Daj me
vetru.
Nikoli
se nisem po njem ravnal, nikoli ni o mojih poteh odločal, in le tu in tam se
je, za sila kratek čas, v moj hrbet uprl, včasih, za hipec, dva, celo silovito,
da je bolj kazalo na to, da bi me rad zrušil, kot pa mi bil v oporo, v pomoč.
Ne,
nikdar nisem z njim in po njem, nasprotno, praviloma proti njemu, da je zmoglo
tudi sapo vzeti, in vsak korak še težji narediti, kot bi že sicer bil. A, kljub
temu, daj me vetru, naj vsaj enkrat ponese, silovito, in me raztrosi v neznano
ter predvsem daleč, daleč stran od tega tukaj, znanega mi, in od znanih, zlasti
tistih, ki so pripomogli k moji želji, ki njihove bližine ne more sprejemati,
ker so v preteklosti taisto bližino kruto zlorabili, jo potolkli, poteptali,
zavrgli… po tem, kakopak, ko jim je uresničila, kar so si hoteli pridobiti.
Daj me
vetru!
Ko
želja zamre, tista preprosta, povsem preprosta, ki o tem govori, da bi z nekom
sebe delil, se nekomu dajal, nesebično, brez sleherne preračunljivosti, da bi
za nekoga bil, vedno in povsod, pri roki, v opori in v spodbudi, takrat je
konec, pa čeprav se zdi, da si, še vedno, tu, nekje. Si, tudi zares si, a zgolj
kot nekakšna lupina, iz katere so pobrali vse, česar niso pobili, pobili pa so
vse, kar jim ni v prid kazalo. Ostane ostanek, kateremu, niti slučajno, ne
morem življenje praviti, ostane to, da ostajaš, želeč odhoda, ostane kletev,
ostane dan dnevu enak.
Ko
želja zamre, takrat, bržčas, grdi spomini lepe prekrijejo, kot temni, težki,
črni oblaki niti najbolj pogumni zvezdi ne dopustijo do očesa dospeti. Ko želja
zamre, takrat ti zgolj »hvaležnost« ostane, za vse spoznane in za vse spoznano,
ob tistem brezplodnem ko-jih-le-nikoli-ne-bi-doživel…
Rose
kap, zgolj rose kap, tisto, kar je za menoj ostalo, tisto, kar me je ostalo.
Kapljica, ki se, čeprav ne ve čemu, oprijema neke bilke, kljubujoče na
prostranem travniku drugačnosti, tujosti, praznine in hladu. Oklepa se, in se
ji ne da v soncu zasijati, vsaj za trenutek, na svoji poti do tal, do katerih
želi čista, neomadeževana dospeti. Oklepa se, in preklinja svojo pot z neba,
in, kot neka snežena, mrtva ptica, počasi popušča, v moči, brez snovanj, brez
hotenj, z eno samo željo, v bistvu, ostati to, kar je ves čas bila, pa čeprav
se je takšna kot nesprejemljiva izkazala.
Na tleh
prav vsaka ptica se topi, na tleh samo drek svojo večnost izkazuje, plodeč se v
sebi enakem, a, k sreči, z nedosegljivostjo mu neba.
Daj me
vetru.
Da,
tebe prosim, tebe, ki si še v meni, tebe, ki mene v sebi nosiš, tebe, ki me
imaš, čeprav se me ne lastiš. In tudi ni potrebe po tem, da bi se me kadarkoli
olastninil, še najmanj v podobi nekega kamna, kateri bi, nad mojo temo, o mojem
nekoč-je-bil pričal. Bil sem, res je, bil, a le za kratek čas, zgolj za toliko,
dokler nisem »prelesti« življenja spoznal, dokler nisem ugotovil, da bi bilo
bolje, ko bi grizel, mlatil, pobijal, kot pa da sem skušal dobroto nuditi, v
bližini varovati, v objemu do zvezd popeljati. Bil sem, nekaj me je, zagotovo,
še ostalo, a nič več izven lupine, izven varnega zavetja, ki pred talnimi
varuje, pred brezdušno sebičnostjo, pred tistimi, ki zmorejo, brez slehernega
zadržka, za sebe, in sebi, vse požreti, popljuvati, potolči!
Daj me
vetru, vendar, prosim te, izberi trenutek, da bom sam z njim poletel. Niti v
vetru, niti v mislih, za hipec ne želim biti z njimi, ki so mi bližino v gorje
spremenili! In, brez skrbi, četudi me pustiš, da odletim daleč, in še dlje, ostal
bom, verjemi, ostal bom tu vse do takrat, dokler me bo v tebi najti. V tebi, katerega
hrbta nikdar nisem spoznal, in sem vselej smel v en sam obraz zreti. Pa naj je
bilo v dobrem ali v slabem, tudi v bodoče bom, v obojem, s teboj, tebi in zate.
Le – daj me vetru!
Ni komentarjev:
Objavite komentar