Da, ko
enkrat tudi poslednje upe odsloviš, takrat se znajdeš v kotu. V bistvu samega
sebe vanj spraviš, ko tudi s tistimi razčistiš, ki si sicer »želijo tvoje
bližine«, a se z ravnanji povsem drugače izkazujejo, kot z besedami… ko enkrat
razčistiš z vso sebičnostjo, preračunljivostjo, celo s sprijenostjo, katera
zmore, brez najmanjšega zadržka, sebi v prid iskati, terjati, celo na silo
jemati. Da, takrat se zaveš svojega kota, prostora, ki ti je še ostal, v tvojem
bivanju, prostora, v katerem tolčeš dan za dnem, sprašujoč se po tistem čemu
sploh sem. In edina prednost tega kota je v tem, da v njem ne dovoliš
državljanske pravice smradu, svinjariji…
Kakorkoli
že, nocoj sem se povprašal o smiselnosti besedne zveze »dospeti na psa«, »znajti
se na psu«, besedne zveze, ki naj bi o nečem slabem izpovedovala, kajti…
Tudi
sam sem se znašel na psu, pravzaprav s psoma, natančneje s psico in s psom, in
zagotavljam, da je pes, še vsak, ki sem ga doslej imel, krepko plemenitejše
bitje, boljše, toplejše, predanejše, iskrenejše… kot je povprečna dvonoga
podoba, in kot sem navedeno spoznal v podobah, za katere sem celo mislil,
bebec, da mi bo dano z njimi do zadnjega trenutka, mojega, (pre)živeti!
Ne, ne,
niti ni tako slabo s psom se vkup znajti, vsaj veš pri čem si, in vsaj to veš,
da te ne bo kar tako izdal, te popljuval, v zahvalo, ker mu dobroto izkazuješ!
Tako da…
Bi bilo
bolje v konkretnem pomenu neko drugo žival omenjati. Že sama po sebi ni ravno
simbol čistosti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar