Obstajajo,
ki so prepričani, da bi bilo potrebno za Praznik kulture obeleževati datum
Prešernovega rojstva, in ne smrti, češ da je bolj pomembno to, kdaj se je
pesnik rodil, kot to, kdaj je umrl. Ne vem, morda, morda imajo celo prav, a se,
kljub temu, ob takšnem njihovem mnenju pojavita vsaj dva pomisleka, med
katerima je prvi resnejši, a tudi drug ni za prezreti…
Če
zapišem, da NIHČE NE VE tega, kdaj je bil pesnik rojen, bom, bržčas, naletel na
neodobravanje, češ to-pa-ja-vsi-vemo (aleluja, pri vseh zadevah, katere »vsi
vedo«!), tretjega decembra gospodovega leta en tisoč osemsto, čeprav to,
preprosto – NI res, to, preprosto, NE ustreza dejstvom! Pojasnim…
Omenjenega
dne se je v družini Prešeren, v simpatični Vrbi, rodil France, nek deček,
otročič. Da, to je dejstvo, vendar…
Ko so
ga spravili na svet, je bil, na pogled, kakopak, le običajen otročič, v odnosu do
ostalih prav nič posebnega. Čeprav je bil še kako »nekaj posebnega«, Narava mu
je namreč dala povsem drugačen način razmišljanja, kot je obči, posledično tudi
povsem drugačen način dojemanja, čustvovanja, ne nazadnje tudi samega živetja,
kot je obči! Povsem drugačen! Narava ga je porodila kot razumsko, in ne kot
nagonsko bitje.
Morda
so njegovi celo razmišljali o tem, kaj bo, ko odraste. Ne vem, pek, morda kmet,
mesar, gaspud učitelj, uradnik… karkoli že, a dvomim, tako silovito dvomim, da
bolj ne bi mogel, v to, da je kdorkoli imel v mislih to, da bo Franček – zrasel
v pesnika! Potemtakem pesnik France Prešeren NI bil rojen istega dne kot deček
France Prešeren, pač pa krepko kasneje! In se je »rodil« natanko takrat, ko je
sam, v sebi, začutil moč pesnikovanja, ko je ugotovil, da mu verzi in rime
tečejo po žilah, da brez tega niti živeti ne zmore…
Da, šele
takrat se je rodil pesnik! In tega dneva nihče ne pozna, in za ta dan ne morejo
šteti neka odobravanja okolice, ali priznanja nekih kritikov, kajti tako
okolica, kakor tudi kritiki, kakor je to tudi sicer običajno, Francetu niti do
gležnjev niso segali, na področju (ne samo) pesništva! Potemtakem tudi pod
razno niso (bili) merodajni za to, da bi rojstvo pesnika ugotavljali. Bojda
moraš znati vsaj toliko, raje celo več, kot tisti, katerega ocenjuješ, da bi
bila tvoja ocena merodajna…
Mimogrede,
ko omenim besedo pesnik, ne mislim na sodobne »pesnike«, na, bolj kot ne, neka
zafrustrirana bitja, ki, stremeč za (samo)potrditvijo, hitijo prozne sestavke v
»verze« cefrati, pri čemer jih z nekimi globokoNEumnimi zapisi polnijo, ne,
proza je proza, poezija pa nekaj povsem drugega, in drugačnega, je vrh
literarnega izkazovanja, pa je zanjo potrebno krepko več, kot je tisto, s čemer
se »sodobni pesniki« izkazujejo…
In drug
razlog, radi katerega je, vsemu navkljub, bolje Dan kulture obeleževati na
obletnico pesnikove smrti? Preprosto: pesniki smo zgolj nek družben
nebodigatreba, neki »čudaki«, s povsem drugačnim razmišljanjem in čustvovanjem,
kot sta (absolutno) večinski, in predvsem radi drezamo v vse podobe neke
samovšečnosti, s tem razkrivamo utvare, da ne zapišem laži, in bleščeče neke
samopodobe »ljudstva« spreminjamo v nek povsem običajen nič-posebnega. Pa je,
vsekakor, bolje, da (čeprav s smrtjo) obmolknemo, kot da vztrajamo pri svojem
početju.
Da,
bolje obeleževati na dan smrti, po principu
končno-je-utihnil-zdaj-bomo-imeli-mir-pred-njim!
Ni komentarjev:
Objavite komentar