zmožen zavedati se, dolgoročno gledano, lastnih ravnanj, koliko si sploh »družbeno opravilno sposoben«, koliko si sploh zmožen nositi kakršnokoli odgovornost. Domnevam, da je odgovor »nič«, in morda, ta odgovor, pojasnjuje tudi to, čemu po vseh letih kraj, goljufij in ostalih nečednosti nihče zares ne odgovarja, vsaj dejansko ne odgovarja (ker »zapor« v slogu vsakodnevnega igranja tenisa in prostih vikendov, ali pa odgovornost v slogu političnega napredovanja – vse to lahko pomiri samo – bebce!).

 

Dokler bodo na planetu, v tozadevno človekovem svetu, prevladovala nagonska, nerazumska, nenačelna (potemtakem tudi nemoralna!) bitja, do takrat… bo moč poslušati veleNEumne razlage, in do takrat bo moč ugotavljati ene in iste svinjarije, samo modificirane, v načinih in sredstvih izvajanja, vsebinsko pa popolnoma enake vsem poprejšnjim. Temeljni cilj, celo »smisel« živetja ubogih na duhu je namreč tisti »da mi je lepo, ali vsaj čim lepše«…

Pardon, dolžan sem dopolnitev, pa četudi v podobi popravka: v anketah namreč ugotavljajo »visoko razvitost razvitega duha«, ko na vprašanje o temeljnih ciljih živetja prejemajo odgovore dobra služba, hiša, družina, otroci. Vsekakor, »velika razlika« v odnosu do preostalega nagonskega sveta…